Primorski dnevnik: Predstavitev - Knjiga Dotiki pokrajine
»Koristnost te knjige je tudi v tem, da si z njenim branjem izčistimo misli.« Gre za oceno, ki jo je izrekla upokojena in torej izkušena profesorica slovenske književnosti na sicer slabo obiskani predstavitvi dela z naslovom Dotiki pokrajine, ki je v torek popoldne potekala v Tržaški knjigarni. Publikacija, ki je izšla pri Založbi založniškega tiska, vsebuje »zelo lepe« fotografije Igorja Mezgeca in tekst, ki je nastal izpod peresa literata Igorja Škamperleta, kateremu je na srečanju postavljala vprašanja urednica Martina Kafol.
Knjiga objavlja zanimive fotografije s Krasa in Brkinov, ki prikazujejo detajle, cvetlice, grme, mah, lubje, bršljan, drevesa, lišaje, gobe in sledove človeka, ki jih - če imamo dovolj razvit čut opazovanja - srečamo med sprehajanjem po gmajni, gozdu in nekdanjih pašnikih. Mezgec jih je ujel v svoj objektiv. Škamperle pa v svojem eseju spregovori o naravi z mitskega, antropološkega, bajeslovnega, kulturnega in hkrati emocionalnega vidika. »Ob pogledu na rastline zaživijo v nas določene asociacije, ki so odraz živega in hkrati pravljičnega stika z naravo, ki se v sodobni družbi čedalje več izgublja,« je obrazložil svetoivanski avtor, ki živi in dela v Ljubljani. Njegovo besedilo, ki se kakopak uvršča v slovensko tradicijo, izraža, da mu je narava zelo blizu.
Človek se je od narave v teku zgodovine vedno učil, da je lahko preživel, hkrati pa vanjo projiciral svoje strahove, upanja, želje, domišljijo in emocije: iz tega spoja je dejansko nastala ljudska kultura, ki se danes prav tako izgublja. »Sodobnega človeka določata utilitaristični in hkrati zaščitniško-rezervatski odnos do narave. Še nedolgo od tega, denimo pred nekaj desetletji, pa je človek sobival z naravo in bil z njo torej tesno povezan,« je izpostavil na srečanju Škamperle. Dovolj je pomisliti v kolikšni meri in na kako mogočen način nastopa narava v slovenskih književnih delih.
Veliko pozornosti namenja avtor s svojimi zapisi v knjigi tudi drevesom, s katerimi se človek identificira in mu predstavljajo izjemne simbole: jablana je drevo spoznanja, lipa je prisotna na slovenskem etničnem ozemlju, hrast v srednjeevropskem prostoru, ciprese določajo italijanski značaj pokrajine.
V drugem delu vsekakor zanimivega pogovora je Škamperle govoril o svojem pristnem najstniškem doživljanju gozda, ki se za Svetim Ivanom razprostira po vznožju hriba v smer Globojnerja, v katerem se je čutil več kot varnega in torej močnega, pravega gospodarja »na svoji zemlji.« Danes mu narava še vedno predstavlja nekaj svetega. V nadaljevanju je menil, da se žal, ob drugem, premalo zavedamo velikega bogastva, ki ga predstavlja raznolikost narave na območju, ki sega od Koroške do Kvarnerja. Na osnovi svojih nekdaj doživetih izkušenj iz prostega plezanja v gore je Škamperle prišel do spoznanja, da je napačno v naravi iskati nevarnost: v njej, pravi, velja še predvsem odkrivati lepoto. Da avtorjevo pero ne miruje, dokazuje napoved, ki jo je ob tej priložnosti izrekel, da naj bi že letos dospela na knjižne police nova knjiga, ki bo z antropološkega in zgodovinskega vidika vsebovala opise tako Trsta kot Ljubljane. Medtem ko se je v prvem mestu rodil in odraščal, se je v drugem študijsko in poklicno formiral.
(Mch)