Slovenec (1903): Na vsakega obiskovalca sv. Višarij, ki ima vsaj nekoliko čuta za lepoto stvarstva božjega, napravi posebno divni pogled v romantično kotlino »Zajezero« in njen veličastni gorski okvir neizbrisen utis.
Velikanski skalnati skladovi nebokipečih gora jo obkrožajo proti jugovzhodu, proti severu in zahodu jo obdajejo nekoliko pohlevnejši vrhovi, ločeni od prvih po prijaznih prelazih.
Tam ob jugu zajezerske kotline se iz svojega širjega in zelenega podnožja mogočno vzdiguje Montaž (2752 metrov) s svojimi več nego tisoč metrov visokimi navpičnimi stenami, podoben velikanskemu gotičnemu domu. Med stebri, ki to veličastno stavbo božjo podpirajo, se bliščijo snežna polja, v katerih se proti jeseni prikaže zelen razpokan led.
Vzhodno od širokoplečega gorostasnega Montaža štrlijo proti nebu strme Hude Palice, pred njimi se vzdiguje Veliki Nabojz (2315 metrov) s svojo razrito ogromno severno steno, ki je podobna velikanskemu pravilnemu trikotu. Za njim nekoliko v stran proti vzhodu stoji ponosno liki gotičnemu stolpu »Viš« (2669 metrov); pridejano mu je nebroj manjših stolpičev v obliki poostrenih skal.
Na Viš se dalje v vzhodni smeri naslanjajo nižje skalne stene, katere vežejo Viš z Divjo kozo (2522 metrov); navpično se vzdigujejo iz snežnega podnožja Krnice, zarezane so po ozkih in globokih razpokah in strugah od spodaj do zgoraj ter tvorijo fantastične skalnate vrhove.
Odvečnega mojstra izklesana se nahaja skalnata podoba, po katerem vzorcu je — bi rekel — slavni umetnik kipar Mihael Angelo posnel svojega Mojzesa. To so južnovzhodni obronki slovečih »Zajezer«, katera občuduje s sv. Višarij turist in romar. Pod temi gorskimi velikani pa gledaš odtod čez obraščeno podnožje »Lovca« (čez »Pleče«) v zajezerski dolini teman gozd, skozi kateri se vije kači podobno Široki in snežno beli prod »Bele«, katera hiti proti zahodu v laško ravnino.
Sanjavo se ti smeji ta planinski raj sem na sv. Višarje; vedno ga občuduješ v njegovi naravni krasoti, če tudi si imel morda priložnost več let ga opazovati, če si tudi gledal druge lepe planinsko krajo raznih dežel. Mir diha njegova samota, kakor ga ne najdeš v hrupnih mestih, v širnih ravninah, v obljudenih dolinah. Zdravje ti obeta njegov vzduh, ki so hladi ob sneženih poljih in vedno senčnatih stenah gorskih orjakov, ki se napaja z vonjem cvetlic v senožetih ter z vonjavo obširnih gozdov.
Tako se ti kažejo Zajezera, če jih ogleduješ in razmotrivaš s sv. Višarij. A tukaj
ti Zajezera še ne razodevajo vse svoje krasote. Moraš se nekoliko potruditi in napotiti po poti slov. plan. društva čez »Pleče« kar v Zajezero samo. Dobre pol ure si hodil in se nagnil na južno pobočje gorovja »Lovec«, tedaj se ti odpre mičen pogled v celo obširno kotlino »Zajezer«. Pod nogami tu zazreš sočnato zeleno senožet za senožetjo, obsejane z mnogoštevilnimi kočicami za seno; tu vidiš v snežnato podnožje Nabojza in Viša, tu gledaš dolgi beli prod »Bele«, ki se v kontrastu s temnimi gozdovi in zelenimi senožetmi blišči kakor sneg. Kratko uro hoda po ovinkih nove poti navzdol in že stojiš na senožetih Zajezer, odkoder se ti odpre najveličastnejši pogled v nebokipeče strahovite stene zajezerskih orjakov; svojo žejo pa lahko utolažiš pri bistrem studencu.
Če pa, dragi rojak, želiš prav zložno in takorekoč brez truda dospeti kdaj v planinsko samoto romantičnih Zajezer, tedaj se pač pelješ od Žabnice dalje do sosedne postajice »Ovčja vas«. Naj te ne moti spačeni napis postajice, ki se ne vem v kakšni uradni slovenščini glasi: »Vučja ves«.
Že se prikazujejo nekatere divjo stene zajezerskih velikanov in gledajo ponosno iz ozke doline, ki vodi v njih kraljestvo. Tedaj le naprej in njim nasproti! Dve poti ste na razpolago. Ali kreneš po vozni poti skozi Ovčjo vas in dalje, dokler te belo-rdeče zaznamovana stezica ne odvede od vozne poti na levo čez prod Bele na prve senožeti; ali pa zaviješ kar kmalu za postajico, preden prideš k mostu čez Belo in v Ovčjo vas, naravnost v gozd, po katerem vodi pred kratkim belo-rudeče zaznamovana prijetna pot mimo veličastnega slapa Krničnega potoka do zajezerskih senožeti. Pri bistrem, kakor pravijo, najboljšem studencu v Zajezerih se ustavi malo, pokusi dragoceni božji dar ter stopi par korakov više na planoto zraven koče za seno, počivaj in občuduj obširni, najlepši razgled v Zajezerih. Pred seboj proti jugovzhodu imaš zgoraj opisano gorske velikane, od katerih se sneg nikoli ne loči; tu gledaš celo kotlino, pokrito z gozdom, senožetmi in prodom; nazaj gledaš dolino, po kateri si prišel, ter Ukovško obširno planino kakor tudi znameniti razgledni vrh »Ojsternik« (2035 m.) Nehote si boš mislil in tudi rekel: Da, tu je lepo biti, tu bi rad bival!
Dragi prijatelj naše rodne zemlje, naših lepih planin, nikdo ti ne bo to zabranil, raduj se — tu stojiš na slovenski zemlji, na posestvu slov. plan. društva. Kmalu bo na tem lepem kraju stala gostoljubna slovenska planinska hiša, kjer boš lahko počival, krepčal si zdravje, ogledoval si krasoto slovenskih Zajezer.
(Konec prih.)
Slovenec, 3. junij 1903