Spomini - Rado Kočevar: ... Leto kasneje sva se s Zupanom vrnila v stari Aljažev dom. Pripovedoval sem mu o Skalaški, ki sem jo nameraval v zimskih razmerah preplezati s Cirilom Debeljakom.
S Zupanom sva že prej preplezala nekaj zimskih smeri v Kamniških Alpah. Skupaj sva celo bivakirala z Verovškom za vrhom Štruce. Takrat smo preplezali osrednji del od Rink do Grintovca. Čeprav se je po umiku iz Bavarske leto dni prej »zarekel«, da ga stena pozimi ne bo videla zlepa se je le vrnil. V koči pa nisva bila sama. Štirje Jeseničani so se tudi pripravljali za zimski vzpon. Nameravali so preplezati Skalaško. V duhu sem si mislil, bo vsaj Jugov steber uspel, če bo že šla Skalaška po vodi.
Zjutraj sva odšla v temi že pred četrto uro zjutraj. Jeseničani pa so bili že pred nama. S seboj nisva vzela ničesar, bila sva trdno prepričana, da bova steber preplezala v 8. ali 10. urah. V žepe sva stlačila le nekaj kosov kruha in sladkorja. Ob 7. sva začela s plezanjem. Jeseničani, okoli 400 m levo od naju pa so bili že v steni. Že kmalu pa sva naletela na težave, ki se ne dajo primerjati z razmerami v kopni skali. Skoraj nikjer ni bilo zanesljivega varovanja. Šele ob treh popoldne sva dosegla zasneženi stolp v prvi petini stene. Videla sva Jeseničane, ki so že sestopali pod steno. Obrnili so pred ledenim skokom. Postajalo nama je jasno, da bova morala prebiti mrzlo noč v steni. Pohitela sva, da bi do teme prišla čim višje. Vendar sva še prišla na malo širšo polico pod velikim previsom. Tu sva drgetala 12 ur v mrazu pod ničlo. Ob 4. uri zjutraj pa je še začelo snežiti. Najine vetrovke je prekril sveži sneg. Zupan je še sezul čevlje in bose noge zavil v srajco. Nedaleč od naju pa so snežni vrtinci plesali po vesinah. Sede na zviti vrvi, sva tako dočakala jutro.
Stena je bila sveže pobeljena in v takem naju je še čakalo plezanje. Do roba zgoraj pa je bilo še 500 m. Zupan se poteka plezanja v novih razmerah spominja takole: »... brez hrane in šotorske vreče si nisva smela privoščiti v strahotnem mrazu nobenega bivaka več … hitela sva ...« Ob treh popoldne sva dosegla Plemenice. Po zasneženi Bambergovi poti nisva tvegala sestopa. Odločila sva se za kočo na Doliču. Seveda je bila zaprta in sva morala vlomiti skozi okno. Zupan nadaljuje: »… v zasneženi kuhinji sva našla staro moko in iz nje skuhala lepilu nekaj podobnega … bilo je ogabnega okusa, toda vsaj toplo. Kočevar je pojedel 3 žlice, meni pa se je po prvi uprlo … v kuhinji, kjer sva prespala so nama ponoči zmrznili čevlji … drugo jutro sva lačna, da sva se kar opotekala sekala stopinje v ledeni strmini nekdanje mulatijere ...« Na poti, kjer bi se poleti »peljal« s kolesom je bilo sedaj prečenje silno nevarno, posebej tam, kjer je bila letna pot vsekana v steno.
Opoldne sva dosegla Luknjo. Šele sedaj sva vedela, da je stena za nama. Kako sva se razveselila doline Vrat, kjer sva zagledala v tleh prve zelene poganjke! Zanimiv je zaključek, Zupan se ga spominja: »… ob štirih popoldne sva kar padla v stanovanje gorskega vodnika Janeza Brojana ... bil je ravno pustni torek in na mizi je stala skleda krofov … ko sva vstala od mize sva bila druga človeka ... prijatelju Janezu in njegovi soprogi sva še danes hvaležna ... ponoči sva bila že v Ljubljani. Kočevar je zaspal kar na klopi pred kolodvorom …«
Zaključek
Jugov steber sta poleti 1932 prvič preplezala Pavla Jesih in Milan Gostiša, ki sta mu tudi dala ime. V njem se je kot solo plezalec smrtno ponesrečil Dr. Klement Jug. Smer sta ocenila za izredno težavno.
V spodnjem delu je tež. ocena 4-5. Jaz sem jo ponovil poleti 1947 z Ljubom Zupančičem. Do najinega zimskega vzpona je bil v 17 letih steber le trikrat ponovljen. Poleti se običajno pleza 5 – 7 ur. Midva z Zupanom pa sva potrebovala 33 ur, vključno z bivakom. Pri tem sva zabila okoli 50 klinov, v steni pa sva jih pustila okoli 16. Poleg izredno težavnih mest je bil za najin vzpon značilen še ogromen napor in tveganje. Žal pa s seboj nisem imel fotoaparata.
Rado Kočevar