Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čez steno (5.)

Mladika - Ivan Bučer

Čepeli so v tesni zijalki in postalo jim je gorko, ko so se dobro zavili in stisnili, da je toplota prehajala iz telesa v telo.
»Čisto prav,« je dejal Pavle in odpiral nahrbtnik. »Ta čas, ko se bo zlivalo, bomo pa južinali, saj je že dvanajst proč.«
»Misliš, da ne bo dolgo trajalo?« je vprašala Dana.
»Upam, da ne. Takale nevihta pridrevi, malo za rogovili in gre dalje svojo pot,« je odvrnil Janez. »To je dobro, da nismo kje niže. Tam bi nas pa lovilo padajoče kamenje in hudourni plazovi.«
»Ali smo tukaj na varnem?«
»Brez skrbi! Spodaj pa, ko pride mahoma koliko vode, se prične vse, kar ni trdnega, gibati. Voda potegne za seboj grušč in kamenje, cele tone skalovja dreve v dolino. Če te preseneti tako preseljevanje, tedaj ni tvoje življenje piškavega boba vredno.«

Sodra je ponehala, le gost dež se je ulival, ki se je pa polagoma umiril. Čez pičle pol ure je še malo pršalo.
»Mislim, da se je uneslo,« je dejal Pavle, »sedaj pot lahko spet nadaljujemo.«
»Ne vem,« je dvomil Janez. »Ni še bilo najhujšega. Kaj pa, če je bila to le predigra?«
Dana je sklenila roke: »Bog se usmili! Kakšna je pa potem igra? Ali ni bilo že tega dovolj?«
»Navadno je še hujše. No, pa vendarle pojdimo.«
Šli so. Po policah in po vdolbinah se je nabralo ledeno zrnje. Pričelo jih je zebsti, zato so se hitro gibali. Droben dež je mrlel in megla se je spet pričela kopičiti, posamezne cunje so se združevale, nanovo jih je gosto ovilo in postalo je še bolj temno. Vse se je začelo iznova. Le da je prej oddaljeno grmenje prihajalo zdaj vedno bliže. Prišli so do navpičnega kamina, ki se je potapljal v meglo. Spuščali so se navzdol: ko so prišli na škrbino, je zasikala žareča kača nad njimi in treščila v bližnji skalni stolpič. Streslo jih je in bratoma je skoraj zvilo roki, v katerih sta držala cepina.
»Da nismo tega vraga pustili spodaj na snežišču,« se je jezil Janez na sekiri, »saj ga tukaj nismo prav nič potrebovali.«
Dež je postajal gostejši, ozračje je bilo bolj in bolj prepojeno z elektriko.
»Pustiva cepina tukaj! Bo že kdo popoldne stopil ponju.«
»Ne, predaleč je,« je rekel Janez in mu ponudil še svojega. »Na, vzemi in hiti z njima navzdol, midva bova že prišla za teboj.«
»Tvojega ti pustim na snežišču. Na svidenje! Pazi na Dano!«
»Na svidenje! Pa le pohiti in nama pripravi čaja!« je klical za njim.
»In Mandićevo potolaži! Reci ji, da sva pri gorskih vilah v gosteh,« je dodala Dana.
Pavle je izginil v megli in le ropot rušečega se kamenja je pričal, da se mu je mudilo. Dana ni mogla hiteti in morala sta hoditi počasi, kot bi bilo najlepše vreme. Voda je curljala z vseh sten. Janezu je bilo mučno, ko je moral na vsakem količkaj sitnem mestu pomagati. Pot le ni bila tako nevarna, spuščala sta se po vesini, posuti z gruščem. Lahko bi hitreje stopila, pa se je Dani zdelo, da bo takoj zdrsnila, brž ko bi le malo živahneje prestavila nogo.
Teda j se je ulilo kot iz škafa, dež ju je pral in močil, kot bi stala pod prho. Dana je postala še bolj boječa, tako da sta se komaj še pomikala dalje. Janezu je bilo, da bi pobesnel:
»Stopi hitreje, prosim te. Kmalu bova pod velikimi previsnimi stenami, tam povedriva.«
»Ne morem!» Šlo ji je na jok. »Saj vidiš, kako drči!«
Neusmiljeno je lilo in blisk za bliskom je rdečil meglo okoli njih. Videlo se ni niti korak daleč. Dana je bila premočena, neprijeten hlad jo je gladil po koži. Strašno ji je bilo, prijela jo je malodušnost, zapustile so jo moči, da se je sesedla na mokra tla in živci so ji popustili: zajokala je.
»Janez, saj ne prideva nikamor.«
»Dana!« Kot otrok je sedela tam in iz njenih lepih oči so tekle solze in se mešale z dežjem, ki je močil njen obraz. Stal je pred njo in prvi trenutek ni vedel, kaj bi počel.
Prijel jo je za roko in dvignil:
»Pojdi, saj bova takoj pod streho! Ne bodi no tako malodušna!«
Ko se je je dotaknila njegova močna roka, se je nekoliko umirila. Pokojno je šla za njim. Držal jo je za zapestje in vodil skozi meglo in neurje navzdol čez klade in poke. Zdrsnila sta po grušču in takrat se je megla zredčila. Stala sta pred težko previsno steno, čez katero je drevel debel slap vode. Skočila sta kar skozi stranski curek slapa in obstala pod steno. Tu je bilo suho in varno.
»Zdaj sva kot v Abrahamovem naročju. Tukaj počakava lepšega vremena.« Odmetal je nekaj skal, da je pripravil udoben prostor, ter položil nahrthnik na tla, da je Dana sedla nanj. Spustil se je poleg nje na kamenje in jo objel z desnico okoli pasu, z levico ji je pa brisal od solz in dežja mokro lice. »Tudi pri tebi se mora zjasniti.«
Sram je je bilo prejšnje nenadne malodušnosti, da je povesila glavo. Nasmehnila se je in prikimala.
»Vidiš,« ji je govoril z mehkim glasom na uho, »meni že sije sonce.«
Nevihta je še vedno naraščala. Bila sta pod previsom, zato ju ledena zrna niso več dosegala in bičala. Ko sta bila tako na varnem, je Janez blazno besnenje prirode pričel uživati. Megla se je dvignila, ugledala sta za čuda veličasten prizor: vsa skalnata priroda se je zganila, ko so jo bile divje podnebne sile. Čez steno, pod katero sta sedela tesno drug poleg drugega, je drevila voda, ki se je zbrala v steber in zviškoma padala na grušč. Skozi padajočo vodo sta videla rob, čez katerega je letelo kamenje, ki je požvižgavalo z višin. Od škrbine na desni se je zavalila velikanska skala, zaprašila se po melu in treščila ob veliko peč, kjer se je razletela na tisoč koscev. Strele so švigale iz oblaka v oblak, treskalo je v robove, kot bi se pričenjal sodni dan.
Usula se je spet toča, padala je tako na gosto, da je kmalu vse pobelila. Prožila je kamenje, v njen hrum se je mešalo grmenje, ropot plazov in šum padajoče vode.
»Joj. Janez, mene je strah!«
Privila se je k njemu, iskajoč zavetja pri njem, ki jo je pripeljal sem gori.
Skoraj v naročje jo je potegnil in objel jo je z obema rokama. Strah te je? Ubožica! Saj to so povsem naravne reči. Glej, samo gora se je malo zganila in zavzdihnila. Priroda se hoče pokazati v vsej svoji divji lepoti pred nama. Sonce, toplota, mirni dnevi in zložne poti so le za slabiče, za tiste, ki uživajo naravo, kadar jo gledajo z mehkužne strani. Dana, za nas to ni! Narava je v svojem jedru divja, njena prvotna sila je grozna. In mi jo hočemo tako. Hočemo vrtoglavih strmin, hočemo brezdanjih globin, širine, divjine, poleta. Zatrepetalo mu je pred očmi in mahoma je moralo na dan vse, kar je gorelo v njeni. »Uživamo v blaznem spevu zbesnelih elementov, v tresku in gromu, v plazovih in hudournikih. Hočemo borbe, vreti mora vse okrog nas in v nas. In ti, Dana se bojiš? Ti moj deklič! Dana, moja si, v meni divja huje kot v tej gori. Dana! Reci, da si moja. Dana, deklič, da hočeš z menoj.«
»Janez!« Kriknila je, trepet jo je objel, z obema rokama se je uprla ob njegove prsi in se mu hotela iztrgati. Sršelo je iz njegovih oči, v sivih zenicah je videla neurje, ki je tekmovalo z nevihto. Bil je vroč in težko je dihal, v očeh mu je gorelo in plamtelo, da jo je pulilo v dno duše. Dolgo in začudeno je strmela v njegove oči, ki so se vpijale vanjo, zapovedovale ji, pritegovale jo k sebi. Grozen in lep je bil obenem, volja se mu je zarezala v obraz. Bala se ga je in zraven bi se mu vdala vsa.
»Janez, pusti!«
»Ne, Dana! Odločiti moraš. Povej! Jaz norim, če hočeš, grem proč, odidem v vihar, da me podsuje kamenje. Če hočeš, sem tvoj, ves tvoj ... Dana, v meni gori, gori ...«
Čutila je, da omahuje pred silo, ki je vrela iz njega, njene uprte roke so popuščale, vedno bliže je pritegoval njeno dušo, zasužnjeval njeno voljo — in prelomilo se je v njej. Ovila mu je roke okoli vratu, zaprla oči in ni se mogla braniti, ko sta se našli njuni ustnici v dolgem, pekočem poljubu.
Tresk za treskom je pretresal ozračje, babje pšeno je pobelilo vse položnejše pobočje, vihar se je prav tu hip najhuje razdivjal. Janez in Dana sta pa sredi te zbesnele narave pozabila na vse, v vsem vsemirju sta živeli zanju le njuni duši, ki sta se združili v en sam plamen, ki je zaplapolal v neznane višine.
Divja narava, strastna in kruta v svojem plesu, je slavila svojo zmago. Veter se je zaganjal v razpoke in kakor krohot je zajokalo v njih ...

Pavle je drevil navzdol. Megla je postajala gostejša, vedno hujši treski so ga podili naprej.
Cepinov ni mogel več obdržati. Prehudo je bilo. Položil ju je za skalo in pokril s kamenjem. Ko se je spuščal po kratki steni, se je ulila ploha, da mu je teklo po čelu in čez oči tako, da skoraj ni mogel več gledati. Stena je bila črna in spolzka od mokrote, bilo je temno kot v mraku.
V takem ni mogel nikamor dalje. Bil je razburjen, v megli ni vedel, kje je in moral si je poiskati zavetja. Blizu je bila nekaka grapa, ob kateri je tekla široka poč. Stisnil se je vanjo. Tik ob njem je tekla voda. »Če naraste, me bo zalilo,« si je mislil. Zapustil je to zavetišče in zlezel niže, da bi našel primernejše zatišje.
Iz megle se je pokazala temna luknja, zlezel je do nje in se vanjo skril pred dežjem.
Tako, tu je bilo prilično suho. Počakati je hotel, da mine najhujši naliv, potem bo skočil po cepina in bo nadaljeval pot. Udobno se je namestil, se stisnil čisto v kot in čakal, da se vihra poleže. Strmel je v sivo, mokro meglo in mislil na onadva. Gotovo vedrita kje, saj od Dane vendar ne more zahtevati, da bi hodila po takemle. Bog ve, ali jo ne bo to tako preplašilo, da še danes odide v Kranjsko goro. Pred njim se je pojavil njen obraz, strmel je v njene lepe črte. Že dolgo je nosil v srcu skrito bolečino. Nekoč jo poprosi, mora poprositi, gotovo mu ne bo odbila. Saj je do njega tako prijazna, večkrat je ujel njen pogled, ki je nečesa iskal v njegovem obrazu. O, njegova bo, ustvarita si miren, prijeten dom, življenje jima bo potekalo brez hudih težav, brez vihravosti, z roko v roki bosta stopala po poti življenja, ki jo bo kolikor mogoče posul s cvetjem. Tedaj bo dobilo njegovo življenje svoj smisel.
Toda, ali ne sluti nečesa bridkega! Ali se mu ne dozdeva nekaj temnega? Odmahnil je z roko. Ne, ne, Dana ni za Janeza, presilen je zanjo, brat mora poiskati žensko, ki ga bo vsaj malo dosegala v njegovem hrepenenju po nedoumljivem poletu. Njegova pota so zanjo prenevarna in prestrma, šla bi z njim v sreči le za trenutek, potem bi bila razočarana. Saj pozna Janeza! In pozna tudi Dano.
Megla se je mahoma dvignila in Pavle je presenečen spoznal, kje je. Bil je v vdolbini ogromne skale, stala je v grapi obširnega žleba, ki je tekel od sten mimo njega in se končeval za lučaj daleč v prepad. Žleb je bil zbirališče, kamor se je ob hudi uri stekalo vse kamenje od daleč naokrog in grmelo po njem navzdol čez zadnjo steno. Nasprotni rob so bičale strele, kot bi vžigal umetni ogenj. Da bi se umaknil, je bilo prepozno, že se je odprlo peklo in ples se je pričel.
Završalo je in na gosto se je usulo ledeno zrnje, ki se je odbijalo od plošč in poskakovalo po pobočju. V nekaj trenutkih je bilo vse belo in korito se je pričelo gibati. Pavle je potegnil noge k sebi in se stisnil kolikor mogoče v duplino. Prihrumela je voda, v začetku rjava, tekla je le po sredi žleba. Toda postajala je črna, valila je s seboj skale in grušč, mlela jih in drobila. Kamniti plazovi so z zamolklim ropotom drevili mimo njega, tok umazane vode in skalovju je naraščal.
Pavletu so se ježili lasje, kajti po zraku je začelo s sten frčati kamenje. Udarjalo je pod njim in nad njim v skalo, v kateri je čepel. Samo drobec, velik kot oreh, naj mu trešči v glavo in zvrnil se bo v plaz, ki je gomazel pod njim. Dobesedno bi ga zmlelo. Blazna groza ga je obhajala. Kamenje je treskalo okoli in okoli, nekje od strani se je morala privaliti težka skala in zadeti v njegovo, ker se je stresla in zazibala, drobci pa so štrcnili na vse strani. Pod njim je pa plaz s strašnim hrumom mlel in trgal, kot črna lava so se pomikale mimo gore kamenja.
Skala, v kateri je sedel, se je stresala. Udarec za udarcem je bil obnjo. Samo da bi vzdržala! Da je ne bi zvrnilo! Joj! Občutno ga je udarilo po glavi in, če bi ne bil imel ovitega nahrbtnika, bi ga bilo ubilo.
Začelo se mu je vrteti in bil je na meji blaznosti. Da le ne bi popustili živci! Pričel je moliti. Bog ga mora varovati! Ali naj mu pošlje smrt takoj. Samo te negotovosti nikar! Prihodnji trenutek mu lahko razbije nogo, raztrga bok, zlomi roko, zmaliči glavo. Ali ne bo ponehalo? Ne! Peklenski hrum je še naraščal. Naj ga ubije takoj, če misli.
Živci so popuščali. Začel je kleti. Ustrašil se je, ko se je čez skalo usul debel grušč, ki je odprtino votline zakril kakor zastor. Kot večnost je trajalo vse to. Ali ga je opozorilo? Spet je molil in med molitev se mu je umešala kletev.
Ves izčrpan in skoraj nezavesten je bil, ko se je poleglo. Odvil si je nahrbtnik in se ogledal. Po žlebu je tekla samo še voda, ki je bila zdaj čista. Le tu in tam je še zaropotal kamen. Toča je ponehala, dež je rahlo pršel. Nasprotni rob je bil ves bel od ledenih kroglic, kot bi zapadel sveži sneg.
Dolgo je trajalo, preden se je umiril. Ves čas, ko se je tiščal stene, mu je tekla za vrat voda. ki se je izcejala v votlino, da je bil ves premočen. A tega mu ni bilo mar. Samo da je strah minil.
Pogledal je na uro. Pol treh! Zdaj se mu ni zdelo tako dolgo, čeprav so se mu prej minute raztegovale v večnost.
Tedaj je planilo vanj: »A kaj je z Dano in z bratom?«
Dvignilo ga je, vrgel si je raztrgani nahrbtnik čez rame in hitel navzgor onima dvema naproti.

IX.

Pavle je hitel navkreber. Drevil je, da so se znojile utrujene mišice. Spotoma je grebel v svojo skrb: Če se jima je kaj pripetilo? Bog! Vse je lahko mogoče, ubog kamen bi bil dovolj, ki bi zadel Janeza. In kam naj se potem obrne Dana? Izgubljena bi bila, brezpogojno izgubljena!
Dosegel je skalo, kjer je pustil cepina. Čez položno snežišče in sesutino je videl daleč. Tja do previsnih sten. Nikogar! Bal se je, da bo ugledal v kaki grapi sled, ki bo razkrila najhujše. Vse bi bilo mogoče.
Glej! Hvala Bogu! Tamle, čez tistele klade jo Janez vodi za roko! Iz globine prsi se mu utrga:
»Hohej! Dana! Janez!«
Hitel jima je naproti. Začudeno sta ga pogledovala, ko je dospel do njiju in ju veselo ogledoval:
»Sta še živa? Mislil sem, da bo vsega konec.«
»Pojdi no!« se je čudil Janez. »Kaj te je bilo strah?«
»Strah? Kaj še! Norel sem od groze, verjemi mi! In samo prijaznemu slučaju se imam zahvaliti, da sem tu.«
»Kje si pa vendar bil?«
»V peklu. Naravnost iz pekla prihajam.« Začel je opisovati, kaj je doživel, a beseda ni mogla povedati tistega, kar je Pavle v uri strahu v res-nici prestal.
Prišli so do cepinov, vzela sta ju, potem so se spustili v žleb. Pavle je pokazal vdolbino, kjer je čepel in blaznel. Zdaj ni bilo videti tako hudo. Še Pavle se je čudil in skoraj ni verjel, da je tod prestal toliko groze. Kako narava lahko svoje lice spremeni!
Z vseh sten je teklo. Ko so šli skozi nizek kamin, se niso mogli izogniti slapu, ki je padal v razpoko. Morali so skozi vodni curek, ki jim je zmočil še tiste nitke, ki so bile doslej še ostale suhe.
Molčali so. Janez in Dana sta nosila v sebi sladko skrivnost in ni jima bilo do besed, ko jima je pa v dušah kar pelo. Še je v obeh zvenela skladba, ki jo je izvajala priroda, še sta drhtela od sproščene strasti.
Nikjer niso počivali, ker moča je postajala neznosna. S sten je teklo, povsod je curljalo, zrak je bil prepojen z vlago. Hiteli so, kolikor je Dana premogla.
Dež je že pojenjal, ko so prišli do velikega snežišča. Čez sneg je nekdo prihajal. Ali je tudi tega zalotila huda ura. Začudili in razveselili so se, ko so spoznali turista, ki je včeraj govoril z Janezom na Mojstrovki.
»Kaj pa vi iščete tod?« ga je povprašal Pavle.
»Vas!« je tu odvrnil. »Spodaj smo mislili, da vas je vse skupaj odneslo.«
»Kakšno je pa tudi bilo!«
»Gospodična, ki je bila včeraj z vami, ves čas tarna po koči. Da smo jo potolažili, sem vam šel naproti.«
Iskreno so se mu zahvalili za prijaznost in trud.
»Saj ste toliko dobri, da boste pomagali gospodični?« je rekel Pavle. Videl je, da je izmučena in utrujena.
»Seveda, seveda!«
»No, potem sta ji dva v pomoč. Jaz skočim naprej in pripravim čaja ter gorkih odej. Ali ne, Janez?«
»Le,« je prikimal, »boš vsaj vzgojiteljico že prej pomiril.«

Pavle je pohitel naprej, trojica je pa šla za njim. Povsod se je poznalo neurje, vsak žlebič je bil izčiščen in marsikod je svež grušč pokrival rušje.
Čez dobre pol ure so bili že v dolini. Koča jih je že vabila. Ko so prešli peščene plazove, jih je ustavila umazana voda, ki je drevila po sivi, suhi hudournikovi strugi. Spremljevavec, ki se je medpotoma predstavil: »Lipovec, studiosus iuris«, jo je preskočil po skalah, ki so molele iz deroče, rjave vode. Na koncu je sicer malo pomočil nogo, a jo je takoj otresel. Potem je vprašal:
»Gospodična, ali bo šlo?«
»Ne vem.« Pogledala je Janeza, kot bi pri njem iskala pomoči in sveta, kako naj pride čez. »Padla bom. Ne upam si.«
Tudi Janez je vedel, da ne bo zmogla, ker bi celo sam brez smole težko prešel. Sklonil se je k njej:
»Ali naj te ponesem?«
Prikimala je. Dvignil jo je na svoje močne roke in kar zagazil v vodo, ki ga je hotela spodnesti.
Gledala ga je v obraz, srečala sta se s pogledi mu se nasmehnila drug drugemu.
»Pazi! Če padeš!«
Čisto k sebi jo je stisnil: »Kako bom padel, saj dragocenejšega tovora še nisem nosil!«
Srečen smehljaj ji je zaigral na obrazu. Lipovec je šel po stezi, da ji je Janez lahko ukradel poljub.
»Porednež! — Veš, spomnila sem se. Pavletu nikar ne pravi ničesar! Nikomur! Naj bo samo najino!«
Molče ji je pritrdil.

Mandićeva je hodila po jedilnici gor in dol ter vila roke. Zakaj so šli! Če se jim kaj pripeti, če se pripeti kaj njeni Dani! Kako bo stopila pred Bonića? Ali bo imela še mirne ure pred seboj? Saj jo je prav za prav ona zvabila v gore, ona ji je svetovala, naj se obrne do bratov. Kadar je treščilo, je zamižala, jeknila in obstala za trenutek, potem pa spet begala po sobi do prihodnjega treska. Veter se je zaganjal v ogle in metal dež ob šipe, da so se vdajale. Prisojnik je bil ves v megli. Če je stopila na predrje, je prihajalo od sten zamolklo hrumenje, ki je pregluševalo šum dežja. V meglah so se vžigali bliski. Če je že tu tako hudo, kakšno mora biti šele gori! Najrajši bi se jim odpravila naproti. Toda kam bo sirota prišla v takem!
Navzoči planinci in oskrbnik so jo mirili. Končno se jim je to le nekako posrečilo. Sedla je v kot in strmela skozi vlažne šipe na oknu.
Tudi drugi so sedeli za mizami in se dolgočasili. Nekateri so se davi odpravili na Mojstrovko, drugi na Špik, pa so se še pravočasno vrnili, ne da bi dosegli vrhove. Tukaj je bila tudi družba, ki je bila včeraj na Mojstrovki. Nemo so sedeli za mizo in le zdaj pa zdaj se je kdo pojezil na vreme, ki jim je preprečilo turo čez Kriško steno v Vrata. Lipovec je sedel med njimi, žulil svojo kratko pipo in gledal skozi okno. Megla se je pričela redčiti in dvigati, posamezne krpe so se lovile ob steni in se podile sem in tja. gori in doli. Videlo se je grintavo pobočje nad Suho Pišenco ter del spodnje stene Prisojnika. Mahoma je Lipovec pokazal skozi okno:
»Poglejte, se že trga!«
Pohiteli so k oknu in ugledali prizor, ki je marsikomu ostal za vedno v spominu. Po žlebovih je drevela umazana voda ter vlekla s seboj kamenje. Črna zmes je padala čez stene, v slapovih je grmela v dolino. Dekleta, ki so bila v Lipovčevi družbi, so pobledela ob misli, da se zdaj oni nahajajo tam gori. Čisto na levi je padala strašna skal a, drevila navzdol, zaprašila se na meli ter z velikanskimi skoki dosegla peščene plazove, pomendrala na svoji poti ravšje, polomila nekaj samotnih macesnov ter obstala spodaj nekje v gostem rušju.
»Zdajle ne bi bil rad v steni,« si je marsikdo mislil. Mandićevo je ta prizor razburil. Če bi bilo lepo vreme, bi morali biti že zdavnaj nazaj. Kje so? Morda so v nevarnosti pa čakajo pomoči? Obrnila se je k oskrbniku, naj bi jim šel naproti. Ta se je nasmehnil in jo potolažil:
»Ne bojte se, saj je Košak z njimi. Ta vam ju pripelje doli, pa četudi bi se peklo zarotilo proti njim.«
To oskrbnikovo zaupanje v Janeza jo je spet nekoliko umirilo; drugim je pa vzbudilo radovednost, kdo in kakšen je ta Košak, o katerem je govoril oskrbnik. Kdor je količkaj poznal naše gore pobliže in se zanimal za plezanje, je vedel o Janezu to ali ono in hitel pripovedovati. Lipovec je postal glasen in je pravil, kako je nekoč Janez z dvema tovarišema dva dni in tri noči zmrzoval v severni steni Planjave, ko radi slabega vremena nikamor ni mogel. Napravil je tudi nove pristope v tej in oni smeri.
Tako so se vsi, ki so bili v jedilnici, kmalu spoznali in se razgovorili. Pogovor se je pričel sukati o gorah in o vsem, kar je kdo v njih že doživel, da je čas hitreje mineval.
Neurje se je poleglo in tedaj se je Lipovec odpravil:
»Pojdem pogledat, kaj je z njimi. Upam, da jih kmalu srečam.«
Nekateri so mu branili, trije so pa hoteli z njim. Pa se je vseh obranil in sam hitel zamudnikom naproti.
Minila je spet ura, ko so zagledali nekoga, ki je drsel po melu pod steno. Kmalu je vstopil v jedilnico. Vsi pogledi so se radovedno zadrli vanj. Mandičeva se mu je vrgla naproti in vsa trepetajoč vzkliknila:
»Moj Bog, gospod Pavle, kaj je? Kje sta onadva?«
Pričakovala je nekaj hudega, težkega, a prišlec se je nasmehnil, nato mirno odložil cepin in nahrbtnik.
»Za menoj gresta, z onim, ki je prišel naproti.«
Vsi so ga radovedno obstopili in pričela so deževati vprašanja.
»Pozneje, pozneje! Najprej se moram preobleči. Gospod oskrbnik, prosim, pripravite zame in za one tri čaja. Pa močnega!«
Odhitel je gori v sobo, kjer je odložil mokre cunje, poiskal nekaj kosov suhe obleke, obul plezalke ter se zavil v odejo. Prepasal si jo je, da je bil kakor v krilu, in tak se je vrnil v jedilnico. Mokro obleko pa je odnesel v kuhinjo in jo razobesil, da se posuši.
Zdaj je pripovedoval in pil čaj. Poslušali in vpraševali so ga vsi hkrati, lačni čudnih novic z gora.
Tedaj so zunaj zaropotali koraki, prišli so Dana, Lipovec in Janez. Sprejeli so jih z glasnimi pozdravi in Mandićeva je planila Dani okoli vratu. Janez se je postavil ob vratih in gledal to veselo razburjenje. Široko se je smejal in odzdravljal. Kaj za vraga toliko prahu radi te uboge nevihtice! Neumno se mu je zdelo. Zahvalil se je Lipovcu za skrb. Prav tako se mu je zahvalila Mandićeva, Janeza je pa samo gledala:
»Ali vam ni kaj prav?« jo je dražil Janez. »Če hočete, jo pa odvedem nazaj.«
»Saj ni Janez kriv,« je rekla Dana.
»Ne, ni kriv. Ampak smeji se, kot da jo je pripeljal s plesa.«
»Saj pa je tudi bil ples. Pa še kakšen. Lepšega ni nikjer.« Obrnil se je k Dani: »Pojdi vendar in se preobleci! V kuhinji te čaka čaj.«
Prijel jo je za roko in jo odvedel. Mandićeva je z odprtimi usti gledala za njima: »Od kdaj se pa ta dva tičeta? Pa tako domače se vedeta!« Stresla je z glavo in stopila za njima, da bi pomagala Dani pri preoblačenju.

(Dalje prihodnjič.)
 

št. 5, leto 1933

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti