Gore in ljudje - Vlasto Kopač: Družbeni razvoj je že v prejšnjem stoletju tudi v alpinizmu prerastel in ovrgel marsikatero idealistično trditev, izvirajočo še iz ...
... njegove klasične dobe, vendar so se kljub temu nekatera zastarela pojmovanja ohranila prav do naših dni. Danes so takšne nerealne sence preteklosti škodljive razvoju in rasti našega mladega alpinističnega kadra, zato je prav, da si jih ogledamo od blizu.
Če se ozremo nekoliko v polpreteklo dobo, ko je naša mlada alpinistika ubirala šele svoje prve korake, ko so se med seboj prerekale še raznovrstne idealistične struje in filozofske teze o namenu in pomenu alpinistike, presenečeni obstanemo pred sliko, ki se razgrne pred nami: ne najdemo nesebičnega idealizma, o katerem se toliko govori in piše v tisti dobi, pač pa tem več medsebojnega osebnega trenja, stremuštva in nevoščljivosti, ljubosumnega skrivanja plezalnih načrtov iz bojazni, da jih ne prehiti tekmec, neiskrenosti in intrig. Le posamezniki so v tej dobi, ki vsaj delno potrdijo naše prepričanje o pozitivnem vzgojnem vplivu alpinistike, v glavnem pa je podoba dokaj drugačna, kot jo kažejo platonična razglabljanja raznih »ideologov alpinistike«, ki so kaj radi postavljali filozofske trditve o vzvišenosti gorništva nad ostalimi panogami športa, teze o alpinistiki, ki naj bi bila sama sebi namen in ki je nekaterim predstavljala celo svetovni nazor. Najizrazitejše v tej zmedi pa je poudarjanje individualizma, osebnosti in gospostva v gorništvu. In to se je v nekaterih primerih ohranilo prav do danes. Ne bo nam v škodo, če se ravno pri tem pojavu nekoliko pomudimo.
V nemški alpinistični literaturi se že pred nacionalsocializmom, tem jasneje pa po Hitlerjevem nastopu pojavljajo poleg tehničnih plezalnih člankov tudi članki, v katerih se idealizira nemška alpinistika, poudarja heroizem, vzvišenost in gospostvo nemškega plezalca nad ostalimi. Hitlerizmu ni bilo težko v dobi, ko so bili pojmi o namenu in bistvu alpinistike zmedeni, ko so se med seboj borile še različne struje za in proti »samomorilnim poskusom« v gorah, vnesti v nemško alpinistiko rasne nazore in jo s tem izrabiti v svoje prozorne namene. Napredni delavski element se zaradi svojega nizkega življenjskega standarda ni mogel udejstvovati v alpinistiki, konservativni meščanski element, ki je imel večino v gorniških druščinah, pa ni mogel s svojim subjektivističnim filozofiranjem vnesti v zmedo pojmov jasnih pogledov. Hitlerizem je umetno zvaril razna idealistična pojmovanja gorništva v »alpinistično ideologijo«, prikrojeno nacionalsocializmu, in začel načrtno vzgajati mlade nemške plezalce v gospostvu in vzvišenosti nad vsem, kar je dišalo po »sodrgi«, to je po delovnem ljudstvu.
Poti svojimi rasnimi gesli si je vzgojil vrsto mladih hitlerijancev; v njih očeh je želel videti Baldur von Schirach »odblesk mlade zveri«, oni so tvorili pozneje jedro raznih gebirgsjegrov in esesovcev, gestapovcev in ostalih klavcev, med katerimi so bili prav tako sinovi Vzhodnih Alp. Tudi po naši zemlji so ti »gorniki« pustili svoje krvave sledove in prelili potoke krvi našega ljudstva. Danes, po tolikih težkih izkušnjah, ne moremo ostati ravnodušni do pojavov, ki tvorijo v svojem bistvu kal fašističnih nazorov v alpinistiki. Korenine, ki so jih takšna pojmovanja pognala pred vojno tudi pri nas, so že izruvane, vendar ponekod še vzklije plevel, ki ga moramo sproti trebiti.
Od naših prvih »gorohodcev« v 19. stoletju in začetku 20. stoletja so podedovali mladi, samorasli plezalci precej borno tehnično dediščino, ki ni več zadoščala za težavnejše vzpone v stenah. Zato so se naši plezalci naslonili na zahodno, predvsem na nemško, tehnično naprednejšo alpinistično literaturo. Preko nje so se seznanili z najnovejšimi pridobitvami plezalne tehnike. Del naše mlade predvojne generacije pa se je poleg tega nehote usmerjal pod vplivom nemških »ideoloških« člankov, kar je kmalu pokazalo prve sledove. Posebno značilne so bile razmere v zadnjem desetletju pred vojno. Pretirano poudarjanje individualizma, samoljubje, namerno odklanjanje pritoka svežih, mladih plezalcev začetnikov v zaključene gorniške druščine, ljubosumno skrivanje tehničnega znanja in izkušenj pred mladimi, počivanje na lovorikah in nerealno čvekanje posameznih veteranov alpinistov o gorništvu, to so bili sem pa tam simptomi, ki so razodevali v zadnji razvojni stopnji naše alpinistike pred vojno kvarni vpliv takšnega nezdravega gledanja. Ni čuda, če je takšno stanje odbijalo mlade fante, ki so prihajali v gore z odprtim srcem in bistrimi očmi. Vse to je bilo vzrok, da je naš alpinistični kader v zadnjih letih pred vojno številčno in kakovostno padel, brez dotoka svežih sil je razvoj zastal. V teh letih se nekatere gorniške druščine izživljajo v burševstvu, duhovičenju za mizo po vzorcu monakovskih gorniških prvakov v Hinterbarenbadu in drugod. V Kamniških Alpah so bili ti pojavi še občutnejši kot v Julijskih. Medsebojna osebna trenja, umetno podpihovani lokalni patriotizem in včasih otročje rivalstvo med Jeseničani, Ljubljančani in Kamničani ter ostalimi so slabili in dokončno ohromili vsako mlado napredno rast v gorništvu. Meščansko vodstvo bivšega SPD ni bilo kos tem pojavom in tudi ni kazalo posebne vneme, da bi odpravilo napake, ki so zavirale napredek in razvoj naše alpinistike. Turistični klub »Skala«, v katerem so se zbirali naši najboljši plezalci, je počasi okostenel, precej so k temu pripomogli nekateri njegovi reakcionarno usmerjeni člani. »Akademsko skupino SPD«, katero so prevzeli leta 1938 v svoje roke napredni študentje plezalci z ljubljanske univerze, pa je po par letih delovnega poleta zateklo leto 1941. Najboljši iz te gorniške druščine so prijeli za puško in mnogi izmed njih so padli za svobodo.
Ko se je po osvoboditvi začela reorganizacija našega planinstva, so bile te vrzeli precej občutne. Manjkali so nam zgrajeni alpinisti z jasnimi pogledi na tekoče naloge. Z dotokom svežih naprednih sil v alpinistične odseke planinskih skupin pa se je kmalu poživilo delo, ki kaže prve pozitivne uspehe. Z vzgajanjem discipline in tovarištva, z odpravljanjem anarhičnosti na plezalnih in gorsko- reševalnih tečajih, kot tudi v odsekih samih, se bo strnjenost aktivov še okrepila. Kot primer bi lahko postavil gorskoreševalni tečaj v maju tega leta na Kamniškem sedlu, kjer so se poleg strokovnih tem obdelovale tudi politične, tako da so tečajniki lahko zavzeli pravilen odnos do sodobne alpinistike. Praksa je v teh dveh letih pokazala, da so majhni, lokalni alpinistični tečaji manj primerni in uspešni kot večji, republiški tečaji. Na teh je zaradi večjega števila vaditeljev možna boljša koordinacija in kontrola dela, možni so temeljitejši stiki med posameznimi gorniki iz oddaljenih krajev, poleg tega pa so večji tečaji tudi racionalnejši. Najboljša oblika alpinističnih tečajev so nedvomno dva do tritedenski alpinistični tabori, na katerih se bodo pri nas v bodoče vzgajali mladi alpinisti začetniki. Razvoj pa je tudi pokazal, da je politična izgradnja alpinistov mladincev danes prav tako važna kot njihova strokovnotehnična vzgoja. Politična izgradnja je mladim alpinistom potrebna, da lahko odbijajo vsak poizkus uvajanja našemu času tujih, idealističnih pojmovanj in trditev o larpurlartizmu in vzvišenosti alpinistike.
Pri nas sta planinstvo, posebej pa še alpinistika važna činitelja pri vzgoji zdravih, hrabrih ljudi za obnovo naše delovne sposobnosti in prav tako važen člen naše predvojaške vzgoje. Te ugotovitve so za nas trenutno najvažnejše, razglabljanje o vprašanju, ali je alpinistika zgolj etično izživljanje ali je tudi šport, pa samo odvrača naš pogled od glavnih nalog. Zato morajo naši vodilni alpinisti na tečajih in v posameznih navezah posvetiti vse svoje sile vzgoji zdravega gorniškega naraščaja, vzgoji dobrih tovarišev. Le z zdravim kadrom, brez idealističnega filozofiranja, z realnim pogledom na življenje bomo zmogli naloge, ki jih naše ljudstvo postavlja pred nas.
Izvedba petletnega načrta pomeni srečnejšo bodočnost našega ljudstva.
Vlasto Kopač
Gore in ljudje, 1947, štev. 6—7—8