Šport mladih – Niko Slana: Nekoč je bil Triglavski smuk ... - Tone Pogačnik: Štiri sekunde dolg let, kot so izračunali kasneje, se je končal srečno
Objavljeno v reviji Šport mladih - maj 2007
avantura
Spomini -
v Planici 2007
Vrata, Kot in Krma, doline v vznožju triglavskega pogorja, kažejo s prstom v isto smer - proti očaku Triglavu, ki jih je v davnini tudi spočel s svojimi ledeniki. Od majhnega triglavskega ledenika je ostal ščepec zelenega snega pred prepadno severno Steno, izvir Save Dolinke in slap Peričnik pa še zmeraj razveseljujejo obiskovalce. Nekoliko bolj zahodno je Jalovec, lepotec Julijskih Alp, pod čigar vznožje na koncu Tamarja pridemo iz doline Planice, kjer si je človek z domišljijo zamislil smučarske skakalnice. To okolje je povsem prežeto s 1 slovensko športno zgodovino - ne samo skakalno, tudi alpinistično in smučarsko. Planica 2007 je letos obudila skakalno ozračje v dolini pod Poncami, pomemben del ozračja pa so pridali ljudje, ki so desetletja živeli s športom v Zgornji savski dolini, ljudje, ki so bili prijatelji športa, smučanja in skokov ...
Nekoč je bil Triglavski smuk ...
Pred 61 leti se je v kraljestvu Zlatoroga odvijala ena najbolj nenavadnih zgodb, ki ji niti ne bi mogli nadeti oznake avantura, saj nihče ni izzival usode.
Morda je bilo poleg nekaj nepremišljenosti. Smučanje nad robom 1000-metrske prepadne stene in še v megli ni bilo posebno smiselno dejanje. Dogajanje je spadalo v okviru znamenitega Triglavskega smuka, s startom na Kredarici (2515 m) in ciljem v Krmi, pri Debeli bukvi, na višini 1180 m. Pravila tekme, ki je pritegnila vse, ki so v Sloveniji kaj veljali, so se spreminjala. Tekmovalci so najprej morali prehoditi približno 20 km dolgo pot iz Mojstrane skozi Krmo na Kredarico (od 6 do 8 ur). Prvi dan je bil trening, drugi dan pa tekmovanje. Prva leta so morali med 6 km dolgim spustom z nahrbtnikom opraviti še kakšen vzpon, na koncu, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat se je dogajala naša zgodba, pa so vozili v slogu bolj športno naravnanih smukov. Zatrjujejo, da se je enega udeležil celo znameniti avstrijski smučarski as Toni Sailer.
Takoj po vojni, leta 1946, so alpski smučarji obnovili tradicijo Triglavskega smuka. Nastop za čast in za tiste, ki so si upali in znali, je bil družabni dogodek, posebno hoja in bivanje na Kredarici. Aprila leta 1946, ob prazniku Osvobodilne fronte, so bili poleg tudi alpinisti, seveda nista manjkala prodorna Uroš Zupančič in Joža Čop. Ohranil se je utrinek, da sta si takrat dokaj glasno izmenjavala argumente, kdo ima več zaslug, da bi lahko nesel slovensko zastavo na Triglav in jo pripel na vrh Aljaževega stolpa. Samo predstavljamo si lahko muzanje dveh taborov, zagotovo so bili argumenti enega in drugega poslastica, saj sta bila oba duhovita govornika.
Pomislil sem, da bom mlad umrl ...
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Organizatorji so progo za Triglavski smuk šele pripravljali, zato so tekmovalce za trening usmerili na Triglavski ledenik: »Najprej smo vozili od polovice, potem pa smo se odločili, da naredimo še eno vožnjo s Kredarice. Kolegi so odpeljali, jaz pa sem popravljal strgano »bindungo« (vez) neki smučarki. Našel sem nekoga z izvijačem, popravil vez in se še sam spustil za njimi. Ledenik je bil v megli, pa še terena nisem poznal. Prehitro sem nabral hitrost. Rekel sem si, da se bo treba zaustaviti v dolgem zavoju. Ampak, v tem dolgem zavoju sem se že znašel v zraku, v položaju, kot bi bil na stranišču, s smučmi v zrak,« se danes spominja 88-letni Tone, in dodaja, »lahko sem še pomislil, da bom moral mlad umreti,« je bil eden njegovih zadnjih utrinkov med približno 90 m globokim padcem v nedrje stene. Štiri sekunde dolg let, kot so izračunali kasneje, se je končal srečno. Pogačnik je priletel v snežni jezik med skalnimi stebri, toplo pomladansko vreme in dovolj snega pa je ustvarilo mehko podlago za pristanek. Kakšna neverjetna sreča, okoli prestrašenega smučarja so se vzpenjale sam skale. Ob padcu se je Tone zaril z zadnjimi deli smučmi in zadnjo platjo v snežno odejo. »Ko sem ugotovil, da sem nepoškodovan, sem pomislil, da morda nikoli več ne bom prišel iz te globeli. Sam se že ne bi mogel rešiti. A upal sem, da me bo morda rešila alpinistična druščina, zbrana v Staničevem domu. Začel sem kričati in vpiti, da bi me prijatelji slišali...«
Njegova zgodba je postala ena od najbolj nenavadnih dogodivščin vseh časov, popisana je v knjigi Gora ni hotela, v kateri je Francoz Saint-Loup opisal še ducat podobnih primerov, ki bi se po zakonitostih fizike morali končati tragično.
Skok z alpskih smuči na tekaške ...
Tone že dolgo živi v domu za starejše na Jesenicah, še zmeraj je izjemno živahnega duha, celo vozniško dovoljenje ima v žepu: »Vožnja je moj konjiček. Saj vem, da je nesmiselno imeti avto za 2000 km, ki jih naredim na leto, ampak to me veseli,« pripoveduje, a ko beseda nanese na šport, mu ne moreš do živega, »Petra Majdič je od vraga, take tekačice še nismo imeli. V klasični tehniki je med najboljšimi, naštudiral sem njen korak. Ko bo še nekaj dodala k svoji prosti tehniki, bo lahko osvojila medaljo v skupni uvrstitvi v svetovnem pokalu. Zdaj pa ne more biti boljša kot peta. Pa saj je že to veliko,« je Tone samo dan pred zadnjo tekmo svetovnega pokala v Falunu napovedal končni razplet teka. Ni se zmotil za več kot za eno mesto.
Ja, Tone Pogačnik je bil takoj po vojni, od leta 1948 pa do leta 1951, jugoslovanski državni prvak v teku na smučeh na 18 km, leta 1948 pa je nastopil tudi na olimpijskih igrah v St. Moritzu: »Nisem se kaj prida odrezal, na 18 km sem bil šele 56., v štafeti pa smo bili deveti, « in mimogrede našteje uvrstitve Toneta Razingerja, Matevža Kordeža, Jožeta Knifica (štafeta), Alojza Klančnika in Franca Smoleja.
Kako je Tone od alpskega smučarja, ki je vozil Triglavski smuk, prišel do smučarskega tekača in nastopil celo na olimpijskih igrah? »Francu Smoleju sem omenil, da bi rad šel na olimpijske igre, pa mi je dejal, da v alpskem smučanju ne morem priti poleg, ker je preveč dobrih. Naštel je Muleja, Lukanca, Pračka, Bertonclja. Dejal je, da so tudi v skokih boljši. Svetoval mi je smučarski tek.
In sem se ga prijel. Na poletnih pripravah v Ljubljani nas je bilo trideset, jeseni smo trenirali v Planici in na Pokljuki. Na koncu nas je ostalo samo še pet tekačev. Najboljši sem bil v klanec,« se je spominjal takratnih dilem in veselja, ker mu je uspelo z alpskih smuči preskočiti na tekaške in se udeležiti olimpijskih iger. »Kordež je takrat potoval na Finsko. Nekaj mesecev sem dajal denar v štumf za nove »laufarce«. Elanke so hitro izgubile »španungo« (napetost), zato smo jih imeli samo za trening,« je trosil drobce iz svoje zanimive športne zgodovine.
Tone in prijatelji v Planici 2007
Viki Krevselj in dr. Stane Pinter, namestnik ambasadorja za fair play, sta se letos spomnila na nekdanje športnike, ki so bili desetletja povezani s planiškimi skoki in jih, s pomočjo SOA in OKS, povabili na letošnje skoke v Planico. Tokrat, pravijo, da ni bilo zadnjič, da so povabili Jožeta Bertonclja (alpski smučar, OI1948 St. Moritz, smuk, kombinacija, kasneje trener očeta Bojana Križaja, besedo je imel tudi pri športnih začetkih glasbenika Slavka Avsenika), Jožeta Zidarja (smučarski skakalec, na OI 1956 v Cortini d1 Ampezzo je pristal na 22. mestu. V Planici je za Janezom Poldo več kot dvajset let skrbel za odskočno mizo in spuščal skakalce po zaletišču s pogledom na termiko na vršičke smrek) ter Luko Pristova, ki je kar 50 let urejeval nalet na skakalnicah, pa čeprav na zaletni rampi ni bilo snega niti za en »jagerski« klubuk. Fantje, ki imajo skupaj več kot 320 let, so bili častni gostje. Pred začetkom tekme so prek mikrofona gledalcem v Planici opisali nekaj svojih doživetij. Čeprav so bili v Planici celo petkovo popoldne, se niso prav nič dolgočasili, živahno so spremljali tekmovanje in komentirali: »Lepo je, da ste nas povabili. Kaj takega še nismo doživeli. Čudovito je bilo znova doživeti Planico, pa še naši so stali na stopničkah,« so hvalili Jerneja Damjana in Roberta Kranjca, z 229 m novega državnega rekorderja v dolžini leta. Tone Pogačnik, najstarejši povabljenec, pa se je zagotovo večkrat zazrl tja gor v zasnežene hribe, saj je do Triglava le skok. Saj res, kako se je že končala tista davna zgodba, ko sta ga, starega 27 let, pogoltnili megla in Stena?
Zdravnik me je spodbujal, da bi priznal ...
26. april leta 1946 je bil srečen dan, zgodba pa se je srečno končala tudi po zaslugi Tonetovega delovodje iz železarne, ki je najprej opazil, da manjka: »Pogačnika ni. Najbrž je dol zletel,« je seznanil družbo v Staničevem domu, »eno uro so me iskali nad steno, potem pa je Janez Rožič, tudi tekač, šel gledat »špu-re« in je videl, da se je ena izgubila čez rob stene ... Moj delovodja je tekel po reševalce.« Pogačniku najbrž še danes odmevajo po glavi besede Čopovega Joža: »Tone, povej, kateri angel varuh je bil s teboj. Doslej sem iz Stene vlačil krvave in polomljene,« ga je nagovoril, ko se je z alpinističnimi prijatelji prebil do Toneta po poti, ki najbrž ni bila za sprehod. A severna triglavska Stena je vendarle bila njegov svet. »Okoli enajste ure sem letel čez, ob drugi uri pa so bili že pri meni. Bil sem premražen, nič več. Dali so mi kučmo, rusko bundo in čaj, dva sta me podpirala, vsi so bili navezani, da ne bi komu zdrsnilo. Zgoraj so reševalci napravili iz smučk nekakšne sani in me odpeljali k Staničevi koči,« se spominja Tone in se hudomušno nasmehne, »na robu Stene so se zbrali smučarji, najbrž so mislili, da bodo videli polomljenega Pogačnika. Zdravnik dr. Kmet me je v koči otipaval in hotel je vedeti, kaj vse me boli, in bolj ko sem mu pravil, da mi ni nič hudega, manj mi je verjel,« se spominja Tone svojega drugega rojstnega dne.
Prihodnje leto je Tone znova prišel na start Triglavskega smuka: »Hotel sem vedeti, ali sem premagal strah. Od sedemdesetih tekmovalcev sem osvojil 15. mesto. Gladko sem peljal od starta do cilja. Veliko smučarjev je zaplužilo z ozke steze, ti so izgubili tekmo s časom,« je povedal in obžaloval, da so kasneje to tekmovanje opustili. »Alpinec« Jože Bertoncelj je pred leti želel najti tisto znamenito Debelo bukev Krmi, ki je bila edina živa priča vsem Triglavskim smukom, a je ni našel.
Niko Slana