NeDelo - Grega Kališnik pod ujmami, plazovi in amaterji
Nedelov novinar se je skupaj z Mojstrančanom sprehodil po snežnem plazu, ki je preletel z dvatisočaka Stenarja.
Z Ivom Skumavcem hodiva po snežnem plazu, 12. aprila je priletel z dvatisočaka Stenarja, širok verjetno tristo metrov, na končnem delu, kjer se je ustavil, morda višji, globlji kot dvajset. Kot bi hodil po (miniaturnem) Ledenem slapu spod Everesta. Plaz, kakršnega v Vratih ne pomnijo. In ki pri 58-letnem Mojstrančanu sproži kotaljenje zgodbe o loputanju s fascinantno dolino. Dnevi, kot je bila sreda, bi morali biti prepovedani, tak mir je kričal v zatrepu. Se zdi, da zaman.
Plaz je polomil »na eni strani iglavce, na drugi bukovino«, ustavil se je 18 metrov od zimske sobe, obstal na poti od Aljaževega doma proti zatrepu doline, proti Severni steni in sosedom. Sesul je strugo Triglavske Bistrice. Koliko je uničenega, se bo videlo, ko bo sneg skopnel. Vemo, v podrtih drevesih se naselijo lubadar in podobni škodljivi tiči, treba bo paziti, »da ne bodo preskočili na zdrav gozd. Leta 1904 je plaz z Dolkove špice porušil prvi Aljažev dom, leta 1910 ga postavijo više, udarilo je tudi leta 1952«, takrat je trpel le gozd. »Zasuta pot je pomembna za spravilo lesa, pa za gorske reševalce, policijo, prvo pomoč z vozili, pomeni bistveno krajše reševanja ponesrečencev, kadar do njih ni mogoče po zraku.« Ja, takole poslušam v naravni dnevni sobani, tukaj kolesarim že 50 let, metaforizira Skumavc, eden lastnikov zemlje v Vratih, ta je v veliki večini v lasti agrarnih upravičencev.
Do konca doline se pride z začetka, iz Mojstrane, na oko slabih deset kilometrov, deset tisoč metrov tegob, težavic, nerazumljivosti. Vsi loputajo z Vrati, narava in – ljudje. Lanskega novembra, »na Kredarici je bilo že pol metra snega, v dolini se je otoplilo na plus 18, gori plus 12, pa par dni močnega dežja in vse dol pride«. Ujma. Voda teče čez vse stene, se zbira v Triglavski Bistrici odplakovalo je drevesa, odgrizovalo bregove, nasipe, »struga ni bila očiščena, drevesa so potovala kilometre mimo Mojstrane do separacije na Hrušici. Uničilo je brežino, potrgalo oporne zidove, električno in telefonsko napeljavo, odneslo štiri mostove.« Ostanki ležijo ob cesti, sesulo je pot Triglavske Bistrice. Leta in leta se je razmišljalo, kako pohodnike umakniti z glavne ceste v Vrata, ozke, s strmimi skoki, avtomobilizirane, urejena je bila z evropskimi sredstvi, živela je osem let. Skumavc doda: »Število gornikov ostaja z leti približno enako, število sprehajalcev, mladih družin, strmo narašča.« In tem je bil obbistriški obvod namenjen. »Če nekaj, kar je financirano z evropskimi evri, ni urejeno, je treba denar vrniti. Še dobro, da nihče ne pride kontrolirat,« nadaljuje domačin.
Meseci nevarnosti
Cesta v Vrata je običajno zaprta od prvega snega do 25. aprila, ko odprejo Aljažev dom in Kočo pri Peričniku, njen lastnik je Ivo. Izvem, da zaradi nevarnosti, tudi če ni snega, so klančine drsne, bi jih bilo treba posipati, zatorej tabla prepovedan promet za vsa vozila. In upravljavec je na varnem, kdo drug na suhem? »V Evropi,« Skumavc misli unijsko, »se poletna turistična sezona začne na velikonočni ponedeljek, takrat je že vse pošlihtano, ob Baškem, Vrbskem jezeru v Avstriji so zelenice kot iz škatlice.« Vrata veljajo za vrhuško nalepotičenih alpskih dolin, Triglavska severna stena za morda tretjo najveličastnejšo, za Eigerjevo in Matterhornovo. Eiger, vemo, je gotovo eden najrazvpitejših spominkov, turističnih produktov na svetu, preluknjan z železnico, na hotelskih terasah pa so v znamenito steno daljnogledi za epopeje željne usmerjeni že komaj preštevna desetletja. Dolina Vrat je dolina miru, v njej pa veliko nemirnih: »Občina Kranjska Gora, kamor spadamo, je turistična občina, od tega bi morali živeti, a je vse predpotopno.«
»Dolino bi bilo treba prometno urediti, pa gostinsko in turistično, in jo primerno tržiti. Želimo si le to, kar drugi že imajo. Lahko bi,« razmišlja Ivo, »umirili promet, ko bi se parkirišče pri Aljaževem domu napolnilo, bi bilo rezervno v Mojstrani.« Tako so načrtovali. A zdaj je divje parkiranje, s tem smetenje. V sredo naštejeva vsaj dvajset avtomobilov, verjetno turni smučarji, vsi v prekršku. Ivo: »Če te dobi kranjskogorski policaj, je kazen dvesto evrov, če te kranjski, štiristo, ob takojšnjem plačilu dvesto.« Pa če si Japonec ali recimo – domačin. V Vratih že stoletja živijo pašništvo, gozdarstvo, živinoreja, gorništvo. »Do svojega lesa pol leta ne morem, kot vsi domačini, ki imajo tukaj gozd, ravno v času, ko bi bilo najugodneje za prodajo in kurjavo, niti s konjsko vprego.« Ja, motorko na ramo pa po en polenček v Mojstrano znosit. »Kolikokrat sem že vprašal, deset let se borim, da bi na tablo o popolni prepovedi vožnje dodali dovoljenje za lokalne prebivalce.« Nič.
Leta oživljanja
Koča pri Peričniku? Delovala je od leta 1936, »njen lastnik sem sedem let, uporabno dovoljenje imam od lanskega avgusta,« sedem let se je trgal za njeno oživitev, »urediti je bilo treba sanitarije, streho ...« Zdaj diha, okrepčevalnica, pod slapom, katerega ime nosi.
Danes naj bi bil Aljažev dom v vratih uradno odprt. Cesta? »Ko bodo končani oporni zidovi in varovalne ograje, bo treba cestišče utrditi.« Vožnja res ni kot po maslu, ups, očitno sva bila z Ivom na napačni strani zakona. »Včasih so nam obljubljali, da bodo vsako leto asfaltirali tristo metrov, a ker je državna cesta, ne pridemo na vrsto.«
In če si eno srčik slovenskega gorništva ni najlaže ogledati v živo, to z lahkoto storimo v mojstranskem Slovenskem planinskem muzeju, veleprojektu, bog ve, ali je dobičkovni plaz tako gromozanski, kot je bilo vehementno napovedovano, da pa v resnici za kurjavo nimajo, je pa najzlobnejše natolcevanje.
Pot v Vrata – Skumavc omeni, da turisti na Gorenjskem bolj hlepijo le po Blejskem gradu, Vintgarju in slapu Savici – je bila, je in bo vedno dolga, gotovo ima vsak lastnik piskrčka recept za čobodro, samo tako se zdi, ako si Vrata zapiramo, si zapiramo sto vrat.
P. S. Bila so leta po vojni in naprej, ko se je v maju, »ko je največ birm pa obhajil«, romalo najprej na Brezje, nato na Planino pod Golico, kjer so se drenjale narcise, nato še k slapu Peričnik. A to so bili drugi, svinčeni časi.