Slovenec (1923): Dve »poti« sta vodili proti Čomolungmi, dve vzporedni dolini, severna Karta in južna Kama.
a) Najprej so se preiskovalci lotili doline Kama. Zopet so občudovali pravljično deželico himalajsko, ki je tako mogočna, da kaj tako lepega dotlej še niso videli. Mogočne stene ob strani in koncu doline se gigantsko zavihte proti nebu, ena lepša ko druga. Med temi skalnimi stebri pa vise ledeniki, ki so tako divje razkosani v osti in stolpe, ki tako drzno vise čez robove, da skoro neprestano treskajo v globine ledeni plazovi kakor grom.
V daljavi in nedosegljivi višavi pa posmehljivo vabi prelepa bela glava gorà kraljice. In čudno: prav med temi ledeniki rastejo kakor lepi venci najlepše jelke in breze! Preproge cvetočih trat so pogrnjene prav do ledu, encijani vseh vrst in barv jih krase kakor pestra vezenina. Ko so Angleži jeseni to dolino zapuščali, ki so jo tolikokrat obiskali, so pa bili jeseni in češmini odeti v škrlat, trate pa pozlačene, vse pa zaprto v temne gozdove prastarih velikanskih jelk.
Proti južni strani doline Kama, torej ta na pobočju Čomolungme je flora še bolj bujna. Rasto brinjeva drevesa v obsegu 6 metrov, prve veje pa se začno v višini 15 do 18 metrov. Nekoliko nižje raste srebrna jelka z do 30 m visokimi drevesi, ki imajo do 7 m obsega. Še nekoliko višje v višini 3000 metrov pa krase pobočje do 50 m visoke jelke, vmes pa rododendron, ki širi opojno vonjavo.
Še eno stvar je vredno omeniti v tej dolini. Že na koncu doline bolj na južno stran kipi v nebo vrh Makalu, ki po lepoti skoro prekaša samo Čomolungmo. Njegove stene so tako divje strme, da na njih komaj more sneg obviseti, saj kakor iz tal zraste 3300 metrov visoko!
b) Druga ekspedicija pa je skoraj istočasno preiskovala dolino Karto. Dognaliso, da je samo od te strani mogoče priti na vrh in sicer čez sedlo Lakpa ali pa od severne čez ledenik Rongobuk. Ker so vsi drugi poizkusi na zahodu, severu in jugovzhodu ostali brezuspešni, so se odločili za to smer. Po dolini seveda tudi tukaj ni bilo mogoče priti na vrh, pač pa po 3 slemenih, ki štrle iz večnega ledu in ki se končno strnejo v najvišji vrli zemlje. Pa še od teh je prišlo v poštev le severovzhodno sleme, ki je sicer tudi grozno v spodnjem delu do ramena, od tam dalje pa položno.
Vse to so zdaj vedeli, pa kaj pomaga, ko je poletni monsun začel razkazovati svojo divjo moč in izlival toliko dežja in snega, da niso mogli zaenkrat ničesar drugega storiti ko čakati. Šele začetkom septembra so mogli priti v zgornji konec Karte in postaviti taborišče v višini 5180 m; bili so pa tudi tukaj sredi cvetja, dasi ga je skoraj vsako noč pokril sneg! Vkljub viharju so postavili še drugo postajo pri 6100 m na sončno skalo med dvema lednikoma, pa bilo je dosti cvetja in še več — podgan! Le čudno, od česa v taki višini žive! In še več: našli so tudi sledove zajcev, lisic, volkov! Vreme je bilo seveda čisto himalajsko: noči bridko mrzle, dnevi pa topli, celo vroči. Prav kruto pa je s potniki pokopalo sonce: kakor vampir je izsesavalo moč in jim grozilo s sončarico, medtem ko so noge obenem skoraj zmrzovale na ledenih tleh!
Z velikim trudom so spravili nekaj provianta na sedlo Lakpa. Zlasti 20. sept. je bil težaven, ker je bil sneg mehak in suh ko moka, da niso prišli do varne in trdne stopinje; 3 kuliji so se morali vsi izmučeni vrniti že po poti; drugi pa so na sedlu odložili bremena in tudi šli nazaj.
Prišel je odločilni 22. sept. Šest Angležev je z nosači prodiralo na sedlo, pa mraz je bil vsled burje tako strupen, da so vsi silno trpeli; zlasti od severozahoda čez sedlo sem je bril pravi vihar. Vkljub temu pa so se utaborili na ledu, da prenoče. Toda, kje je še vrh in kako strm, strm! Vsi trudni so zlezli v spalne vreče in še spali za silo.
Ko so se zbudili, je pa Čomolungma žarela v jutranjem soncu, da je bila vsa v ognju, pa je novega ognja dala tudi turistom.
Najprej so morali 350 m navzdol na vzh. Rongburški ledenik; bila je to naporna pot. Potem pa je šlo spet kvišku skozi globoki sneg, ki je ležal na ledniku. Sredi snega so prenočili. Od treh strani so bili zavarovani, v pravem zatišju, pa vendar niso počivali kakor so upali, ker divji vetrovi so bili tako mrzli in tako besni, da jim niso pustili spati, še celo šotor so jim odtrgali; le Mallory je spal.
Zjutraj jih pelje pot dalje čez sneg in led do skalnima slemena in opoldne so bili na živi skali, toda do vrha je še 2000 m! Vendar blizu cilja so bili, saj v navadnih razmerah to ne vzame turistu več ko 5 ur. Toda večji sovražnik se je zarotil, da jih ne pusti na vrh, saj letos še ne. Bil je to severozahodnik! S tako besno silo jih je začel bičati, da so njegove sunke občutili kakor udarce krepkih pesti. Razburkal je sneg in ga v groznih vrtincih nosil čez slemena in vrhove, da se jim je zdelo, kakor sredi strašnih oblakov in dima, da jim je jemalo sapo, vid in glas.
Bilo bi torej nespametno v takem vremenu nadaljevati pot in njihova gotova smrt. Zato so se odločili, da se vrnejo, ker ni bilo pričakovati, da bi vihar odnehal. Saj za enkrat so dosegli veliko: dognali so, da je mogoče priti materi zemlje na belo glavo in spoznati tudi pot do nje. Vrnili so se torej na sedlo Lakpo, od tam v Karto, potem pa po planotah na vzhod dal je in dalje in 24. okt. so bili spet v Dardžilingu.
Dragoceni so bili uspehi te 5 mesecev trajajoče ekspedicije: koliko lepih kart, fotografij ter zooloških, botaničnih in geoloških podatkov, pa bogatih izkušenj!
Slovenec, 7. junij 1923