Dotik: Sprva smo šli le po fotografije za Besedarije, potem pa se je namenilo, da se nas je pri Močilniku dotaknilo, tudi našega potepina Tina.
Vsestranski učinek izvirov Ljubljanice
anTon je kategoričen, kam gredo na prvomajski izlet: "Pri izvirih Ljubljanice skoraj vsak najde nekaj zase." Igor oporeka: "Razen mi, planinci." "Igor, hoja v gore ni biti nekaj več, je le biti nekoliko višje od večine." "Gotovo bo tam veliko ljudi, gremo raje nekam, kjer bomo sami." "Igor, saj nisi eden tistih, ki se tako rad z ljudmi druži na semenarjih in simpozijih, v naravi pa ga ljudje motijo? Pri izvirih bomo srečali same prijetne in prijazne ljudi."
Proti Vrhniki se vozijo po lokalnih cestah, na avtocesti so zastoji zaradi navala na morje. Ali je to samo moda, ali gredo zaradi doživljanja nečesa neizmernega, četudi se tega najverjetneje ne zavedajo več, je vseeno. Trojica se pelje k Močilniku iz podobnih razlogov, občutiti najfinejše moči izvira in nedoumljivost podzemnih voda. anTon Tinu najprej pokaže svoj najljubši kraj, kjer se voda izvira prelije skozi prvo brzico. Mali prostorček je zaseden, dve dekleti zajemata nekaj nevidnega, in ni videti, da se bosta kmalu naveličali, trojica pa se po obhodu izvira Močilnik odpelje v Mirke.
Kmalu po novem začetku potepa Igor skrene s široke poti. Steza jih najprej pripelje do Malega okenca in skozi gozd pridejo nekoliko kasneje še do Velikega. anTona je zanimalo, kako se je Igor tega domislil. "Pavletova sestra Urša mi je pripovedovala, kako voda izvira izpod stene, in nekaj v njenem glasu me je prepričalo, da moram to videti, sploh te dni, ko je vode v obilju." "Katerega Pavleta?" "Alpinista, ki je na vrh sveta stopil brez dodatnega kisika." "Da, danes se poudarjajo le fizični dosežki, duhovni pa ostajajo v ozadju, čeprav je vsakomur jasno, da so. Nisem pa vedel, da je Pavle imel sestro." "Ne ene, štiri, in enega brata."
Vrnejo se na glavno sprehajalno pot, čez nekaj metrov so že pri plezališču, izpod katerega prijetno šumi izvir. Pod steno se na odeji igrajo mali otroci in nad njimi se odrasli občasno zagugajo na vrveh. Plastične igračke samevajo, tu, v naravi, se otročički raje igrajo s suhim listjem in lesenimi palčkami, zadovoljni so tudi, ko kak kamenček vržejo v vodo, navdih za igranje jim daje okolje. Odrasli so v zaključni fazi svoje igre z vrvjo, nanjo bodo zavezali še svoje otroke, da bodo izkusili občutek prostorske prostosti.
Mimo se tiho pripeljejo kolesarji. "Ti pa nimajo na krmilu obešenih zvončkov," ugotavlja Tin. "Misliš tako kot oni na Krimu? Tu ni medvedov, da bi jih kolesarji želeli opozoriti nase," pojasni Igor. "Kadar je medved uplenil ovco, niso nikdar poročali, ali je ali ni imela pripet zvonček okoli vratu," hudomušno doda dedi. Za njimi neopazno prideta dekleti, ki so ju opazili pri Močilniku. Usedeta se in čepita ob vodi dlje časa. Tin je radoveden: "Ali koga čakata?" Igor se muza: "Kakšnega fanta." anTon ga popravlja: "Le meditirata."
"Že petnajst minut tičimo na istem mestu, prav nič se ne dogaja," tarna Igor. "Ker ne nadzoruješ svojega časa. Kako - nič? Zakaj se ne pogovoriš s tistimi plezalci ali z ljudmi, ki prihajajo mimo?" Le zakaj sem v avtu pustil telefonček z igrami, se sprašuje Igor. Ponovno kuka skozi kukalo fotoaparata, ko zasliši anTona: "Tehnologija je na vse višji ravni, s človeškimi odnosi pa vse bolj stopamo proti kameni dobi."
Igor fotografira prijetno sproščenost deklet in anTon pa podraži: "Planinci ste med najbolj nezvestimi ljubimci. Prenekateri se rad hvali prijateljem, kako je pravkar osvojil lepotico, obenem mu že razlaga načrte o osvajanju druge. Pogosto o teh osvajanjih piše dnevnik ali pa se celo hvali na forumih. Položaj on spodaj ona zgoraj pa seveda ne šteje za osvojitev." "Mi nismo ljubimci, ampak ljubitelji gora ..."
Med povratkom k avtu anTon napove dež. Igor podvomi: "Saj nisi meteorolog." "Vreme je stvar narave, vremenoslovci pa se danes tako kot vsi strokovnjaki spoznajo predvsem na računalnike in njihove obdelave. Pred leti so napovedale dež ovčice na nebu, danes so to letala, ki nebo zaprašujejo."
"Oči, rekel si, da je kraj skrivnosten, mi pa tega nismo videli." "Priti boš moral v dežju." anTon odkimava: "Takrat občutek ne bo nič bolj skrivnosten, le temačneje bo. Prisotnost pristnega pa si lahko ugotovil posredno: ga razbral z obrazov veselih ljudi, ga prepoznal v njihovi sproščeni drži, slišal skozi radost v njihovem glasu. Radost izvira v ljudeh samih, v njihovih srcih, okolje pa jim je pri tem le pomaga."
Pri prvih hišah se anTon še zadnjič ustavi. "Tin, poglej te lepe rože, kako razveseljujejo domače, z njimi ima nekdo veliko veselje, začuti se, ko takole lepo pozdravljajo mimoidoče. Celoten kraj je tak, da ga je radost obiskovati. Ruska puščavnica Anastasija, srčna napovedovalka prihodnosti, pravi, da v celoti določajo namen posameznega človeka in celotnega človeštva le tri besede: Izpopolnjevati življenjsko okolje." "Dedi, ali plezalci tudi kaj izpopolnjujejo?" "Plezarija deluje tudi kot terapija, v blazinicah na konicah prstov so akopresurne točke za možgane in v srednjih členkih za živce."
Iztok Snoj