Nedelo - Alenka Kociper: Na Golici so prej kot ponavadi vzcvetele narcise
Nedelo, nedelja, 29. aprila 2007
Narcise prehitevajo
Bledolične zapeljivke
Na Golici so v letošnjem skoraj poletnem aprilu kar tri tedne prej kot ponavadi vzcvetele narcise. V okviru projekta za ohranjanje travnikov s to cvetlico, ki ga podpira kneževina Monako, smo si v idiličnem okolju Jeseniških Rovtov ogledali kratki film z zgovornim naslovom: Narcise brez kraja, narcise vsepovsod
Pot z Jesenic se proti Golici naglo vzpenja nekaj kilometrov. Ovinkasta cesta nas prisili, da vozimo počasi. Pri tem si vsaj sopotniki lahko privoščijo čudovit razgled. »Tukaj zavijte, greva pogledat, že cvetijo,« z roko zamahne nekam navzgor
Dair Arimaspu z Zavoda RS za varstvo narave in doda: »Letos jih je poletno vreme iz čebulic zbezalo kar tri tedne prej kot običajno.« Pozorno si ogleduje travnata pobočja, proti katerim se peljeva, in naenkrat odločno pravi: »Kar tukaj pustiva avto, bova šla še malo peš.«
Pogovarjava se kajpak o gorski narcisi
Narcissus poeticus subs.radiiflorus, ki na pobočja Jeseniških Rovtov na pomlad že od nekdaj privablja navdušene občudovalce. Sprehodiva se med redko posejanimi starimi visokodebelnimi jablanami, ki v tem času kar kipijo v množici snežno belih, z drobnimi pikicami okrašenih cvetov. Za ped ali dva visoka, gosta in pomirjajoče zelena trava je medse sprejela bledikave lepotičke, obdane z vencem ozkih, šilastih listov. Za cvetove bi danes rekli, da so smetanaste barve ali še bolj odlično, barve šampanjca, z rumenim venčkom v sredini, ki ga obroblja kot z ženskim črtalom za ustnice izrisan rdeč rob. In čeprav nežne glavice sklanjajo k tlom, ne delujejo prav nič ponižno, ravno nasprotno, prav zapeljive so, še zlasti, ko zapiha vetrič in jim koketno zamaje spogledljiva lička ... Dair previdno sede na mehko travnato preprogo in z dolgimi prsti nežno pogladi deviški cvet. Pomežikne, ko ga oplazi bleščeče sonce, in skoraj zašepeta, kot bi se bal zmotiti mestnega vrveža vajenemu ušesu skoraj bolečo tišino. »Poglejte, kako je lepa,« reče preprosto.
Gorska narcisa je očarala princa Alberta
Gorsko lepotico, ki po travnikih Jeseniških Rovtov cveti do skoraj 2000 metrov nadmorske višine, je opazil tudi velik ljubitelj narave in gora Julius Kugy. Očaran nad njeno lepoto in osupel nad nepreglednimi cvetovi pobeljenih planjav je zapisal: »Narcise brez kraja, narcise vsepovsod ...«. Njegove besede so si za naslov izposodili ustvarjalci kratkega filma o narcisah, ki je nastal v produkciji Zavoda RS za varstvo narave.
»Film smo posneli v okviru projekta ohranjanja narcisnih travnikov,« nam je povedal Metod Rogelj, eden od soavtorjev simpatične zgodbe o tej očarljivi in malce ošabni cvetlici, ki je ime dobila po vase zagledanem starogrškem junaku Narcisu. Čeprav narcise na Golici še niso kritično ogrožene, se je za njihovo ohranitev zavzel sam monaški princ Albert. »Projekt finančno podpira kraljevina Monako, s katero naš zavod sodeluje že od leta 2001.« Začeli so na Primorskem, s projektom za ohranjanje morja, konkretno na primer značilne morske trave pozejdonke in morske želve. »Ker je bilo naše sodelovanje uspešno, smo ga razširili še na območje tako imenovane Alpske konvencije, ki spodbuja trajnostni razvoj,« pravi Rogelj. V tem času so že veliko naredili. Med drugim učno pot Rača pri Moravčah, kjer so postavili informacijske table, natisnili brošure in napisali vodnik po učni poti. Pri Šobcu so zavarovali mokrišče, ga opremili s tablami in pripravili razstavo med Radovljico in Bledom ter izdali istoimensko zloženko. »Princ Albert je med lanskim protokolarnim obiskom v Sloveniji obiskal tudi naše kraje, kjer potekajo projekti pod njegovim patronatom,« ponosno pove Rogelj.
Skrivnostna lepotica sto dvajsetih imen
Narcise v Sloveniji niso redkost, občudujemo jih lahko tudi v Prekmurju, na Kočevskem in na Krasu. O njeni razširjenosti in priljubljenosti govori podatek, da ima
Narcissus poeticus v slovenščini več kot sto dvajset različnih imen. »Tukajšnji ljudje ji pravijo ključavnica,« pripoveduje dr.
Nada Praprotnik, vodja kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki je kot domačinka z narcisami tako rekoč gor rasla, bolj pozorno pa jih je začela opazovati in proučevati v zgodnjih devetdesetih. »O izvoru imena ključavnica imamo lepo legendo. Gospod Bog je vsem živim bitjem na nedeljo ukazal počitek. Ker ga čebele niso ubogale in so brezskrbno nabirale med, se je razjezil in jim cvetove narcis zaklenil ali zaključil, kot pravijo v teh krajih. In v resnici je cvet narcise tako zgrajen, da čebele ne morejo do medu,« pojasnjuje dr. Praprotnikova. Ljudska zgodba pa pravi, da so bile narcise tako zelo ošabne, da se je Marija sprehodila med njimi in jih s palico udarjala po glavah, da so jih morale skloniti ...
Snežna belina narcisnih planjav
»V mojih mladih letih jih je bilo nedvomno več, včasih je bilo od daleč res videti, kot da bi bili travniki zasneženi. Od kod so se zasadile sem, ne vemo, imajo jih tudi v Avstriji, Franciji, Italiji ... cvetijo pa po naših Rovtih gotovo že vsaj dvesto let. Še pred drugo svetovno vojno so jih množično trgali in jih vozili v mesto, celo v Zagreb in Beograd! Vendar ne smemo misliti, da je trganje tisto, kar jo najbolj ogroža, čeprav je res, da je zaščitena. Težava je v tem, da ji krčimo življenjski prostor. Na eni strani je problematično intenzivno kmetijstvo, na drugi strani pa opuščanje košnje in posledično zaraščanje travnikov,« pojasnjuje dr. Praprotnikova. Kot nam je povedal Dair Arimaspu, je narcisa precej občutljiva in izbirčna rastlina, ki hitro postane nezadovoljna s spremenjenimi življenjskimi okoliščinami. »Narcise denimo nikoli ne bomo našli v gozdu, zato z zaraščanjem travnikov izgublja življenjski prostor. Prav tako se ne počuti dobro na pognojenih travnikih,« pravi Arimaspu. Narcisam idealne življenjske razmere zagotavljajo tradicionalno košeni travniki, najbolje ne pred koncem junija, ki pa jih je po drugi svetovni vojni čedalje manj. Še pred vojno se je Golica kosila prav do vrha, potem so to začeli opuščati. Zadnja celovita košnja je bila leta 1957...
S projektom ohranjanja narcisnih pašnikov skuša Zavod RS za varstvo narave spodbuditi lastnike zemljišč, da bi kmetovali »narcisam prijazno«. Pri tem sodelujejo tudi z avstrijskimi kolegi, ki se na oni strani Karavank spopadajo s podobnimi težavami. Najbrž pogleda, ki so ga bili deležni naši predniki še pred poldrugim stoletjem, ko so se narcise kot sneg bleščale tudi na dve uri hoda daleč, ne bomo več dosegli. Pa bo kar dovolj, če bo stanje ostalo takšno, kot je. Ko lahko ležemo v njihovo mehko, dišeče naročje ...
Alenka Kociper