Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čez steno (1.)

Mladika - Ivan Bučer:

I.

Že ob pol desetih zvečer sta hodila Pavle in Janez po pristaniškem pomolu v Dubrovniku. Mrki zidovi utrdb so se črtali na zvezdnatem nebu. Le to kamenito zidovje, ki je stražilo vhod v pristanišče, je še pričalo o nekdanji slavi tega mesta, kjer se je zbiral cvet trgovskih ladij na Jadranu.
Pavle je nervozno kadil cigareto. Danes je šele začutil, da mu Bonićeva Dana ni vsakdanje dekle.
Z Janezom sta bila brata, oba Slovenca iz Ljubljane. Pavle, ki je bil nekaj let starejši od Janeza, je lansko jesen, ko se mu je ponudila lepa prilika, pristopil kot družabnik v trgovino Daninega očeta, trgovca Bonića. Kmalu je nastalo med njim in Dano prijateljsko razmerje. Zdaj pa je bil že dlje časa brat Janez, študent, pri njem na obisku. Jutri zvečer se je nameraval čez Sarajevo odpeljati nazaj v Ljubljano. Zlasti zadnje dni je vse tri nekaj prijetnega vezalo in družilo. Domenjeni so bili, da se nocoj ob desetih popeljejo na morje, da se Janez poslovi od njega. Tudi Danin oče in brat sta obljubila, da prideta. Janez je bil rad v Danini družbi. Pavle je čutil v srcu nejasen nemir, odkar hodita z bratom v Danini družbi na sprehod.
Premotil ga je Janezov glas: »Pavle! Si ti večkrat z Dano skupaj?«
»Ne! Da … vidim jo skoraj vsak dan. A le tako mimogrede. Bežen pozdrav in nič več.«
»Pa je vendar prijazna.«
Pavle je odvrgel cigaretni ogorek v vodo. Zašumel je in ugasnil.
»Kako misliš to: prijazna? Kaj posebnega nisem opazil. Kot druge.«
»Ali ti je isto kot druge?«
Skoraj da so mu bile besede boječe. Težko je Janez pričakoval odgovora. Po presledku se je brat ustavil in ga pogledal:
»No, seveda! Isto. Kaj naj bi mi bila?«
Tiho je vprašal drugi:
»Ne misliš nanjo? Bonić bi združil podjetje.« Začutil je, da je nerodno povedal.
Pavle je zamahnil z roko. Hotel je odgovoriti, pa se je premislil. Z dolgim korakom je brez besede nadaljeval hojo po molu. Janez se je pa naslonil na cestno svetilko in gledal za njim. Ko se je Pavle obrnil in spet približal, se je ustavil pred njim:
»Zakaj vprašuješ?«
»Tako. Mislil sem.«
Po preudarku je dejal Pavle:
»Hotel bi. Toda ... ah, norost! Ničesar nočem!«
Zaslišalo se je brnenje motorja, okoli ogla je zavil čoln in pristal ob molu. Iz njega je skočila na obrežne stopnice Dana. Bila je v lahkem, belem krilu. Čez mornarski životec je bila oblekla moder suknjič s svetlimi medenimi gumbi.
»Tu smo!«
Brata sta stopila po stopnicah k vodi. Dana je bila židane volje, da je prijela oba za roke, skočila spet v čoln in ju potegnila za seboj.
Bonić, že malo plešast, obilen mož, ki se mu je trgovina čitala na obrazu, je vstal in jima ponudil roko. Devetnajstletni Žino, Danin brat, je tudi pristopil. Z Janezom se še nista poznala. Pavle je predstavil:
»Janez Košak.«
»Žino Bonić.«
»Pristaviti morate še, da je Žino največji falot v Dubrovniku,« se je smejala Dana. »Torej, Žino, zdaj se pa izkaži!«
Ni si dal dvakrat reči. Motor je zabrnel in čoln je odrinil. Žino je bil pri vodilu in pazil le na valove, ki jih je osvetljevala luč na krmi. Bonić je sedel s Pavletom na zadnjem sedežu. Zatopila sta se v poslovni pomenek.
Dana in Janez sta sedla na stransko klop. Sprva je bilo obema nerodno. Rada bi načela pogovor, a nista vedela, kje bi poprijela.
Lokrum je že zginjal na desni in odpiralo se je široko morje. Čoln je napravil ovinek na levo in plul dobra dva streljaja daleč od obale. Tedaj je Dana zaprosila:
»Pripovedujte kaj!«
»O čem?«
»Ne vem. Karkoli.«
Mesec se je pokazal. Rahla svetloba je božala valove, ki so se na robovih srebrno svetili. V njih so se zibale zvezde.
»Pripovedujte mi o vaših planinah!«
In Janez se je razgovoril. Slikal je strme snežnike, neskončna kamenita polja, raztreskane grebene, temne prepade, vrtoglave višine. Opisoval je planinski raj, risal je zelenice, z besedami je pričaral pred oči viharnike, borovce, ravšje. Orisal je očnico, ki se pozibava na visoki pečini. Pripovedoval je o silni volji, vztrajnosti in je-klenih živcih, kar mora imeti vsakdo, ki se hoče poglobiti v skrivnosti gora. Govoril je o viharjih, plazovih in neurjih.
Dana je uživala. Čeprav ni poznala teh skritih lepot, vendar jih je slutila. Tudi Bonič je prisluhnil, le Žino je skrbel samo za motor.

Že zdavnaj je Žino obrnil in vozil nazaj proti Lokrumu, ko je Janez končal. Dokler ni čoln zadel v zalivu ob breg, so vsi molčali poti vtiskom njegovih besedi. Tedaj je Žino pretrgal molk:
»Lokrum!« Ko jih je videl tako tihe, se je razhudil: »Zaspanci! To naj bi bil nočni izlet?« Skočil je iz čolna in ga priklenil. Izstopili so.
Odšli so v bližnji letoviški hotel, odkoder se je slišala poskočna godba. Pavle je kmalu odšel z Dano plesat, Žino je pa našel znance. Le Janez je obsedel pri Boniću.
»Premišljeval sem, kam bi letos odšel z družino na počitnice. Mislil sem v Ilidže pri Sarajevu, ali pa v vašo Kranjsko goro. Nocoj sem se odločil.«
»No — in za kam?«
»V Kranjsko goro. Vaše pripovedovanje me je nagnilo k temu.«
»Res? Me veseli. Potem se gotovo vidimo.«
»Upam. Dana je želela le v Slovenijo. Vesela bo tega.«
Pavle je objemal lahno Danino telo ko drago ptico. Veselje je igralo v njenih vročih očeh, ki jih je upirala vanj. Pavle je vedel le za zibajoče se valove godbe in njo, vso ljubko. Zdaj šele je čutil, da jo ljubi, da mu je najdražja na svetu. Prišlo je, vsejalo se mu je v srce in se razbohotilo. Trpel je in užival, iskal je v njenih črtah, kot bi hotel iz njih razbrati skrivnost njenega srca.
Nasmehnila se mu je:
»Kako me gledate?«
»Ali ne smem?«
»No, kdo vam brani?«
Desnica, ki jo je imel ovito okoli njenega pasu, mu je zatrepetala.
»Dana!«
Dahnil je besedo tako, da se je ozrla vanj z začudenim, dolgim pogledom.
»Dana, govoril bi rad z vami.«
Še vedno ga je samo gledala. Ni odgovorila.
Moral je vedeti. Moral je z besedo na dan.
»Povedal bi vam rad, da ste ... lepi ...«
Položila mu je dlan na usta in odkimala. Njena roka je omahnila. Povesila je glavo. V tem se je ples z ostrim zvenkom končal.
Molče sta odšla k mizi. Dana se je premagala, ni se ji poznala zadrega, v katero jo je za trenutek spravil Pavle. Bila je živahna kot prej. Pavle je umolknil.
Predlagala je sprehod po gaju cipres. Pavle se ji je hotel pridružiti, a se je oklenila Janeza.
Mesec je risal ostre sence na belo posuta tla. Pesem morja se je mešala z godbo. Spredaj sta šla Dana in Janez, za njima Pavle z Bonićem.
»Jutri odpotujem.«
»Ali ne drevi?«
»Kak to?«
»Saj je že vendar ponedeljek.«
»Res. Pozni smo. Pri nas nismo tega vajeni.«
»Česa?«
»Da bi tako ... no ...«
»Ponočevali!« je dovršila Dana. »Samo reči si ne upate, kajne? O vi obzirnež!«
»Torej pa drevi odpotujem.«
»Da?«
»Ali boste mislili kaj name?«
Gledal jo je. Pogled je bil vdan in proseč, a vendar čudno oster in jasen. Zagledala se je v njegove zenice: že drugi? Menda ne bo začel ... Zazdelo se ji je tako zabavno, da se je zasmejala.
Smeli je vzel Janezu nado. Nič ni več rekel.
Ko so se vračali proti Dubrovniku, je ona uprla pogled v nebo.
Bonić je bil živahen. Mimogrede se je spomnil:
»Dana, nisem ti še povedal. Na letovišče pojdemo v Kranjsko goro.«
Pogledala ga je raztreseno. Ali ni takoj razumela ali je bila v duhu nekje drugje. Šele čez čas se je osvestila. Objela ga je:
»Očka, kako si dober! Zato, ker sem prosila?«
Ni hotel povedati, da je odločilo Janezovo pripovedovanje. Prikimal je. Nato je nadaljeval pogovor z bratoma.
Zakaj je bila proti njima lahko tako odkritosrčna? Pogledala ju je. Oba zastavna, mlada. Pavle bolj visok, z mehkimi očmi in negovanim obrazom. Janez za spoznanje manjši, a širši, ostrih potez in odločnega pogleda. Dana je čutila nekaj tesnega in lepega pri misli na tega ali onega.
Ali ljubi? Koga? Oba?
Moj Bog, to so norosti. Pavle se bo spet zatopil v svoj posel, potem odide na počitnice. Janez odpotuje nocoj. Ne bodo se več videli. S Pavletom se bosta pozdravljala le mimogrede. Pozabijo drug na drugega.
Verovala je v to misel. Sklenila je, da se jima izogne čimbolj. Janez odide; Pavle bo skrbel le za podjetje in je ne bo imel časa iskati; sama pa ... Da, kaj pa sama?
Nič!
Saj ne ljubi nikogar, le onadva hoče obvarovati pred norostjo.

Ko se je vozil Janez skozi Hercegovino in Bosno, so kolesa udarjala ob tračnice:
»Dana, Danuška! Dana, Danuška!«
Tajnost in bolečino je zaklenil v najbolj skrito notranjost. Ni razjedala in čez mesec dni ni bila več trpka, bila je pozabljena.

II.

Dolina Planice se je prebujala iz nočnega spanja. Zeljska planotica je bila mirna. Tišino je motilo le enakomerno šumenje Nadiže, ki se je v živahnih skokih poganjala navzdol. Po pašniku je počivala raztresena goveja in kozja čreda. Tu in tam se je premaknilo živinče, da se je zbujeni glas zvonca pomešal v šum Nadiže. Sicer pa je bilo vseokrog še tiho in mirno.
V stražnični opazovalnici, ki je bila podobna golobnjaku na visokih kolih, se je zdaj pa zdaj prestopil čuječi vojak. Opazoval je skozi line naokrog, ker je v tem zgodnjem jutranjem mraku najprimernejši čas za tihotapce.
Za trenutek je motril bližnjo planinsko kočo, v kateri so pravkar prižgali luč. Gotovo so vstali zgodnji planinci. Nato mu je pogled pobožal strmo, gruščnato Grlo, preletel Sračnjak, ustavil se nad ostrima vrhovoma Suhega vrha in Ciprnika. Za njima se je nebo nadahnilo z rahlo, rdeče vijoličasto barvo prve jutranje zarje. Karavanke, ki so se kazale v preseki Planice, so se ostro ločile od neba. Strme, skalovite Ponce na levi so se celo zdaj v mraku belile. Dolgo je strmel v njihove stene in plazove. Jutri bo treba spet obhoditi vso to težko, dolgo pot od Malih Ponc do Velikih in tja do Zadnjih ter po njih čez meli v dolino. Naporna in nevarna je služba, a vendar lepa.
Zarja na vzhodu je bolj in bolj rdela. V koči je luč ugasnila, vrata so se cvileč odprla, na plano sta stopila dva planinca in se namerila proti stražnici. Prvi je bil večji, vitkejši; drugi za spoznanje manjši, a širši. Oba sta imela v rokah cepine in oprtana sta bila z lahkim nahrbtnikom. Stražnik je stopil iz opazovalnice in se spustil na trato. Tedaj sta prispela do njega.
»Stoj! Vaše listine, prosim.«
Ustavila sta se. Vojak je vzel izkaznici, ki sta mu jih ponudila, pregledal in čital:
»Pavle Košak ... Janez Košak ...«
Pozdravil je in jima vrnil izkaznici.
»Kam? Na Jalovec?«
»Na Jalovec, da.«
»Aha.«
Gledal ju je, kot bi hotel še kaj zvedeti ali povedati. Janez je izvlekel cigareto in mu jo ponudil. Vzel jo je in hitro vtaknil v žep, ker se je pravkar pojavil na pragu stražnice široko zehajoči podčastnik.
»Bog daj!« Stopil je bliže. »Ali gospoda nameravata na Jalovec?«
Potrdila sta. Zdaj je bil Pavle na vrsti, da je ponudil cigareto. Odprl je tobačnico in jo pomolil podnaredniku.
»Izvolite!«
»O, hvala!« se je zarežal podčastnik in jih zagrabil pet. Poleg stoječi vojak je zavidno pogledal cigarete in podnaredniški zvezdi, vzdihnil in zlezel nazaj v opazovalnico.
»Kako je kaj s snegom v Ozebniku?« je povprašal Janez.
»Tako, srednje. Čez dan se malo omeči, zdajle zjutraj bo pa trd. Letos je precej skopnel.«
Še malo so pokramljali, nato sta jo brata udarila skozi Rušje proti Jalovčevemu klinu.

Janez je šel spredaj, Pavle za njim. Zrak je bil prepreden z vijoličastim mrakom. Pred njima je kipel Jalovec v strmo piramido — molčeči orjak, lep v svoji mogočnosti in nepristopnosti. Levo ob njem je zijal temni in skrivnostni Ozebnik: ostra zaseka med Travnikom in vrhom Jalovca, kot bi jo bil zarezal s sekiro. Iz njega sta se lesketala sneg in led. Razsežna in gladka Šita na levi se je belila in vabila turista, naj se je loti. Njene navpične, deviško bele strmine so prehajale v meli in griže.
Okovanke obeh bratov so škrtale po grušču in njuna cepina sta trdo udarjala ob tla. Podvizala sta se, da bi bila čimprej v Ozebniku, kajti nevarna je ta poklina, kadar obsije Jalovec sonce. Tedaj popusti primrzlo kamenje v njegovi steni in zažvižga v Ozebnik. Gorje mu, kogar zadene.
Pokrajina je postajala vedno bolj divja. Tla so se enakomerno dvigala. Zaraslo pobočje sta že prešla. Zagrizla sta se v gruščnato vesino in sopeč napredovala više in više.
Pavle je imel dopust in včeraj sta se povzpela na Srednjo Ponco. Nato sta se spustila navzdol, dosegla meli, ki se razlivajo pod zajedo med Veliko in Malo Ponco. Tu sta preplezala kratko, a težko prehodno previsno steno ter šla po grebenu na Veliko Pončo. Potem sta zlezla še na zadnje Ponce in po grušču navzdol v Planico.
Poznalo se jima je danes, da sta nekam utrujena. Molčala sta oba, ker jima je hoja navkreber po rušečem se plazu prizadevala dovolj napora.
Dosegla sta prvo snežišče. Tu se je Pavle ustavil.
»Stop! Pljuč pa res nisem ukradel.«
»Pa počijva!« je soglašal Janez. »Časa bova imela potem dovolj, samo da preideva enkrat ta nesrečni, pa vendar zanimivi Ozebnik.«
Sedla sta na ploščato skalo. Janez se je zagledal v rob Jalovca, Pavle je pa lovil sapo in zrl v dolino. Na vzhodu je krvavo žarelo, da je bilo, kakor bi topil vrhove na obzorju.
Tedaj je Janez razširil roke:
»Glej, Pavle, glej!«
Strmel je navzgor proti vrhovom in obraz mu je žarel.
Konica Jalovca je zagorela kot pozlačena, sosednji Travnik si je potegnil zlato kapo do ušes. Dodobra se je zdanilo. Široka Šita se je zabelila. Mojstrovka je ponudila soncu svoje krasne prsi, da so se žarki na njih naigrali in napili barv. Nato so bolj in bolj objemali vrhove, dosegli Ponče in jih s poljubom zbudili v novi dan.
Tedaj je na obzorju zaplamtelo in zagorelo, žarek jarke svetlobe je brizgnil do zenita in pokazalo se je sonce.
»Sonce, sonce!« Janez je širil roke. Kot omamljena sta se potapljala brata v nesluteno lepoto.
Prvi se je zavedel Pavle: »Janez, naprej morava! Drugače naju bo Jalovec okamnal.«
Oprtala sta se in prijela cepina. Vrtala sta v ridah navzgor, dokler nista prispela do velikanske skale, ki je delila vstop v Ozebnik v dva neenaka dela; v manjšega levega in v večjega desnega.
Mel je postajala sipka in drsljiva. Jezik snega je vodil mimo skale navzgor. Nekaj časa sta šla po njem. potem je pa bilo treba preiti na desno čez rahli pesek. Janez se je pognal prvi. Pod njim se je rušilo, ropotalo in bobnalo v dolino. Debelejše kamenje je odskakovalo in se zaganjalo navzdol. Nato se je ustavilo na snežišču. Pavle se je zaletel za bratom. Kot bi planil v vodo. Spodnašalo ga je in valovilo, da se je ustavil na nasprotni strani v trdnem snegu mnogo niže kot Janez.
Stopila sta na led Ozebnika. Držala sta se desne strani, da bi, če bi začelo ropotati kamenje, skočila v bolt med snegom in steno, kjer bi bila bolj na varnem.
Skraja strmina ni bila tako huda, a vendar se je zdelo Pavletu dovolj.
»Ali ne bi sekala stopnic?«
Janez se je nasmejal: »Počakaj! Pride še zanimivejše. Mislim pa, da jih ne bo treba nikjer. Saj nisi prvič v gorah.«
Navdušeno se je poganjal navzgor. Pred seboj je zasajal cepin in se ob njem vlekel kvišku. Pavle mu je le težko sledil.
V Ozebniku je bilo občutno mraz. Zato nista niti mogla niti smela počivati, ampak sta morala neutrudno gibati, da ju ni zazeblo. Vendar se je Pavletu zanohtalo. Hrepeneče je zrl navzgor, na vrh Ozebnika, kjer je sonce že obsevalo njegova
Vrata. Sneg se je na vrhu lesketal in belil ter vabil s svojim bleskom. Samo da bi bila tam gori, pa bi bilo dobro.
Prišla je huda strmina. Kakor da bi hodila po napetem trebuhu. Janez je začel sekati. Ledene iveri so št reale na vse strani in zadevale spodaj stoječega Pavleta. Stopnice so se v ključih vile navzgor. Šest na levo, šest na desno.
»Janez, zebe me.«
»Počakaj, takoj sva na vrhu.«
Res je kazalo, da Vrata niso več deset minut oddaljena, pa sta potrebovala še dobre pol ure, da sta jih dosegla.
Tam ju je obsijalo sonce in jima segrelo premrle ude. Janez je vzel fotografski aparat in fotografiral Pavleta na robu Ozebnika, ki se je kot črna skrivnost grezil v globino.
»Sliko morava poslati Bonićevim v Dubrovnik,« je dejal Janez. »Zanimalo jih bo.«
Pavle ga je od strani ošvrknil s pogledom, dejal pa ni nič.
Ko sta lezla po robu proti grebenu Jalovca, se je spomnil:
»Janez, ali že veš, da so Bonićevi v Kranjski gori?«
Janez se je ustavil na ozki plošči in se ozrl nanj: »Res?«
»Da. Pred štirimi dnevi so morali priti. Predvčerajšnjim sem dobil pismo.«
Pred oči se mu je pripeljala slika z Lokruma. Zdrznil se je. pa je premagal nemir in mirno dejal:
»Lahko bi mi bil prej povedal.«
»Nisem se spomnil.«
Obvladal se je, kot bi ga ne zanimalo več. »Tukaj odloživa cepina, ker ju ne bova več potrebovala. Na povratku ju spet vzameva.«
Zasadil je sekiro v liso kamenokreča in potisnil ročaj v poklino. Prav tako Pavle. Nato sta nadaljevala pot. Dosegla sta greben. Na levi se je stena vrtoglavo rušila v Koritnico. Pred njima je pa kipela navzgor, dokler ni dosegla naj višje točke.
Molčala sta do vrha.

(Dalje prihodnjič.)

Mladika, 1933 št. 1

št. 1, leto 1933

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti