Mladika - Ivan Bučer

III.

S severa je zabril mrzel veter, da sta se tesneje zavila v suknjiča.
Krajina se je kopala v soncu. Skoraj do vrha porasli Mangart je dvigal skalnato kopo. Oh njegovem vznožju se je vila koritniška dolina. Globoka, ozka in resna Trenta je zelenela iz modrikastih hlapov: skrivnostni kraj trentarskega lovca. Na vzhodu je triglavska skupina, vsa siva in raztreskana, kipela pod nebo kot okamenelo hrepenenje; ostri vrh — ki ga ločiš izmed tisoč drugih se je v slikoviti obliki črtal na modrem nebu. Proti severu se je stisnila med vrhove Planica, zelena in lepa, da bi jo gledal in gledal.
Janez je potegnil iz nahrbtnika kruh in sir. Ponudil je bratu.
»Ne bo škodilo, če malo prigrizneš.«
Pavle je željno vzel, kar mu je ponudil brat. Od davi ni bil ničesar založil pa je postal lačen. Leno se je iztegnil po robatih tleh in ugriznil. Nič ni premišljal, nič opazoval. Kar tako se je zastrmel v višino. Prevzela ga je prijetna utrujenost. Samo ležati, mirno, leno, nič misliti, nič zaznavati ... Podzavestno je čutil vsako mišico, kako se odpočiva, kako nabira vsako vlakno novih sil. Kadar je ponehal veter, je bilo sonce tako gorko in pri-jetno, da se mu je zdelo, kakor bi ga božala topla roka. Podrhteval je od čudnega ugodja, ki mu je plalo po žilah.
Mlajši brat je stopil na severni rob, kjer se stena navpično grezi v Veliki kot. Povsod beli, s soncem obsijani apneni skladi, grušč, meli, griže, snežišča, divje razpokane stene, kamini, stolpiči, plošče, mogočni previsi. Povsod se nudijo vprašanja, rešljiva in nerešljiva. Novi pristopi, nove smeri, nove možnosti. Načrti so vstajali pred njim.
V spomin si je vtisnil to in ono, odluščil drobec iz opazovanja ter ga shranil v njivi svoje duše.
Janez je užival.
Strmel je v daljo. Duša se mu je širila, misel slutila silno voljo in moč, skrito v njem. Tamle so Ponce. Malo pod vrhom Velike je na robu tista plošča z ozko poklino. Pred duševnimi očmi se mu je približala na doseg. Včeraj je hotel čeznjo. Ni šel kar tako v slepo, ni bila trma. Uvidel je, da bi šlo, in je poskusil. Prilepil se je nanjo, gozdil pesti v poklino. Nobenega oprimka ne stopa ni smel uporabljati predolgo. Počivati ni niti mogel niti smel. Sredi nje je za trenutek omahoval: »Ne boš zmogel!« Videl je pod seboj globino, strašno in črno. Vedel je, če bi padel, da je tisti mah vse končano. A ni se bal tega, le sram ga je bilo, da je bil malodušen. Stisnil je zobe, volja mu je napela mišice, veroval je: »Moram!« Roke so se oprijele, koža na prstih je rdela, izza nohtov se je pokazala kri. Ni čutil tega. Čutil je le borbo s to ploščo, ki se mu je zdela kot bi bila življenjska ovira, ki jo mora premagati. Poganjal se je navzgor in s silnim naporom duha in telesa je dosegel pomol nad ploščo. Nad njim je grozil previs, črn in neprijazen. Obšel ga je na levi. Zmagal je nalogo, ki si jo je sam izbral; prešel je oviro, za katero se je sam odločil.
In danes, ko je gledal bele Ponce, mu ni bilo žal tega. Zdele so se mu mnogo bolj prijazne.
Pogledal je na uro. Bila je devet.
Na desni je zaropotalo kamenje, ki se je utrgalo. Zabobnelo je in hrumelo v Ozebnik.
Tedaj je Janez prisluhnil.
Iz doline se je zaslišal krik, komaj razločen vrisk. Njegovo uho ga je zaznalo. Čakal je. Zdaj se je razločilo čisto jasno. V dolini je nekdo vriskal.
Položil je roko pred usta. Iz globine prsi se mu je izvil visok glas, ki se je zarezal v sinjino, se odbil tu in tam in prodrl v dalje. Od bližnjega Slemena se je odzvalo. Gotovo so turisti, ki prihajajo z Vršiča.
Doline njegov glas najbrž ni dosegel, a vendar se je spet zaslutilo ukanje iz neizmerne daljave kot odgovor na njegov klic.
Nehote se je zdrznil. Kakor da bi zaklical nekdo, ki ga pozna, ki misli nanj. Nerazločna predstava je stala pred njim, slutil je nekaj, pa ni vedel kaj.
Obrnil se je in stopil k Pavletu. Ko se mu je približal, se je ta prevalil na trebuh in se podprl s komolci:
»Imaš kaj vode?«
Janez jo je vzel iz nahrbtnika: »No, to bi si pa že lahko sam oskrbel.«
Molčala sta. Nekaj je bilo med njima.
Ves čas, odkar je prišel brat na počitnice, bi Janez rad govoril z njim o Dubrovniku, Lokrumu, Boniću in Dani.
Pa kadar je hotel začeti, mu je zaprlo usta. Samo z bratom ni mogel govoriti o tem.
Pavle je pretrgal molk:
»Koliko je v planinah nebo bolj temno kot na morju.«
»Da.«
»Včasih se mi kar toži po Dubrovniku ... Priljubil se mi je.«
Janez ni vedel, ali bi vprašal ali ne. Pa se je odločil:
»Samo po Dubrovniku?
»No?« Nasmehnil se je.
Drugi, kakor da bi preslišal in spregledal.
»Si bil še kdaj z Bonićem na Lokrumu?«
»Ne. Ali ti je ostal v spominu?«
»Le tako vprašam. Slišiš, kakšno dekle pa je prav za prav ta ... Dana?«
»Dana? Rečem ti, sijajen deklič! Prijetna, ljubka, zanimiva ...« Zastrmel se je v daljo proti Kaninu. Na obrazu mu je igral nasmeh. »Kolikor jo poznam, včasih tudi malo sanjava. Zanimivost je pri njej to, da ljubi nenavadne, skrivnostne stvari. No, pa to so tako splošne lastnosti njenega spola.«
»Ali ti ugaja?«
Vzkliknil je in v očeh mu je zasijalo: »Če mi ugaja? Janez, saj vendar ... vendar ...« Umolknil je. Blesk je ugasnil v očeh, zresnil se je. Janez je napeto čakal. Tedaj je brat mirno končal z drugim stavkom: »No, seveda mi ugaja. Tebi ni ugajala?«
Obrnil se je vstran: »O, precej.«
Umolknila sta za trenutek. Nato je Janez pospravil nahrbtnik.
»Vpiši se. Morava oditi, ker do Erjavčeve koče je še daleč.«
Potegnil je knjigo iz skrinjice ter se vpisal. Nato jo je dal bratu ...

Navzdol sta se hitro spuščala. Janez je hitel spredaj. Ni dosti gledal na pot. Mozgal je bratove besede. Sicer so bile brezpomembne, toda naglas, pogled, izraz — to ga je izdalo.
Bil si je na jasnem, da jo Pavle ljubi.
Bil si je na jasnem, da jo ljubi tudi sam ...
Prišla sta do Vrat. Tu se je Janez ustavil in se obrnil k Pavletu:
»Vzemi iz nahrbtnika vrv!«
»Zakaj ?«
»Boš že videl. Naveževa se, da bova hitreje v dolini.«
Pavle je odvezal nahrbtnik, izvlekel vrv in jo podal Janezu. Ta jo je razmotal in vrgel konec bratu:
»Naveži se!«
Napravila sta vsak na svojem koncu zanko in zlezla vanjo. Ozebnik je bil kakor sovražen in grozeč, temno je izginjal v globino. Med steno in snegom, ki se je motno bleščal, je zevala široka in globoka razpoka.
Janez je stopil nekaj korakov navzdol in zabil cepin globoko v sneg. Nato je ovil vrv okoli ročaja.
»Tako. Zdaj se boš lepo zapeljal navzdol za vso dolžino vrvi. Ko se ustaviš, zabij cepin in ovij vrv prav tako, kot zdaj jaz, da se pripeljem za teboj. Jaz bom seveda zdrsnil za dve dolžini vrvi. Torej le junaško naprej!«
Pavleta je malo streslo, ko je pogledal v globino. Vendar je stisnil zobe, naslonil se je s cepinom nazaj in zdrsnil. Švignil je mimo Janeza in sprva se mu je zdelo prijetno. Toda brzina je na gladki strmini naraščala, da je pričel na vse kriplje zavirati. Izpod pet je frčal sneg visoko čez njegovo glavo. Med vožnjo je obrnil cepin in zaril klin v led. Malo da ga ni vrglo iz ravnotežja. Sneg se je zaprašil in mu padel za vrat. Tedaj ga je okoli prsi nemilo stisnilo, spodneslo ga je in na mestu je obsedel.
Vrv je potekla in ga obdržala. Komaj se je skobacal pokonci in začel zabijati cepin v led. Zgoraj se je ledena strmina ostro končavala na nebu. Janeza ni bilo videti.
Tedaj je zaklical od zgoraj:
»Nared?«
Delal je z mrzlično naglico. Bil je razburjen od vožnje. Dovršil je:
»Storjeno! Naprej!«
Do zdaj skoraj napeta vrv se je zrahljala, skrotovičila se, zvijala. Zgoraj se je pokazal siv oblak snega, iz katerega se je razločila temna Janezova postava. Bliskovito se je bližal v srepi pažnji, že je razločil ojeklenele poteze na njegovem obrazu. Ko je švignil mimo, je kratko zavriskal. Pavle se je urno uprl s hrbtom ob cepin, z rokami je trdno poprijel za vrv in se zasekal s petama v led. A vrv mu je zletela iz rok, udarila ga v ramo in cepin se je nagnil. Janez je bil spodaj in obstal. Zaklical je navzgor:
»Sijajno! Takoj pripravim zate!«
Tedaj je v steni Jalovca zaropotalo. Ozrl se je kvišku. Kamenje! Pavle je videl Janeza, kako se je kot mačka poganjal k steni, da bi se kril. Toda kamenje je že sredi med bratoma udarilo ob led, zasikalo je navzdol, Janez je kriknil in omahnil z glavo naprej. Mirno je obvisel na vrvi, ki se je togo napela. Ni se ganil.
Pavletu se je zameglilo. Moral se je oprijeti cepina in sesti na mrzli led. Obraz je skril v roke.
Misli so se mu pod temno grozo razblinile. Ničesar ni mogel. Ni vedel, koliko časa je nepremično sedel. V glavi mu je šumelo. Pred očmi so mu plesale iskre. S silno voljo duha se je skušal zbrati. Misel mu je začela delovati. Tresel se je. Planilo mu je v glavo: »Morda pa že stoji in se mi smeji?«
Pogledal je.
Janez leži negibno na obrazu, roka, na kateri visi ozankani cepin, mu tišči naprej.
Mrtev? O Bog, ne, ne!
»Janez! Janez!«
Krik reže po mračnem in lesnem Ozebniku ter zamre v okameneli tišini.
»Janez! Janez!«
Grozen je molk gora.
Pavle zbere vse svoje sile. Cepin uravna in ga trdneje pričvrsti. Ob vrvi se polagoma spušča navzdol. Vid mu jemljejo solze, ki silijo v oči; noge mu drhtijo, srce mu reže ostra bolečina.
Pritaval je do brata. Ležal je na obrazu, z glavo navzdol. Lisa krvi je topila led.
Obrnil ga je in naravnal v boljšo lego. Z roko mu je snel cepin in ga zapičil poleg sebe.
Pokleknil je kraj njega. Levi rokav srajce je bil raztrgan. Pod njim je zevala rana. Lase je močila kri, ki je tekla s čela.
Pavle je prisluhnil. Rahlo dihanje! Srce bije!
»Živi! Janez, živiš?«
Nora radost ga je prevzela, da bi ga objel in prižel nase. Vlilo mu je moči in poguma.
Vzel je njegov cepin in si izsekal trdne stopice k steni, kjer je bil v razpoki med ledom in pečjo suh prostor. Vrnil sc je in nežno dvignil Janeza v naročje. Snel mu je zanko. Nato ga je z muko, a varno nesel k steni. Ko ga je polagal na se je ranjencu izvil težek vzdih. Odprl je oči.
»Janez!« Pavle bi ponorel od veselja. »Samo da si živ! Ali boli?«
Rahlo je odkimal in zaprl oči.
Pavle je pograbil cepin, nakopal čistega snega in hitel z njim k bratu. Z rokami in z dihom je topil sneg ter izpiral kri.
Mraz je ugodno vplival. Ranjenec je pogledal in se nasmehnil:
»Saj ni hudega! Majhne praske, nič več. Saj lahko vstanem.«
Hotel se je dvigniti, pa ga je Pavle potisnil nazaj.
»Ne! Počakaj, da izmijem kri.«
Brisal je le kri, rane same se ni upal dotakniti. Izkazalo se je, da na srečo ni tako hudo, kot se je zdelo. Kljub temu je Pavle skrbel in izpiral in v duši mu je pelo.
Janez je sedel in se naslonil s hrbtom ob steno.
»Vidiš, samo malo mi še zveni po glavi, nič več.«
»Ali boli?«
»Kaj bo bolelo! Preglej še roko nad komolcem!« Krčil je prste in zgibal v komolcu. Kosti so cele!
»Samo oplazilo me je. Kmalu bo dobro.«
Brat mu je izpral še kri na rokah in ga za silo obvezal.
»Tako, zdaj se pa skoraj bolje počutim kot pred to smolo,« se je smejal.
Pavle ga je samo po strani pogledal:
»Imenuješ to reč smolo?«
»Kaj pa! Ali res ne verjameš, da mi nič ni?« Vstal je, pa se je malo zazibal. Precej se mu je še motalo po glavi. »Poglej, Pavle!« Poskusil je zavriskati, a se mu ni posrečilo.
»Grem po svoj cepin in vrv,« je dejal Pavle, ko je videl, da je brat spet za hojo.
Spotoma, ko je lezel navkreber, je molil: »Hvala Ti, da ni hujšega! Hvala Ti ...«
»Tudi strašne so gore,« je dejal, ko se je vrnil.
Janez si je medtem čisto opomogel. Le laket ga je bolela. Pavle se je spomnil:
»Bedak sem! V nahrbtniku imam konjak, pa ne da bi ti ga bil ponudil.«
Janez se je sicer branil, a mu ga je Pavle vsilil. Poživilo ga je tako, da je res zavriskal.
Strah in groza sta bila zdaj pozabljena.
»Hvala Ti, da ni bilo hujšega ...« je molilo v obeh.
V dobri uri sta bila pri koči v Planici.
Okrog koče je bilo prazno, le tam pod smreko je ležal izletnik. Gori ob izviru Nadiže so se oglašali klici in smeh.

IV.

Vstopila sta.
Ob levi mizi sta sedela gospod in gospa, očividno zakonska, in se zalagala s palačinkami. Gospa je bila zajetna, v kratkem krilu iz angleškega blaga in v beli bluzi. Na nogah je imela navadne čevlje. Mož, ki je pobliskaval izza naočnikov, je bil v dokolenkah, iz katerih so molele od sile suhe noge, obute v podkovane koničaste čevlje. Komaj je odzdravil na pozdrav. Gospa — milostljiva — ju je počastila le z bežnim pogledom.
»Nedeljska izletnika,« je sodil Janez.
Tedaj je prišla oskrbnica:
»Jezus Marija, gospod Košak, kakšni pa ste?«
»Nič hudega!« se je smejal Janez in polagal cepin v kot poleg leve mize. »Kamenje me je oplazilo.«
»Saj imate kaj obvez in joda?« je takoj skrbel Pavle.
»O, seveda, seveda! Ali je bilo hudo?«
»Ne preveč.« Nerodno mu je bilo, kot bi se moral opravičevati. »Gori v Ozebniku me je.«
»Saj pravim,« je hitela zgovorna ženska, »Ozebnik je že marsikomu dal po pameti. Takoj prinesem obveze.«
Hitela je ven in gori v svoje stanovanje.
Zdaj sta onadva zakonca posvetila bratoma malo več pažnje. Prirojena radovednost ju je silila, da bi zvedela kaj novega. Nesreča drugih vedno mika.
Gospod se je ohrabril: »Sta bila kje blizu?«
Bratoma ni bilo do pogovora z njima. »Da.« je odvrnil Pavle in jemal s police reči, ki sta jih pustila davi v koči.
»Aha!« je dejal gospod važno in nehal.
A žena je začela: »Kje pa, če smem vedeti?«
»Tamle, na Jalovcu,« je dejal Janez in stopil na prag, da pogleda za oskrbnico.
»Mhm,« je zamrmrala gospa, sunila z nogo moža, ki se je plašno ozrl nanjo, kot bi kaj napačnega storil. Namrdnila se je in se lotila zadnje palačinke.
Oskrbnica je prišla z obvezami. Brata sta stopila pred kočo, kjer si je Janez ponovno izpral rane in trdno povezal roko. Poškodba ni bila huda, a vendar taka, da na nadaljnjo turo nista mogla misliti.
»Torej se odpeljeva domov?«
»Ne kaže nama drugega. V nekaj dneh se pozdraviš toliko, da turo nadaljujeva. Ali ne?«
»Najbolje bo.«
Na čelo mu je pritrdil obliž in vrnila sta se v sobo. Oskrbnica jima je prinesla kosilo, ki pa je bilo mrzlo. Ura je bila že tri popoldne.

Po kosilu je Janez poiskal vpisno knjigo. Usedel se je nasproti bratu, ki se je stegoval čez mizo, da sta oba brskala po njej.
»Imena, imena. Pa vendar vsaka vrsta pomenja človeka z dobrostmi in slabostmi.«
»Poglej, kdo je ta čas prišel, ko naju ni bilo.«
Odprl je zadnjo stran. Med spodnjimi vrstami je bilo kar štirikrat zapisano: »Dubrovnik.« Oba sta hkrati ugledala imena:
»Žino Bonić ... Ante Bonić ... Dana Bonić ...«
Nasmehnila sta se in se spogledala. V očeh jima je pa zasijalo nekaj tako tujega, da sta povesila pogled. Čudno! Bila sta v zadregi.
»Bonićevi tukaj? Kdo bi si mislil?«
»Presenečenje za naju in za one.«
»Kako to?«
»Saj morajo biti kje v bližini. Menda ne mislijo napraviti kake večje ture.«
Utihnila sta. Rada bi govorila, pa sta drug drugemu nekaj skrivala. Janezu je srce tolklo, Pavle je postal zamišljen.
»Kdo bi bil četrti? Tu so štirje iz Dubrovnika,« je vprašal Pavle in potegnil knjigo k sebi, da bi prečital podpis. »Man ... Mandić ali Maudič?« Ni se razločilo.
»Lenka!« je poklical Janez oskrbnico, ki je šarila po štedilniku. »Ali so bili tu neki Hrvatje?«
»Da, dve ženski in dva moška. Že dopoldne so prišli. Zdaj so menda pri izvirku Nadiže.«
»Ali mislijo kam dalje?«
»O, mislim, da ne. Niso opremljeni.«
Janez je vstal in stopil pred vrata. Ob izviru Nadiže ni bilo nikogar več. Glasni smeh se je čul s poti niže doli. Gotovo se vračajo.
Res so se čisto spodaj pojavile štiri postave. Ena se je utrgala in stekla čez pašnik. Za njo druga. »Danica in Žino,« je vedel Janez. Lovila sta se in hitela proti koči.
Dana je pritekla prva. Janez se je nasmejal in prožil roko.
»Pozdravljeni, gospodična Bonićeva!«
Zasopla in zardela se je ustavila pred njim. Iz oči ji je bliskala razigranost, iz polnih udov je dihala mladost. Stala je pred njim čvrsta in lepa, v kratkem planinskem krilu, z olivnato platneno robaško, ki jo je krasil rdeče pisani trak. Malo razmršeni lasje so ji dajali poseben čar. Začudila se je, kdo jo pozdravlja. Za trenutek je bila neodločena, pa je takoj spoznala.
»O vi, gospod Košak? Čudo božje! Vprav vi, ki ste nas navdušili za gorski svet, vprav vas moram videti tukaj!«
Z obema rokama ga je prijela za roko in ga potegnila izpred koče. »Glejte, tamle prihaja Žino, zadaj pa oče z gospodično Mandičevo — mojo nekdanjo vzgojiteljico, veste!«
»Hišni pajek?«
Zahihitala se je in pokimala. Čez travnik je prišel Žino s počasnim korakom, ko je videl, da se Dana pozdravlja z nekim človekom. Od daleč je spoznal Janeza:
»Joj, kaj vidim! Gospod Janez tukaj?« Molil mu je roko že naprej. »Klanjam se!« Ni se mogel otresti salona, ko je prijel Janezovo roko.
»Pozdravljeni!« mu jo je Janez čvrsto stisnil.
»Ali ste se pobili, da ste obvezani?«
»Osmolil, le osmolil!« se je nasmejal Janez in pokazal na smehljajočega se Pavleta, ki je stal na pragu. »Še eden bi vas rad pozdravil.«
»Glejte si no!« je vzkliknil Žino. »Bonič&Cie. Je vsa zbrana tukaj.«
Obema je segel v roke in sedli so za sirovo obdelano mizo pred kočo.
»Kdaj ste prišli?«
»Že dopoldne.«
Janez je zdaj vedel, zakaj se je zdrznil na Jalovcu, ko je slišal slabotni vrisk.
»Kajne da ste vriskali, ko ste prihajali sem?«
»Da,« je potrdil Žino, »Dana je bila. Postala bo cela Kranjica.«
»O, ali misliš, da smejo samo Kranjice vriskati?« je ugovarjala.
»Ne smejo, ampak znajo.«
»Morda jaz ne znam?«
»Zato pa pravim, da boš Kranjica.«
Našobila se je.
Vtem je prišel Bonić z Mandičevo.
Začudil se je in razveselil, ko je zagledal oba Košaka. Predstavil je Mandićevo, suho, starejšo žensko z naočniki. Ostre poteze, pogled in vse njeno vedenje je pričalo, da je vzgojiteljica.
Razpletel se je živahen pogovor. Svobodno in lahko so tekle besede v tem poletnem, sončnem dnevu, v tem bajnem gorskem kotu. Brata sta pripovedovala o turi. Dana ni mirovala prej, dokler ni Janez opisal svoje nezgode.
Čas je mineval naglo, da se je Bonić kar zdrznil, ko je pogledal na uro.
»Moj Bog, na vlak bo treba oditi. Saj pojdeta tudi vidva zdaj?«
»Seveda. Skupaj pojdemo.«
V sončni pripeki so se vračali na postajo. Bela, shojena apnena pot je pobliskavala in se vila med temnimi macesni, čez široka prodišča in plitve globeli.
Potoma je Dana prosila oba brata, naj jo vzameta s seboj v planine.
»Da,« je rekla. »Z vama bi rada šla.«
»Zakaj ne! Koj ko malo pozdravim roko.«
Pavle je tudi pritrdil: »Pa pojdemo nekajkrat. Saj je dovolj lepili izletov za vas. Vršič, Martuljek, Vrata, vse Karavanke: Kepa, Golica, Stol...«
»O!« mu je pretrgala Dana besedo. »Preponižni ste. Kaj mislite, da ne zmorem več? Pa še kako!«
»Ne vem. Veste, za težje ture je pa treba moči, vzdržnosti, potrpežljivosti, volje ...«
»Da! Poguma, utrjenosti, človek ne sme biti vrtoglav, pa ne vem kaj še vse ... Saj ste mi pravili. Ali mislite, da ne bi bila vsemu kos?«
»Ne vem.«
»Jaz pa vem, da bi bila. Peljati me morata na Triglav, Škrlatico, Špik, Razor ... na vse tiste ponosne vrhove, o katerih ste pripovedovali. Saj niso tako težko dostopni.«
»Res, povsod vodijo zavarovane poti, toda ...«
»Nič toda! Sem se že malo poučila o tem in onem in vem, da na Triglav hodijo otroci. Pa da ne bi jaz zmogla? No?«
Brata sta molčala. Nista vedela, kaj bi rekla.
»No? Recita: da!« .
»Seveda!« je zagotavljal Janez. »Vam vendar ne moreva odreči nikake prošnje. Samo take ture bi trajale več dni in ...«
»Saj bi šla Mandičeva z menoj.«
»Joj!« je ušlo Pavletu.
»Vidite, to je.« Janez se je ozrl, če ga morda Mandićeva ne sliši. Bila je predaleč zadaj z Bonićem. »To vem, da bi vi zmogli. Toda ona? Saj že zdaj stoka in zaostaja.«
»Gospod Košak, kar po pravici vam povem. Jaz sama ne bi prosila, pa me je vprav ona nagovarjala, da bi šli kam više. Toda, kdo pojde z nama? Rekli sva Žinu, pa je takoj dejal, da ne pojde, čeprav bi ga nesli. Potem sem pomislila na vaju ...«
»Res?« sta vprašala hkrati brata.
»No, res!« se je zasmejala. »Mislila sem vama že pisati. Omenila sem vaju Mandićevi in pripovedovala o vas, gospod Janez, pa je bila takoj vsa navdušena.«
»Škoda!« je dejal Janez.
»Zakaj ?«
»Da ni rajši ona pripovedovala, pa bi bili vi navdušeni.«
»Porednež!« Od, strani ga je ošvrknila s pogledom in nadaljevala. »Danes sem pa vaju dobila in ne izpustim vaju tako poceni. Pet minut vama dam časa za razmišljanje. Odgovor mora biti pa seveda samo eden. namreč ta, da se strinjata.«
»Hudo bo z vami,« se je smejal Pavle. »Ali ne smeva nič ugovarjati?«
»Nič!«
»Vsaj malo pogojev nama dovolite, prosim.«
»Nič. prav nič!«
Vsi trije so se smejali. Došel jih je Žino, ki je bil radoveden, odkod ta veselost.
»Boš že zvedel čez pet minut. Zdaj morata gospoda premišljevati. Bodi tiho, da ju ne zmotiš.« Položila je prst na ustni. Mahoma jo je spet prevzela razbrzdana veselost. Lovila bi se kot otrok:
»Pa me ujemite, če ste za kaj!«
Stekla je po poti naprej. Pavle, ki je moral radi bratovega padca nositi precej težek nahrbtnik, ni stopil hitreje. Žinu se ni ljubilo. Le Janez se je pognal za njo.
Brzela je po beli poti lahno kot ptica, Janez za njo, pa je vendar ni mogel dohiteti, še ustavila se je in mu pomigala z roko, nato se pa spet z otročjo razposajenostjo spustila v tek.
Pot je zavila v gozdič in tonila med drevjem. Tam sta oba izginila v gozdni senci.
Janez jo je našel žarečo, s svetlimi očmi in smehljajočo se, ko je slonela ob vitki smreki poleg poti. Roke je imela sklenjene za deblom, da se je njena polna postava bočila pred njim.
Zasopel se je ustavil tik ob njej.
Iz nje je žarela mladost in lepota. Njene žametaste, žgoče oči so se potopile v njegove. Hotel je nekaj reči. Hotela je nekaj povedati. Pa je oba tiščalo v grlu, beseda ni mogla na dan.
Gledal jo je, prodirno in občudujoče, da so se njene roke povesile ob telesu. Sklonila je glavo.
Prijel jo je za roko. Ni se branila. Prsi so ji burno plale, prevzelo jo je čustvo popolne vdanosti. Božal ji je prste. Pokleknil bi pred njo, zgrudil bi se in razkril plamen, ki mu je gorel v skrivnih globinah srca. Njegova toplota je hotela na dan, ni se vzdržal. Pritegnil je roko in jo ponesel k ustom.
Zaprla je oči in naslonila glavo nazaj na drevo.
Zaslišalo se je škrtanje okovank po pesku. Umaknila mu je roko.
Stopila sta k prihajajočima.
»Ali te je ujel?« je vprašal Žino.
Janez je bil v zadregi. Ona se je nasmehnila in ga pogledala. »Da, pa nisem jaz kriva.«
Janez je razumel, a se ni izdal. Prikril je občutje in se premagal.
»Kdo pa?« je vprašal Pavle.
»Jaz ne. Tisti, ki bolje teče.«
Smejali so se vsi razen Janeza. Žino se je spomnil:
»Kmalu pridemo na postajo. Počakajmo onadva. da pojdemo skupaj. Menda sta precej zaostala.«
Zardel in s široko odpeto srajco je primahal Bonić z na smrt trudno Mandićevo. Ves čas do postaje je dopovedovala, da je danes nekam ne-navadno slaba. Zato je tako trudna, ah, strašno trudna.
»Pa bo še,« se je smejal Pavle sam pri sebi.
»Pa bo še, če bo hotela z nami.«
Ko so se vozili proti Kranjski gori, je Dana šele povedala:
»Očka! Gospodična Mandićeva in jaz pojdeva z gospodoma prihodnji teden v gore za dlje časa. Saj boš dovolil, kajne?«
»Hm!« je brundal stari. »Da se pobiješ.«
»Kaj še! Saj se mi nič ne more zgoditi.« Hotela je reči: »Poglej ju, močna in zastavna. Samo Janez obdrži pet takih kot sva med ve.« Nadaljevala je glasno: »Si že dovolil.«
»No, če gospoda obljubita, da bosta pazila nate — o seveda,« je hitro popravil, ko je opazil nervozno kretnjo Mandićeve, »seveda, reči hočem, če bosta pazila na vaju, no, potem bi se dalo kako pomeniti ...«
»Saj sem vedela, da si dober!« Objela ga je in pozibala. »O ti moj očka!«

Vlak se je ustavil. Mandićeva in Bonićevi so se začeli poslavljati od bratov. »Torej, drugi teden na svidenje!« je hitela Dana, ko jima je podajala roko. »Sicer nam pa morata pisati.«
»Kako pa veste, da bo moja roka že v enem tednu zdrava?«
»O, za to sem brez skrbi. Mora, če pravim tako. Kajne, gospodična?«
»Seveda,« je potrdila Mandičeva. »Saj si včasih prisilila celo mene.«
»Mislite, da ste vi bolj trmasti kot njegova roka?« se je šalil Žino, ki je imel vzgojiteljico v želodcu.
Mandičeva se je kislo nasmehnila.
»Na svidenje!« so klicali ob odhajajočem vlaku.
Brata sta pozdravljala z robci, ki ju je Dana se gledala, ko je vlak že drdral mimo lesnih skladišč.
Ko so temni vozovi izginili, je vzdihnila, se obrnila in odšla za ostalimi k izhodu. Čutila je roko, na kateri ji je še vedno gorel poljub.

(Dalje prihodnjič.)