Mladika - Ivan Bučer

XIV.

Pred vrati Triglavskega doma je stala Melita in gledala proti Krmi, ki je kot začaran vrt zelenela sredi skalovja. Pravkar so se vrnili z vrha in prvo, kar jo je skrbelo, je bilo, da je vprašala oskrbnika, če je med tem prišel Janez. Stala je in strmela v daljo. S Krme ji je šel pogled proti vrhu Triglava, ki je rasel nad ledenikom. Gori na temenu je videla stolp in po grebenu so se pomikale tri postave, ki so se jasno odražale na temnem nebu.
Tedaj je zaškrtal pesek in za oglom se je pojavil Janez. Bil je še vroč od naporov, globoko je dihal, vse telo je oblival znoj. Zveselila se je, ko ga je ugledala. Stopila mu je naproti in mu ponudila svojo mehko roko:
»Torej ste srečno zmagali? Ves čas sem se bala, da se vam kaj pripeti.«
»Bali ste se?«
»Da.« Le gledala ga je in nič več mu ni mogla reči. Kot davi ob slovesu, tako bi mu zdaj rada rekla nekaj lepega, prijetnega, pa ni našla besede.
Skupaj sta odšla v dom in stopila v jedilnico. Z glasnimi klici sta Janeza pozdravila Lipovec in Polde, Agna in Stana sta mu moleli roki:
»Srečno! Zdaj pa kar za našo mizo!«
Ponudili sta mu stol, na katerega je moral sesti. Melita se je spustila na klop njemu nasproti. Nagajiva Agna se je sklonila in ji neopaženo zašepetala: »Torej si ga le pričakala.« Glasno je pa dejala: »Ves čas smo vas imeli v mislih.«
»Da,« je naglo pristavila Stana, »Melito je vsakih deset minut skrbelo: Bog ve, kje je zdaj Košak? Morda je pravkar v nevarnosti, čisto sam je in nihče mu ne more pomagati.«
Njo je zalil temen val rdečice. Kako sta nagajivi! Tega pa ne povesta, da sta ga tudi sami občudovali, da se upa samcat v steno, in se navduševali ob Lipovčevem opisovanju nekaterih njegovih znanih vzponov. Janez ni vedel, kaj bi odgovoril. Rešil ga je oskrbnik, kateremu je naročil:
»Prosim vas, pripravite mi vročega čaja.«
Ko je oskrbnik odšel, se je obrnil k Meliti:
»Gospodična, ali bi lahko dobil čevlje, da se preobujem.«
Prinesla mu jih je.
»S čim naj vam poplačam trud?«
»Da nam od kraja do konca opišete vso turo, ki ste jo napravili.«
»To je pa malo. Samo trenutek morate počakati, da se obujem in umijem.« Pokazal je prste, ki so tu in tam krvaveli, ker jih je ranilo ostro kamenje. Sezul je plezalke, nataknil čevlje in odšel v kuhinjo, da si umije razpraskane roke.
Medtem ko ni bilo Janeza, se je Melita hudovala:
»Vse kar je prav! Ali mu je bilo treba praviti tisto?«
»Zakaj pa ne? Saj je bilo res.«
»No, da ...« V zadregi je bila. »Ali morata vse izblebetati? Zdaj si bo še kaj domišljeval.«
Zahihitali sta se. »Če si kaj misli, si ne bo domišljeval, ampak bo kar zadel.«
Melito je ujezilo, da so ji stopile solze v oči: »Od samih spletk bi živeli. Pred seboj pometajta!«
Lipovec je miril: »Nikar! Kam ste pa zašle? — Sicer bi ga pa Meliti privoščil; tebi, Agna, pa niti najmanj ne. Te predobro poznam.«
Zdaj so se pa vse tri spravile nadenj: On se v take reči ne sme vtikati! To so naše zadeve! »O katerih se javno prepira!« je oponesel. Kdo se prepira? Ali je pogovor že prepir? Če je toliko bedast, da misli, da jim oni nerodni Košak ugaja, se silno moti! še tega bi bilo treba, da! Ali pa ni prav on do neba poviševal njegovih del?
Tedaj se je vrnil Janez in nesel s seboj čaj. Tako je prekinil ploho, ki se je ulila na ubogega Lipovca.
Niso mu dali prej miru, dokler ni začel pripovedovati.
»Kar v kratkih potezah bom opisal. Moram namreč še danes nazaj v Aljažev dom,« je rekel.
»Kako to?«
»Brat in onidve gospodični me čakajo, da jih jutri popeljem sem gori na Triglav.«
»Kam pa mislite potem?« je vprašal Lipovec.
»Skozi dolino Za jezerom. V koči pri Triglavskih jezerih bomo prenočili.«
»Tako? Potem se pa spet vidimo. Tudi mi bomo tam.«
Nato je pripovedoval. Risal je kamine, vzpone čez težavna mesta, smolo v gladkem dimniku, žlebove, plošče in balkone. Govoril je prijetno, zanimivo, da so ga verno poslušali in pazili, da jim ni ušla niti besedica.

V koči je bilo še nekaj drugih turistov. V posebnem kotu za pečjo — v Aljaževem kotu — sta bili dve turistki in trije turisti, očividno Hrvatje, listali po Badjuri in se prepirali o poteh. Za sosedno mizo je sedelo nekaj starejših ljudi. Zanimali so se, odkod je prišel Janez. Povprašali so oskrbnika, ki jim je odvrnil, da je menda preplezal severno steno. »Ali je bil sam?« — »Da.« — Nekdo se je modro izrazil o norcih, ki nosijo prodajati kosti tja, koder se ne splača. Pa so še drugi pritegnili in skupno so jadikovali nad ubogo mladino. Da, ko so bili oni mladi, je bilo drugače! Zložno, po lepih potih si lazil, ustavil si se tu in tam, hodil v koče na cviček, se lepo sprehajal, potem pil šel spet počasi in prijetno do druge postaje. In kako ves drugačen pogovor je bil takrat po kočah! Šala in zabava, važne misli o politiki in vremenu, o kozah in pastirjih. Višek je bil, ko si zaspal ob zvokih kravjih zvoncev. A danes? O ti nesrečni mladi ljudje! Dreve navzgor in navzdol, zaletavajo se v stene, nobena smer jim ni prehuda. Za lepo speljane poti ne marajo, te so jim le za to, da hitreje dosežejo mesto, odkoder napadajo vrhove z vseh mogočih strani. In njihov pogovor? Semintja kaka šala, drugače se suče njih beseda le o naporih, plezanjih, o nekakšnem opazovanju in boljšanju samega sebe v nevarnostih. Sploh je njihovo vedenje v gorah nerazumljivo. Kot bi ne bile planine samo za to, da prideš iz mesta in se naužiješ svežega zraka, pa da oddaleč gledaš bistvo prirode in občutiš pri tem prijeten strah, ki te šegeče ob misli, da si na varnem. In če takemu kaj rečeš, ti odvrne, naj najprej poskusimo, potem govorimo. Kaj pa! Ali nismo dovolj skušeni?
Petorica dijakov se je pravkar pripravljala, da odide na vrh Triglava, za katerega potrebuješ odtod pičlo uro lazenja ob klinih. Zataknili so si za pasove volnene jopice, eden se je oprtal z nahrbtnikom, in odšli so v hladni, planinski zrak. Sonce se je že nagnilo precej proti zahodu. Lahen veter je vlekel od severozahoda, gorski ptiči — kavkam podobni — so se lovili po skalah in spreletavali po sinjini. Vsa kamnita priroda se je nemo pripravljala na bližnjo noč, ki se bo priplazila iz zatohle nižine.

Janez je končal s pripovedovanjem. Naročil je še jajčno jed, da se je podprl za povratek. Nato je vzel plezalke in jih vtaknil v žep.
»Tako! Podvizati se bom moral, da prispem pred nočjo v Vrata.«
»Kod pa mislite iti?«
»Kar po Tominškovi jo bom udaril. Je najbliže.«
Pomolil je roko Stani: »Jutri večer se vidimo pri Triglavskih jezerih.«
»Pričakovali vas bomo. da nam še kaj poveste.«
Segel je v roko Agni in se obrnil k Meliti.
Tedaj so se začuli v veži koraki, vrata so se odprla in na pragu se je pojavil Pavle.
Melita je opazila, da se je Janezu stresla roka, s katero se je uprl ob mizo. Zazibalo se mu je in grlo mu je stisnila raskava bol. Zaslutil je nekaj težkega, nekaj, kar ga bo zadelo, in sesedel se je na klop poleg Melite.
Pavle je pozdravil in stopil k Janezu. Lipovec je povprašal:
»Kako pa to, da sami prihajate? Kje sta pa gospodični?«
Janez je strmel v brata. Kot bi hotel iz črt njegovega obraza brati vzrok, da se je tako nenadoma pojavil.
»Gospodični sta odšli v Kranjsko goro. Starejša je malo zbolela. Prehladila se je, kali.«
»Menda ne hudo?«
»Ne vem. Prišlo ji je nenadoma slabo. Morala je oditi.« Odlagal je nahrbtnik in dva cepina. »Janez!« Zamolklo ga je poklical. »Prinesel sem tudi tvoj cepin. Ostale tvoje reči imam v nahrbtniku. Mislil sem si, da je zdaj škoda zabijati čas, pa sem prišel sem gori.«
Melita je pa slutila, zakaj Janez ne spregovori niti besede. Sedi tik poleg njega, da čuti, kako mu lahen drget prevzema vse telo. Še enkrat je vprašala Pavleta:
»Slabo ji je prišlo? Ali nenadoma?«
»Da, kar na lepem.«
»In zato ni več hotela nadaljevati ture?«
»Da. Kaj pa naj počne bolna v gorah? Gospodična Bonič pa tudi ni marala brez nje nikamor.«
Radovednost drugih je bila potolažena. Verjeli so, seveda so verjeli. Janez je pa videl, da je Pavle v zadregi, ker laže, ker mora lagati.

XV.

Pozno je bilo, ko se je Dana zbudila. Ko se je ozrla na Mandićino posteljo, je bila ta že prazna. Svetel dan je vdiral skozi priprta polkna. Iz pritličja je prihajalo govorjenje. Gotovo so že vstali vsi, le ona še poležava.
Dvignila se je iz postelje, ude ji je objemal še rahel pospanec. Snoči je dolgo v noč grebla v svoje misli, ki so se kot spačeni obrazi porajale in vrstile pred njo ter mučile v pridušenem ihtenju njeno trepetajoče telo. Ko je potegnila z roko po zglavju, je bilo še vlažno od solz.
Stopila je k oknu in odrinila polkna. Svetloba jo je oblila in prsi so se ji napile hladnega jutranjega zraka. Pogled ji je splaval čez temne macesne, bore in smreke proti Mojstrani. Bela pot je tekla čez pašnik in zginila v gozdu. Ali bi ne bilo najbolje, da bi stopila na cesto in odšla domov? Proč odtod, tu so Janezove gore, njegovo hrepenenje in misel sta tu doma, ona nima tu nič več iskati! Kdor hoče z njim, ne sme imeti samo moči in ljubezni do prirode, temveč mora biti podoben tem čerem, mora biti kot ti temni gozdovi, mora biti razbrazdan in mnogoličen kot te stene, ki kljub raznolikosti stvarjajo čudovito skladnost, če jih opazuješ od daleč. Kakor hitro se jim pa približaš, najdeš polno zajed in razpok, nepristopnih mest in temnih globeli, ki jih ne boš nikdar doumel.
Umila se je in oblekla. Vzgojiteljica ji je dejala, naj ji gore prinesejo ponovno odločitev, ker morda se le moti. Ne, ne moti se več! V nocojšnjih urah je vstalo spoznanje, jasno je stopilo prednjo. Nocoj se je odločila, spoznala je, da je zablodila. Zapeljalo jo je meso, ugajala ji je Janezova odločnost in njegove besede. Bila je le zunanjost, ki jo je prevzela; sla, ki spi v človeku, se ji je vzbudila ob njem. Duša je pa molčala, ni bilo tistega skritega, vdanega soglasja z njim. Vsa ljubezen bi se lahko izživela v enem samem trenutku. Njena notranjost se je ločila v svoji sestavini, dve polovici sta našli vsaka svoje hrepenenje. Poltenost se je nagnila k Janezu; njena duša, njena misel je pa v resnici hitela k drugemu, k njemu, ki je tiho čakal njenega smehljaja. Vse odrešujoča ljubezen je bila pri drugem. Mirna in tiha je prava ljubezen, zato ni nikdar stopila jasno prednjo. Polteni jaz bo trpel, le za hip, potem se bo pa vdal močnejši sili. Toda ali sme zdaj k onemu?
Vstopila je Mandićeva. Prišla je iskat knjigo, ki jo je nosila še iz Kranjske gore s seboj.
»Dobro jutro! Si se naspala?«
»Da, hvala!«
Stopila je k njej in jo pogladila po laseh:
»Ali te še mučijo snočnje sanje?«
Danin obraz je preletel nasmešek: »Ne. Nocoj sem spoznala resnico.«
Vzgojiteljica je bila radovedna. Čakala je, da ji pove kaj več.
»Motila sem se. Le eden je, ki ga ljubim.«
»In ta je?«
»Pavle.«
V drugi je začudenje raslo. Ali se usoda zapleta ali odpleta? Dana ji ni pustila dolgo premišljevati. Potegnila jo je k sebi na posteljo in začela z njo kramljati kot v nekdanjih časih.
»Mislila sem, da ljubim oba. Toda prvi mi je le nenadoma vzburkal kri, zagorelo je in zdaj ugaša. Ob svetlobi njegovega plamena drugi ni bil viden. Toda zdaj ga vidim, zdaj ga čutim. Svetloba prvega pojema, drugi je vedno jasnejši; v prvem je gorela strast, v drugem plamti duša.«
Govorila je dolgo, glas ji je bil svoboden in otožnosti ni bilo več v njem.
»In tako, vidiš, ne pojdem več dalje. Domov odideva. Gore bi me motile, preživo bi me spominjale nanj.« Za trenutek je pomolčala in nato je tiše pridejala: »Bolje je, da ga ne vidim več.«
Vzgojiteljico je skrbelo: »In kaj z Janezom?«
»Z njim?« Ni vedela, kaj hoče.
»Da ... v njem morda gori ... kolikor ga poznam, je lahko nepremišljen ...«
Dano je streslo. Vstala je in odšla k mizi. Samogibno je prijela kozarec in se igrala z njim. »Da, prav imaš ...« Zamislila se je. »Čakaj ...«
Nemir se je je polaščal. Ne, ne, Janeza vendar ne sme več videti. Naj bo tako ali tako. Njegova bližina bi jo spravila spet v omamo, nebi vzdržala. Še je v njej ogenj, ki ne bo ugasnil tako kmalu. Saj on je močan, saj zna vzdržati. Pisala mu bo. Odkrila mu bo vse, razumel jo bo in ne bo je obsojal. Tudi on se bo umiril. Vse bo pozabil. Moral bo pozabiti.
Toda dokler še gori v njej, ne sme k Pavletu. Kadar bo prosta vsega in bo zbrisana v njeni duši trpkost razočaranja, tedaj bo smela govoriti z njim, tedaj mu bo uresničila željo, ki jo je brala tolikokrat v njegovih očeh in ki ni nikdar prestopila ustnic. Do tedaj mu pa lahko pusti upanje.
Mandićka je čakala odgovora.
»Domov pojdem, kakor sem se odločila. Doma porečem, da sem bolna, da mi škoduje ostri zrak — karkoli že. Ti pa pojdi dalje, če hočeš.«
»Če veš, da je bolje tako, dobro! Potem odideva obe.« Težko se ji je bilo ločiti od gora; od Triglava, na čigar pragu je že stala. Toda klicala jo je ljubezen do Dane.
Dana je po zajtrku napisala pismo, ga zapečatila in vtaknila v žep. Nato se je lotila pospravljanja. Mandičeva se ji je pridružila. »Ali Pavle že ve, da odideva?« je vprašala.
»Ne. Nisem ga še videla danes.«
»Pojdi, pa ga poišči! Bom že jaz pospravila.«
Dana je slušala in odšla po stopnicah. V jedilnici ga ni bilo. Zato je stopila ven. Našla ga je za domom, odkoder se odpira širok razgled na se-verno triglavsko steno. Napeto je gledal na belo skalovje skozi daljnogled. Ko je zaslišal škripanje peska, se je ozrl.
»Dobro jutro, Dana!« Pomolil ji je kukalo. »Glej, poglej skozi! Janeza čisto razločno vidim. Neverjetno je, kod lazi.«
Ni vedela, ali bi pogledala ali ne. A Pavle ji je s takim veseljem ponujal daljnogled, da ga je morala vzeti. Namerila ga je na steno.
»Desno od tistega snežišča poglej, velika grapa je tam, potem pa še malo levo navzgor.«
Leče so ji približale skalovje, zanihalo je v steklih in z naglico hitelo pred očmi. Iskala je sem in tja ter križarila po steni.
»Ne najdem.«
»Nad tistimi ploščadi, čisto bele so. Saj moraš najti.«
Tedaj ga je ugledala. Tik pred njo se je v gladkem skalovju pokazala temna lisa. Prav počasi se je gibala, spoznala je Janezov način drže. Toliko da se je pomikal. Kakor bi stal na mestu. A videla je, s kakim naporom dela. Zdaj je široko razkrečil noge, obesil se z rokami, za trenutek visel nad brez-nom. Z daljnogledom je premerila globino pod njim. Zgrozila se je. Spet ga je poiskala. Že se je zvijal čez skalo, ležal je na trebuhu. Varno se je plazil vstran, posegel navzgor, vzpel se in zlezel v razpoko. Tam je zginil. Čakala je, da se spet pokaže. Ni se. Povesila je roke z daljnogledom.
»Nič več mu ni mogoče slediti.«
»Škoda,« je rekel Pavle. »Jutri boš natančneje videla, kod je plezal.«
Ali mu naj pove? Kar takoj, brez prehoda? Najbolje bo.
»Jutri? Ne, jutri bom že doma.«
»Kako?« Ni je takoj razumel.
»Da. Še danes se vrnem v Kranjsko goro.« Pobledel je. »Saj ne misliš resno?«
»Da.«
»Toda ...« Beseda mu je zastala. S plašnimi očmi je strmel vanjo. Moral je sesti na bližnjo klop. Dana je prisedla.
»Tako je. Nameravano turo tukaj končavam.«
»Dana!« Otožno in proseče jo je poklical. »Ali sva se ti kaj zamerila? Če sem se ti jaz, odpusti mi! Nisem hotel, nikdar!«
»Ne,ne, Pavle! Nihče se mi ni zameril. In ti niti najmanj ne.«
»Zakaj potem odhajaš?«
Zagledala se je v nedoločeno daljo.
»Oprosti ... bolna sem ... ne, saj nisem bolna ... tako, veš ... ne morem govoriti o tem.«
Pavletu je bilo hudo. Prijel jo je za roko.
»Dana, saj veš, kako je z menoj. Moraš vedeti. Do zdaj ti nisem še nikdar govoril o tem. Toda na to, kar čutim do tebe, povej mi, zakaj odhajaš? Morda ti lahko pomagam?«
Ni mu odtegnila roke, ki jo je toplo stiskal z obema rokama.
»Ne, Pavle, ne morem. In o onem mi ne govori. Prosim te!«
»Zakaj ne? Rad te imam. Danes ti naj povem, koliko časa sem nosil bolečino v srcu. Upal sem in obupaval.«
»Ne, Pavle! Ne pripoveduj!« Prosila ga je z glasom, da je moral nehati.
»Samo to mi povej, zakaj odhajaš. Kdo, kdo je tega kriv?«
Za trenutek je bila neodločena. Nato je dahnila; »Janez.«
Skoraj bi ji zdrobil roko. Obraz mu je dobil ostre gube od presenečenja. »Janez? In ti ... ti ga ... ljubiš?«
»Ne ... ne vem ... ne smem ga, Pavle, ne smem. Vse ti povem pozneje. Zablodila sem, zmotila sem se.« Odkrito se ji je trgalo iz srca. »Bojim se ga, zato odhajam. Nočem več misliti nanj. Dokler nisem spet prosta, dokler ne udušim tega, kar me muči, dotlej molči, Pavle!« Potegnila je pismo iz žepa. »Pojdi na Kredarico in mu ga daj! Skončajta turo! Tačas se že odpeljem v Dubrovnik. Tam se vidiva.«
Izvila mu je roko in odhitela v dom. Pavle si je podprl glavo in bolščal v sirovo obtesane deske.
Janez? Dana? Kaj je bilo med njima? Na mizi je ležalo pismo. Vzel ga je in tehtal v roki. Kakšna skrivnost je v njem?
Ob slovesu je Pavle dolgo držal Danino roko.
»Z Bogom, Dana, in na svidenje v Dubrovniku!«
»Z Bogom!«
Za trenutek je okleval, potem je vprašal:
»Ali smem upati? Vsaj malo?«
Prikimala je in odhitela za Mandićevo, ki je šla spredaj.

(Dalje prihodnjič.)