Mladika - Ivan Bučer

VII.

Zaležali so se in bilo je že pozno jutro, ko so stopili v jutranji hlad. Dolina je bila zavita v rahlo vijoličasto paro, da so bili temni gozdovi videti še bolj skrivnostni, vrhovi pa so bili na robu pozlačeni.
Prisojnik je stal v svoji veličini pred njimi kakor božanski; temen, v preprosti, sivi jutranji halji, le na čelo si je položil zlato krono. Mogočno je gledal na tri uboge ljudi, ki so stopali po ridah vedno bliže njegovi steni. Ponosno je kazal svoje temne razpoke, gladke stene, ozke police, zobove in vdore, ki so ustvarjali velikansko katedralo s krasnimi stolpi, vrednimi umetnika. Kot utelešena bogata domišljija in sanja je stal pred njimi, ves skrivnosten v veličastni nepremičnosti.
Dana je šla v sredi med bratoma. Molče so stopali navzgor, hoja je bila po strmem pobočju utrudljiva, v rušljivi meli se je noga vedno pogrezala in zdrsavala. Seženj za sežnjem so se dvigali v ostrih ridah, ki so v začetku vodile po z borovci obraslih grižah, pozneje pa zašle v čisto sipino.
Kmalu so bili pod gladko in na prvi pogled neprestopno steno, ki se je skoraj navpično pognala iz grušča. Janez se je ustavil, zasadil cepin za seboj in se naslonil nanj. Dana se je zagledala v strmino in ni verjela, da bi bil vzpon s te strani mogoč. Skladi so se kopičili pred njo, strmi robovi, neznane razpoke, vesine, ki so prehajale v navpične skale in previse, strašne vzbokline, vse razorane in razbite, a vendar je bilo vse trdna celota, ki je nemo strmela v neizmerne višine. Zazdelo se ji je, da stoji pred nepremagljivim trdnjavskim ozidjem, ki je mahoma pričelo nihati in se nagibati, da je pobledela. morala povesiti oči ter zamižati, drugače bi se vse zrušilo in jo pokopalo pod seboj. Iz te vrtoglavice jo je zbudil Pavle, ki je stal tik za njo, in vzkliknil:
»Ali ste že videli kaj tako divje lepega? Že ta pogled odtehta vse težave.«
Dana je prikimala in se ozrla proti rdeče nadahnjeni Škrlatici in Špikovi skupini, za katero se je skrival oblak in zdaj pa zdaj pokukal čez rob ter tu in tam pobožal vršič, ga objel in spet spustil, da je pohitel k drugemu.
Janez je stal tam kot bi klical strme stene na boj, da bi se z njimi poskusil, jih zgrabil z železnimi rokami ter poiskal na njih ranljiva mesta, da premaga vse te vršce. Tamle je stal znak, rdeč, z belo liso v sredi. Ni mu bilo za pot, po kateri jih je hodilo že na stotine, smer, ki so jo nadelali s krampi in z dinamitom; ki so jo uklenili v železje in zasužnjili, da hodijo lahko po njej ljudje, ki nimajo ničesar skupnega z goro, ker teh skrivnostnih in silnih strmin, razpok in skladov pač ne ljubijo dovolj. Rad bi na svoja pota, rad bi tja, kjer ni tistih, ki so brez volje, moči in zmožnosti. Rad bi nalog, naporov in nevarnosti, ob katerih ojekleni živčevje in se izostri razum. Toda tukaj je bila Dana, nebogljena, a navdušena, voditi jo mora stopnjo za stopnjo do tega, kar njegovo kri že preveva. Mora jo privaditi na poglede v globino, na ozke poti. na napor in vztrajnost: a kar je najvažnejše: na iskanje same sebe v grozni prirodi. Če je sila v njej, bo vse to prišlo samo od sebe, tako si je mislil turist Janez.
Nad njimi je iz stene curljal slapič in se drobil na skali v tisoč isker, tik pod njim je vodila udobna polica na desno. »Vstop,« je pokazal Janez in se zavihtel nanjo.
Dana se je za trenutek obotavljala. Janez je šel dalje, ne da bi se ozrl. Vedel je, da je tako najbolje.
»Le pogum, gospodična!« je bodril Pavle. »Kar za njim, saj je pot zavarovana.«
»Da, za njim!« je zamrmrala in stopila na polico. Pavle za njo.
Janez je šel naprej. Tu in tam je pomagal Dani čez nerodnejša mesta. Učil jo je: »Semle postavite nogo! Vidite! Tu se oprimite, tako! Zdaj pa naprej! Ali ni lepo? Si morete misliti kaj zabavnejšega? No. tale robič še, potem pa pride skoraj vozna pot! Kako? Globina vas moti? Ah, saj to ni nikaka globina! Brez škode poskočim doli, samo recite!«
Zasmejala se je. Smeh je pomagal, da je bila takoj prejšnja Dana.
»Saj se ne bojim. Samo vajena nisem takihle jutranjih izprehodov.«
»Se boste že privadili, bodite brez skrbi!«
»Le trdo me primite v tej šoli!«
»Za to se pa ne bojte!« je dejal Pavle. »Janez je lahko v gorah tudi neusmiljen. Trd učitelj je, ne spregleda napake.«
»Ali ste že sami poskusili?«
»Ne le enkrat! Dosti sem jih že slišal. A ne škodi.«
»Pozor!« je zaklical Janez, ko so prišli do nekega roba, kjer je padal ozek trak vode prav na pot. »Ta slap je za zaspance dobra kopel. Le hitro skozi, če nočete biti mokri!«
Pognal se je čez škrbinico in se na nasprotnem robu ujel za žico. Dana je pa morala bolj oprezovati, ker kraj ni bil najvarnejši. Zato je dobila neprijeten pozdrav za vrat.
Doslej je šlo položno ob prijetni steni. Zdaj je pa dobro nadelana pot strmo zavila na vesino, poraslo s slečem, in s te na robič. Na levi so grozile stene, na desni se je grezil žleb v prepad, iz katerega se je čulo šumenje vode. Tedaj se je odprla pred njimi divna slika.
Pod črnimi stenami, ki jih je stražil vrtoglav stolp, se je razprostiralo obširno snežišče, na katerem je tu in tam blestel led. Izpod snega je padal v žleb visok slap, pel svojo zvočno pesem ter motil veličastno tišino gora. Na levi in desni so pa štrleli v zrak beli apneni skladi, naloženi pravilno drug na drugega kot razvalina silnega ajdovskega gradca.
Za trenutek so obstali in molče uživali prizor, ki ga ne bi naslikala najbujnejša domišljija. Dana je stopila na rob in sklenila roke. Janez je stal poleg nje. Nehote se ji je vsilila ob tem pogledu primera: kakor Janez! Skrita lepota, a vendar strašna v svoji sili. Težko se je dotipati do tega spoznanja pri tem človeku, ki stoji tako sam zase. Stene in stolp — taka je njegova sila, kot sneg hladna in sc ne kaže v besedi in vsakdanjem dejanju. Iz njega pa vre živ studenec njegovih misli, ki bi jih mogel dojeti le tisti, ki bi se mu s težavo približal po strmi poti. Slutila je, da je primera prava. Ali bi mogla do te vode, ki pada, venomer pada? Pogledala ga je in njune oči so se srečale. Iz njegovih se je bleščalo, da je morala umakniti pogled. Vendar jo je zadelo, trenutek je bil dovolj. Sliki, ki sta jo že toliko časa begali, sta se hipoma zlili v eno samo, v jasen lik, ki je zgibal njene ustnice, da je nehote dehnila: »Janez ...«
Tedaj se je zavedela. Prvič ga je tako imenovala. Je li opazil? Njegove oči so začudeno in vprašujoče žgale v njo. Stresla je z glavo in z mirnim glasom nadaljevala: »Janez, Pavle ... ali ni to krasno?«
Izzvenela je vsakdanjost, Janez pa je zaslutil v njeni besedi nekaj vdanega. Če bi ne bil Pavle prisoten, bi skušal čitati v njej svoj biti ali ne biti. Tako je pa le pokimal.
»Da, prekrasno!«
»Kaj se mudimo?« je dejal Pavle. »Naprej!«
Šli so. Krasote in nova presenečenja so vstajala pred njimi, kar je pa opazil le Pavle. Onadva sta vrtala vsak v svoje misli.
Rdeče obrobljene, bele oči markacij so jih vodile po nerodni polici, ki se je nagibala pod prevešeno steno. Pot je bila tam razdrta in prehod je bil težji. Janez je zlezel naprej in se obrnil, da bi prijel Danino roko ter ji pomagal. Na gladki plošči ji je zdrsnilo, iztrgal se ji je pridušen krik strahu in omahnila je. Toda močne Janezove roke so se bliskovito napele in prestregel jo je v svoje naročje. Trdno jo je prižel k sebi, da je čutila biti njegovo srce, njeni mehki lasje so ga pobožali po obrazu. Zgrozila sta se in v njem je zakipelo, da bi jo držal objeto in poljubil njene rdeče ustnice. Toda s silnim naporom volje jo je spustil, ko je videl Pavleta, ki ju je čudno pogledal. Zaslutil je, moral je zaslutiti, ker v Dani in Janezu je zagorelo.
»Ali sem nerodna!« je vzkliknila, ko je spet stala. »Toda, Janez, vi ste hitrejši od mačke. Komaj sem zdrsnila, že sem bila na varnem.« Občudujoče je pogledala njegovo mišičasto roko. »Da je tule taka moč? Saj ste me ujeli, kakor bi bila brez teže.«
Dobro mu je delo. »Nesem vas na Prisojnik, če hočete.«
»Jaz bom pa potem na oba pazil,« se je hudoval Pavle. »Na vtis bi že, Dana, ta grdavš se pa radi mene lahko zvrne čez stene.«
Strma grapa, v kateri so bili, se je zaprla z gladko steno, čez katero je bila napeta žica in nabodeni klini.
»Tod vam bom pa jaz pomagal,« je dejal Pavle in prehitel Janeza. »Prosim!« Podal ji je roko in jo tako prepeljal preko stene, ki je postala zloglasna samo radi plošče, ki je vzidana v njej, lepo in grdo zveni njen napis: »Hanzova stena.«
Zdaj je šel Pavle naprej in Janez je bil zadnji. Čudno je vrelo v njem, ko je stopal za njo, za katero je vedel, da jo ljubi. In tudi ona bi ga mogla ljubiti, čutil je to, spoznal je prejle, ko ga je poklicala. Ni se varal. »Dana, Dana!« je gorelo v njem. »Nesel bi te na vrh, res bi te nesel. In gori, ko bi bila sama s soncem in z gorskim svetom, bi se ti izpovedal. Ali me hočeš, bi te vprašal. In ti bi prikimala ...« Ob tej misli je zatrepetal. Izvil se mu je vrisk, radosten in silen, zabobnel med stenami in zakrilil v višine.
Toda Pavle, brat? Kaj bi storil on, če Janez pridobi Dano zase? Bi prenesel njegov pogled, ali bi vzdržal, ko bi videl, da njegova duša umira, a vendar ne bi bilo besede na dan? O, ne in ne! Sam ne pridene niti kamenčka na tehtnico. Odločilo se bo samo, ker srca se morajo najti. Prepričan je bil o tem.
Gledal je brata, kako mu je ves obraz žarel od sreče, ko je tuintam pomagal Dani in jo držal za roko. Bral je bratu v duši, da mu je draga, da je ne bi mogel pogrešati. Spoznal je resno, da se zadrguje usoda v nerešljiv vozel. Poti so se zapletle, ni našel izhoda, le eno mu je bilo hipoma jasno: sam bi zanjo ne znal živeti, umreti bi mogel. Izgoreti ob njej in se upijaniti od njene ljubezni! Bil bi kot ogenj, ki bi použil njo in sebe. Kakor utrinek, ki zagori in prereže nebo v svojem poletu. Dana ne bi znala ravnati z njim. Presilen je. Pavle je drugačen, on bi živel zanjo, iskal bi njeno dušo, da bi jo združil s svojo v trajen plamen življenja.
A če Pavle ne ljubi? Če Dana ne ljubi nikogar? Morda je to samo prijateljstvo? Kaj, če je temu vzrok le njena priljudna narava?

Pot je zavila na snežišče, ki je bilo trdo in strmo in ki se je spodaj končevalo s slapom, ki ga pa niso mogli videti. Slišali so le njegov enako-merni šum, ki je prihajal iz brezna.
»Hej, Janez!« je zaklical Pavle. »Na delo!«
Janez je stopil naprej in preskočil krajno poč, ki je zevala med steno in snegom. Dana in Pavle se tega nista upala, zato sta se spustila v bolt, ki je bil globok dobre tri metre. Tu je Pavle praskal po navpični snežni steni, da sta zlezla na snežišče za Janezom, ki je že z vso vnemo sekal varne stopnice v zmrzli sneg. Proti koncu snežišča je zevala precejšnja razzeba, ki so jo morali obiti. Ko so spet stopili na skalnata tla, so krenili čez kamnite klade navzgor pod temne previse. Lahka je bila pot ob njih, kajti strmina ni bila huda in je prešla v položno, grintavo pobočje.
Sonce je bilo že precej visoko, a severne strani še ni obsijalo. Skale so bile temne in vlažne od jutranje rose. Tembolj je pa bila osvetljena Mojstrovka, ki se je belila v soncu, kot bi se dvignila iz kopeli. Globoko doli, v neizmerni globini, je zelenelo dno Suhe Pišence, iz katerega so pobliskavale skale. Po rebri Vršiča se je vila cesta v velikih ridah, njena belina se je ostro odražala na zeleno poraslem bregu.

Prispeli so do odcepa, kjer vodi desna pot skozi okno, leva pa naravnost na vrh.
»Kje pojdemo?« je vprašal Janez. Povedal jima je, kam vodi pot.
Onadva nista dolgo premišljevala, »Čim prej na vrhu. tem bolje. Kar po levi pojdimo!«
Za nekaj trenutkov so sedli, da so duškali.
»Približno pol pota je za nami,« je dejal Janez in odpiral nahrbtnik. Vzel je čaj in ga ponudil onima dvema.
Okoli njih je kraljevala tišina, nepopisni gorski mir je ležal nad divjo prirodo. Lahke, proste in svobodne so se čutili, ko so odvrgli vse, kar jih je oklepalo v zatohli dolini. Srečni otroci narave so sedeli zdaj na tej skali in strmeli nad krasno zgradbo božje roke.
»Ali ni to res čudno, kako veže narava ljudi drugega na drugega? Zdi se mi, da vaju poznam že od davna, da je že dolgo tega, kar smo se spoznali,« je dejala Dana.
»Še več,« je pritrjeval Pavle. »Ko sem takole sproščen, pozabim na vse, ki sem jih poznal tam doli. Prijatelji, tovariši ... to so le daljne slike, kot bi ne bil nikdar pobliže znan z njimi.«
Tako blizu so bili drug drugemu. Njih duše so se pogovarjale med seboj, razumele so se. Obšlo jih je mehko čustvo, kot bi jih vse okoli njih ljubilo in bi sami vse ljubili. Razvil se je pogovor, ki je postajal vedno živahnejši. Duše so se iskale, rade bi si bile odkrite, prijateljske, a vendar jih je le še vezalo nekaj, kar jih je spremljalo še iz tesne doline. Dana je prva spoznala in hotela se je rešiti tudi tega. In kar samo po sebi umevno se je zdelo bratoma, ko je dejala:
»Verjameta, da mi je kar nerodno govoriti: gospod, slišite, in gospod, vidite? Ali ne bi bilo lepše: Janez, slišiš; Pavle, vidiš?«
Sedela je na skali, brata sta slonela pri njenih nogah. Pri poslednjih besedah sta se vzradoščena dvignila.
»Res?«
»No, da,« je mirno prikimala. »Nočeta?«
»Ti, ti, Dana!« je zaigralo Pavletu in prinesel je njene roke k ustom. »Bratovski poljub!«
Janez jo je pa skoraj objel: »Dana, zdaj si zadela. Tega sem čakal. V gorah nisem prijatelj priskutnega vikanja. Ali ni bolj prijazno, če pravim: Hočeš, Dana? kot pa: Izvolite, gospodična Bonićeva?«
Pri tem se je smešno priklonil pred njo, da je spravil vse v židano voljo. Vzbudilo se je živahno kramljanje treh svobodnih, mladih src.
Dolgo bi se bili zamotili, če se ne bi bila priplazila od zgoraj iz poklin megla in lizala po skalah navzdol. Tudi sonce ni več osvetljevalo nasprotne vrste vrhuncev. Severna stran je bila sicer še brez oblakov, le tamle nad Kranjsko goro nekje se je potegnil siv oblak.
»Preklicane megle!« se je hudoval Janez. »Moramo naprej, če hočemo ujeti še kaj razgleda.«
»Morda se bo pa razkadilo.«
»Ne vem. Bog ve, če ni imel oni na Mojstrovki prav, ki je prerokoval slabo vreme? Stopimo!«

Obrnili so se v steno in šlo je spet navzgor. Potem čez široko grapo na obširno kamnito polje. Strašno delovanje elementov v stenah je bilo za-pisano na planoti. Lisa snega je še ležala na levi, drugje pa povsod velikanske peči, velike klade, skale in grušč. Kot bi hodil tod okoli ajd z orjaškim kladivom in razbijal po stenah ter puščal za seboj grozno razdejanje. Dana je imela vtis, da hodi po razvalinah pradavnega mesta, ki so ga razrušile neizprosne prirodne sile. Iz vsega tega pa je rasla na desni razrita stena Prisojnikovega vrha.
Zavili so navzgor proti Škrbini med desno steno in zobatim stolpom na levi. Nasproti se jim je priplazila megla skoraj po tleh. V začetku so bile le nedolžne krpice, ki so se zdele kakor prednja poizvedovalna straža, ki pripravlja pot veliki vojski, ki prihaja za njimi. Nato so sledili večji oddelki, ki so se ovijali in sproščali, se lovili in podili po sesutinah. Naposled se je privalila neprijazna in vlažna glavna moč, obkolila jih je krog in krog, da kmalu niso videli za seženj daleč. Vse to je spremljal moker veter, ki je čudno zavijal v stenah na desni in se prepiral s škrbinami, ker niso dovolile prostega prehoda njegovi megleni spremljevalki.
Dana in Pavle sta šla tik za Janezom, ker je bila megla gosta. Lezli so po grušču, ki jih je utrujal in obujal slabo voljo. Kar oddahnili so se, ko so zavili spet v steno in se vzpeli po navpičnem, ostrem kaminu navzgor in po ujem prišli na prodnato polico. Obrnili so se prav na desno po polici, ki se je vlekla daleč ob steni. Nato se je pričelo prijetno plezanje, tla so se zanimivo izmenjavala. Videli niso nikamor, obdajala jih je medla sivina.
Naposled so dosegli oster greben. Vprav tedaj je megla splahnela in se sunkovito pogreznila v dolino. Nebo je bilo oblačno, le tam proti vzhodu se je pretrgalo in skozi jasnico je posijalo božje sonce. Hipoma so se megle umaknile in Dana se je znašla na ozkem grebenu, ki je na levi padal v grozno globino. Zazeblo jo je okoli srca ob tem nenadnem pogledu v prepad, da je zaklicala:
»Joj, Janez, primi!«
Pa ni bilo nič hudega. Takoj so bili v žlebu, potem so zavili na levo na širok rob, še mimo razbitin in stopili na vrh.
Razgleda ni bilo nikakega. Vršce na jugovzhodu so ovijali temni, grozeči oblaki. Kot strašna pošast so se kopičili in se bližali Prisojniku. Vprav tedaj, ko so prišli turisti na vrh, se je kratko posvetilo in votlo zabobnelo.
»Huda ura bo! Glejmo, da borno čimprej v dolini,« je dejal Janez. »Časa nimamo prav nič. Hitro se vpišita — tamle, malo pod vrhom je skrinjica — potem pa takoj nazaj.«
Pavle je ugovarjal: »Ti si pa res čuden! Prej z vso naglico gori, zdaj pa takoj doli. Ko bomo spodaj, naju boš pa spet podil kam navzgor.«
Dano je bilo strah. Tako težki in strašni, a vendar veličastni so bili oblaki, ki so se bližali.
Sonce se je spet skrilo, vse nebo je pokrila siva megla.
»Vsaj malo si oglejmo tele oblake, če drugega ne,« je rekel Pavle. Bilo je res vredno. Sladka groza je morala prevzeti človeka ob tem prizoru; kot nekoč Izraelce na gori Sinaj. Sive, moreče megle so obkrožale velikansko črno kroglo, ki se je zibala in se bližala.
»Lepo je pa vendarle,« je občudovala Dana. »Da, kar groza me je te lepote.«
V tem trenutku je preklala oblake »čemeča svetloba in zrak se je stresel od rezkega treska.
»Imamo smolo. Pa smo si tudi sami krivi. Če se ne bi zjutraj toliko obirali, bi bili lahko zdaj že spet v dolini.« Janez se je obrnil in odšel k skrinjici.

VIII

Niso se mudili na vrhu. Hitro so se podpisali in potem so se podvizali navzdol, ker nevihta je prihajala vedno bliže.
Megle so spet ovijale sivo skalovje. Potemnilo se je, da je bilo mračno, iz megel je mrlelo, da je apnenec postal vlažen in je zdrsavalo. Neugodno je bilo tipati po mokrem kamenju in grabiti za mrzle kline in žične vrvi. Za njimi je neprestano mrmralo, megla je od bliska dobila zdaj pa zdaj rdeč odsev.
Dano je obhajal strah. Samo potresa je še treba in lahko bi si predstavljala, da beži z gore Kalvarije, ko je Križani izpregovoril z jezikom prirode. Neugodje se ji je bralo z obraza, nervozno in trepetajoče je bilo njeno oprijemanje. Vedno je izpraševala, če bodo še pravočasno prispeli na varno.
»Le pogum!« je bodril Janez. »Kar mirno kri in lepo sestopajmo! Če nas malo zmoči, ne bo take škode. — Vraga, kaj pa je to?« Roko, s katero je držal cepin, mu je streslo in vse tri je začelo po glavi neprijetno ščemeti. »Pavle, ovij svoj cepin z robcem. Brezplačno nas elektrizira.«
Tudi sam je ovil cepinove kovinske dele z blagom. Moreča groza je legala na vso pokrajino, kot bi se čisto počasi odpirala zavesa na odru, kjer se bo vršila fantastična tragedija.
Igra se je pričela. Mahoma, brez prehoda je veter zajokal okoli oglov, zaletel se v razpoko in se strmoglavil v prepade. Takoj so sledile deževne kaplje, nato oglušujoč tresk in tedaj se je usulo babje pšeno. Šumelo je in škrobotalo, bele kepice so se odbijale in poskakovale po skalah navzdol, bičale vse tri v obraz in jih zbadale kot šivanke. Zapletle so se jim v gubah obleke in se topile, da je vlaga pronicala do kože. Na vso moč so bežali. Dospeli so do police, ki se vije ob pobočju. Tam je zijal previs.
»Hvala Bogu! Stisnimo se sem notri!«
Zlezli so pod preveso in kar ugodno se jim je zdelo, ko vsaj padalo ni več po njih. Sodra se je usipala in ropotala, kot bi stresal grah po strehi. Megla se je zredčila, grmenje je ponehalo, le veter je semtertja še zabučal.

(Dalje prihodnjič.)