Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Križev pot ali Slovenska smer

sobota, 18. maj 2013, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2205

Revija ISIS - Matjaž Lesjak: Junij se je modril nad Slovenijo tako veličastno, da je obetal stabilno vreme vse do zgodnje jeseni.

Sonce je podkurilo zrak in vsa vlaga je izparela v vesolje in odnesla s seboj poslednji jutranji oblaček. Junija sva s Frenkom vsako leto načrtovala kakšne večje ture, ki bi bile primerne zame - amaterskega alpinista samouka - in bi tudi zanj - predstavnika klasične alpinistične generacije v izginjanju - predstavljale zadosten izziv. Vreme je bilo po najinih izkušnjah konec junija vedno brezoblačno in tako je bil dovolj le en telefonski klic.
»Bi šla nekam plezat?«
»Seveda.«
»Slovenske smeri še nisva skupaj dol položila ...«
»Velja«
»Ob treh zjutraj?«
»Velja.«
Tako se midva dogovarjava že vsa leta. Besedo drživa kot svedrovec, malo pa pripomore tudi Frenkovo večno varčevanje pri impulzih. Pa je vseeno poklical še enkrat.
»Vroče bo. Greva ob dveh.«
Vstal sem ob enih zjutraj in tisti tip v ogledalu kopalnice me je vprašal, če se zavedam, da bom čez steno vlekel ne samo nahrbtnik, ampak tudi pet križev? Hitro sem ugasnil luč, da ne bi že jutra začel s skepso, kajti proti dejstvom ni argumentov. Pet križev? No recimo pet celih pet ...

Ob štirih sva parkirala v Vratih. Zlezla sva iz avta in v naju je puhnil topel zrak, kot da bi potegnila furo do saharskega Atlasa. Ko smo bili še mladi, nas je pod Triglavom mrazilo sredi poletja, da se nismo rešili šklepetanja zob vse do Praga. Prekleto globalno segrevanje! Pozimi nam je stopilo ledne slapove, poleti pa ukradlo gorsko svežino! Sedaj pa sva si brisala znoj, še preden sva si zavezala gojzarje. Moje navdušenje je seveda že plahnelo. Iz temnega jutra se je dvigala severna stena očaka. Siva, vzvišena in tiha. Naskrivaj sem potisnil v nahrbtnik toaletni papir. Trebuh se je skrčil v nelagodju, saj je bil on bolj pameten kot glava s svojimi idejami. Načrtovanje plezalnih tur je na kavču neverjetno enostavno, v praksi pa je še vedno šlo kaj navzkriž. Ampak Slovenska smer? Najlažji prehod čez Steno? Pot nekdanjih krivolovcev in pastirjev? Pa da je jaz ne bi zmogel?
»A veš, da se mi zdi višji, kot je bil včasih... «
»Malo sva se skrčila z leti v hrbet, zato je pa Triglav večji....«
Vrgla sva opremo na kup in začela z barantanjem kot kakšna nomadska trgovca na Bližnjem vzhodu. Frenk je za uvod dvignil roke proti nebu in naju oba zarotil, da nosiva čim lažje nahrbtnike, kajti pot je dolga, korak negotov, življenje pa kratko. Vsak tri kline in tri jebe, dve čokoladici in malo plastenko vode. Pa kompleti, gurtne, štrik in vetrolov. Pardon: vetrovko. Pljunila sva v roke in se sesedla pod težo. Vpregla sva se kot živina v tovorni voz in potegnila. Ko sva prebredla potoček in sem si skoraj izpahnil vrat v iskanju vrha, me je obšla čudna slutnja, da sem si spet nakopal podvig, ki me bo rahlo presegal. Ampak dan je bil nebeško lep in ob petih zjutraj naju je grelo še znosnih dvajset stopinj... Kaj dosti nisva govorila, zato pa je narava oživela. Sonce je metalo sence čez ogromna rebra Stene, kot da se igra. Midva pa sva se šla nekoristno početje.
Na travničku se je Frenk že vezal na vrv in debelo sem pogoltnil slino. A mi je tega res treba bilo? Slabi dve uri do vstopa, več kot dovolj rekreacije, pa sva bila šele na začetku. Pogledal sem okoli vogla in se naježil kot tisočeri pred mano.
»Frenk, tole je navaden kamnolom!«
Ampak Frenk, ki me je v dolgih letih že dodobra spoznal, se je že vlekel z dolgimi plavalnimi zamahi po majavih skalah in izginil v modrini. Kričanje za njim ni imelo več smisla. Na kaj naj ga varujem? Na šop trave ali siromašni borovček? Klin sem zabil v nekakšen drobir in ga kar z roko izvlekel. Spet smo v jebi, sem obupoval in čakal, da me vrv potegne naprej.

Pravilno sem sklepal. Prvi raztežaj sem potreboval, da sem stopil strah in nelagodje v drobovju. Čudno, v steni je vse drugače kot v učbeniku ... Štanta ni, stari zarjaveli klini izpred prve svetovne vojne, vmes binglja kakšen gnil prusik, ki je tako švoh, da še klobase ne bi vanj obesil. Navidez dobri grifi se kotalijo v dolino ... Pa plezaj, če moreš! Nekaj sem našel za pod prste, a sem bolj jaz podpiral skale kot one mene. Ko ni šlo več, sem pokleknil na koleno, jebelacesta, saj me nihče ne vidi, hvalil se pa tudi ne bom s tem. Alpinist pa na koleno ... Končno sem zagledal Frenka, ki je visel ob kaminu. Vedel sem, da je brez zveze, ampak zaradi rutine in tradicije sem hripavo zakričal:
»A imaš dober štant?«
»Super!« se mi je vzpodbudno lagal in oba sva vedela, da je tako. Saj pri plezanju moraš verjeti, da vse drži, da so skale pri miru in da te soplezalec varuje bolj zanesljivo kot rodna mati. Ko sem priplezal do njega, sem ga po običaju poslal v mednožje in oba sva se smejala, srečna, da je prvi raztežaj za nama. Potem je Frenk nadaljeval v nenavadni prečnici, kjer se je držal za nekakšen peskovnik. Izginil je v grapo in skotalil za dva kamiona kamenja v poden.
»Pridi!« je že kričal nad mano. Malo sem se še držal za štant in z vzdihom zlezel čez kamenčke. Klina sem potegnil skorajda z roko iz prhline. Toliko o dobrem štantu ....
Potem je šlo seveda samo še navzgor. Moj strah se je pretopil v odločnost in plezanje, kajti hitro sem spoznal, da Slovenska smer ni nikakršna pot divjih lovcev in pastirsko sprehajališče.
Za vsakim ovinkom sem čakal, da se razpre nebo in bom zagledal ledenik in prijazno Kredarico, na obzorju pa je sledila stena steni, ena grapa se je odpirala v drugo.

Na polički sva odgriznila vsak svoj kos čokolade. Frenk je nemirno ogledoval ostenje, kjer bi po moji grobi oceni bilo vsaj sto možnosti za prehod. Levo? Desno? Previdno sem tvegal vprašanje, ki so ga vzpodbudile bolečine v hrbtu, trde noge in žeja. V tem zaporedju.
»Frenk, ali sva že blizu vrha?«
Frenk se je zakopal v nahrbtnik, potegnil ven očala za starostnike in odprl vodniček. Obračal ga je in primerjal stene pred nama, malo polistal med besedami in mi postregel s surovo resnico.
»Niti na tretjini smeri še nisva.«
Stemnilo se mi je pred očmi. Od prijatelja bi pričakoval nekaj več taktnosti. Lahko bi rekel, da dobro napredujeva in da bova že zgodaj popoldne iz stene. Lahko bi namignil, da je najtežje za nama. Lahko bi me navdušil nad razgledom, ki sledi Bučarjevemu kaminu. Tako pa gola resnica. Čokolada se mi je strdila v ustih. Predlagal sem, da nadaljujeva tlako.
Saj ne rečem. Bučarjev kamin in bele plošče - krasna plezarija, še zaukal sem in poziral v nekakšni baletni figuri. Ampak, ko je dovolj, je DOVOLJ! Sedaj bi se mi že prilegel počitek, jota v koči in odeja zraven avta, od koder bi gledal bele stene Triglava in tako imenitno bi se mi zdelo, da sva vsak na svojem koncu. Tako pa sva vrtala po kamnitem drobovju kot dva šodrovca in noge sem vlekel za sabo. Nerade so se dvigovale. Pri macesnu sva se privezala na deblo in dihala. Krasen razgled, modro nebo, tišina, Zlatorogove police tako zravnane kot pločnik v Ljubljani. Ampak jaz bi rad dol! Vleklo me je v počitek, sanjal sem o kavču, o dekletih, ki točijo pivo v velike kozarce. Frenk se je odkašljal in to ni pomenilo nič dobrega. Zamomljal je, da ga skrbi, če je preveč snega v izstopni grapi, midva pa brez derez in cepinov.
Ja, pizda, sem izgubljal kontrolo, še dobro, da si se sedaj spomnil! Kje si bil pa včeraj, ko sva zlagala opremo?!
Resnica je ležala samo nekaj metrov nad nama. Slovenska grapa je bila nabita s snegom. Frenk je misli, da je ta strašna vročina in globalno segrevanje odtajalo zmrzlino in jo spremenilo v dolinski potoček. Res neverjetno: na Antarktiki se topijo ledeniki, pol Grenlandije je gole, na Triglavu pa grapa zvrhano polna snega.
Ampak pijanci, Butalci, otroci in neumni imajo srečo. Ko sva z izpahnjeno čeljustjo in zaskrbljenimi očmi stopila na sneg, je tam ležal pozabljen - cepin! Kot bi čakal na naju. In ta naju je zvlekel s svojimi kovinskimi zobmi navzgor.
Kajti če bi zdrsnila tukaj ...
Pogledal sem snežni tobogan, ki se je izplazil v praznino brezna. V takih trenutkih ponavadi misli ustavijo. Običajno preklopim na psihotično razmišljanje: saj se mi ne more nič zgoditi, ni mi še usojeno, enkrat sem že padel v hribih in to je dovolj za to življenje, položnice še nisem plačal itd. itd.
Pet raztežajev snega. Po prvem raztežaju sem nehal moliti, po drugem kleti, po tretjem sem začel gojiti rahlo upanje, da mora biti konec tudi te tlake, po četrtem sem gnil do kolen šklepetal z zobmi in po petem sem se zgrudil na ostro kamenje Prevčevega izstopa. Spomnim se, da sem navil gurtno okoli skale in se pripel. Popuščal sem vrv, ki je šla nekam čez bele skale. Nagnil sem čelado in videl milijon skal, črne stene in tanek trak modrega neba nekje v neskončnosti. Sonce me je obžgalo in skupaj z utrujenostjo in obupom sem zaspal. Zbudil me je trzljaj vrvi. Ležal sem na hrbtu, pripet na gurtno in zavedel sem se, kako sladko sem spal na teh ostricah kot v nobeni postelji doslej. Kdo bi si mislil. Kako se kriteriji mehkobe spreminjajo z višinskimi metri. Dvignil sem se iz skalne postelje in se prisilil v plezanje. Smer se je postavila navpik in zdelo se mi je, da je skala začela dišati po peti stopnji težavnosti.

Frenk me je varoval pod častitljivo steno, ki je zahtevala pojasnilo. »A se ti ne zdi, da je tole pretežko za Slovensko smer?« »Nekoliko že.«
»A ne piše v vodničku, da se tu številni alpinisti radi zaplezajo?« »Tako nekako.«
Z vzdihom sem naredil zaključek:
»Mislim, da sva se zaplezala.«
Sesedla sva se vsak v svoje misli. Jaz sem predlagal krizni sestanek, ureditev bivakiranja, novo iskanje, a Frenk je že rinil v steno. Sredi pečine ni šlo več in zadržal sem ga na vrvi. Lepo komodno je snel nahrbtnik in ga obesil na klin. Nato se je preobul v plezalnike in začel nabijati kline po razpokah. Drl sem se za njim, da je tole že iz lufta videti kot šesta stopnja, da naj se vrne, a me ni poslušal. Izginil je za robom in ostal sem sam ob črnem potočku, ki je mezel ob snegu. Vse je utihnilo. Misli so navrele in skakale ena čez drugo. Čez šestko ne pridem, kaj če obvisim v klinu, Frenk me ne more vleči na škripec čez previs, moči so mi že zdavnaj pošle ... Naenkrat me je obšlo razsvetljenje. V skrajni sili menda lahko pokličem helikopter!? V glavi mi je s svetlobno hitrostjo začel nastajati scenarij. Pokličem 112 in prosim za helikopter. Pravzaprav prosim, če me zvežejo z Iztokom Tomazinom. Če ga poznam? Seveda, to je moj sošolec, prav rad me bo rešil iz stene. On to rad dela. Če je dežuren na Brniku? Saj je vseeno, on je vedno v akciji. Doma spi v alpinistični opremi, na nočni omarici ima kline, helikopter prileti nad njegovo hišo in ga z balkona dvigne v stroj. Če je dovolj prostora za rotor? Seveda, obilje prostora, pravkar sta me preleteli dve kavki ... Tako sem vrtel v glavi navidezen dialog z Brnikom. Potem pa so z druge možganske hemisfere pridrla šokantna opozorila. Pomislil sem na naslove v Slovenskih novicah: »Dva starejša alpinista precenila svoje moči«, »Reševanje slabo izurjene naveze«, »Sošolec rešil sošolca«.

Ne! Ne dam se še! Frenk se je drl od zgoraj. Saj je popolnoma vseeno, kaj je kričal, ker je možnost samo ena. Vrv me je zvlekla iz snežene grape, napela me je ob belo steno, zadnji hip sem se še izpel in zabingljal pod klini. Potem sem počasi, ampak res počasi, sezul gojzarje in med vrtenjem vrvi obul plezalnike. Visel sem nad globino in zrak me je sušil kot pršut med zorenjem. Potem sem se podžgal s klenimi slovenskimi kletvicami in dodal še nekaj jugonostalgičnih. Počakal sem, da so začele delovati, roke so se mi napele in zvlekel sem se po vertikali, priklopil nase še Frenkov nahrbtnik in se zvalil na rob. Dihal sem v kratkih hropcih in mislim, da sem Frenka zopet poslal v genitalije. Povedal sem mu svojo idejo o bivakiranju in v skrajnem primeru o helikopterskem reševanju, ker - tu sem vklopil usodno hripav glas - JAZ NE MOREM VEČ! Da naju bo Iztok Tomazin prav rad potegnil na vitel v helikopter. Frenk, ki nikoli ni veliko govoril, je z roko pokazal nekam nad sabo. Prevčev izstop se je položil in lepo se je videl zevajoči izhod.
To bo pa šlo. Brez helikopterja. Dobro, štirje raztežaji so se še nabrali, ampak svetloba se je večala, nebo se je odpiralo, skale so se sploščile in na koncu naju je čakalo takšno olajšanje, da je skoraj bolelo od vsega dobrega.
Če naivni bralec misli, da se tu pripoved zaključuje, se seveda bridko moti. Kajti ko ima hudič mlade ... Ko je popustil adrenalinski vbrizg, sta se najini telesi sesuli. Čokoladica je padla v brezno želodca in vsak je dobil dva požirka vode. Zaradi manjše teže sva imela s seboj samo malo plastenko vode. Pustimo ob strani nepomembno dejstvo, da je Frenk tovoril s sabo nekajkilogramski Nikon z vsemi objektivi ... Sneg je bil zrnat in suh kot pesek, studenec ob steni je usahnil, korito pa je zima raztreščila. Mislim, da sva tam nehala govoriti, ker nama je suša zadrgnila grlo. V dolini je glasno šumljal potoček, da se mi je bledlo od žeje. Videl sem se, kako čofotam po vodi in jo žlampam, voda, voda ... Sonce je padlo v Trento, tema je zakrila vesine, ostajalo je samo vabljivo šumljanje, ki bi še Odiseja pognalo v brezno. Prižgala sva lučke na čeladah in korakala. Vsak korak je bil korak bližje dolini in tekočini. Potem pa je Frenk obstal.
»A ni tale pot malo čudna?«
»Pa je res neznačilna.«
Spogledala sva se. Neznano kje in neznano kdaj sva zavila na lovsko pot. Mogoče je bila tudi kozorogova ali Bedančeva, morda je vodila do Kosobrina, Pehte ali Samoroga. V vsakem primeru se je vijugala odločno v napačno smer nad votla brezna. Skomignila sva z rameni. Usta so se nama že zdavnaj zlepila. Nazaj. Nekdo je preizkušal najino vzdržljivost in se poigraval s čuti. Kekec ali Rožle?

Seveda sva dosegla vodo. Vrgel sem se v strugo z vsem železjem na sebi, da bi skoraj utonil. Odprl sem usta, da je voda prosto drla vame po fizikalnih zakonitosti. Šele potem sem začel piti. Končno potešen. Odcapljala sva naprej. Koča, ki bi po vsej logiki morala stati tako rekoč za ovinkom, se je čudežno izmikala najinemu dosegu. Nemo sva se gledala. Noč ima svojo moč, razdalje so se oddaljile, čas je tekel nazaj, teža se je potrojila. Tu je delovala neka hribovska relativnostna teorija. Avto je neznana šaljiva sila odmaknila nekam proti Mojstrani. Zadnji korak je bil samo še padec na tla. Dovolj je bilo in preveč. 12 ur v steni, 26 ur pokonci.

Teden dni kasneje.
V prijetni senci gostilniškega vrta smo sedeli za mizo in uničevali vsak svoje pivo. Magda in Tone Škarja sta bila moja družba.
Previdno sem molčal s hribovskimi hvalisanji, ampak vseeno je sledilo neizogibno Tonetovo vprašanje:
»A si kaj plezal zadnje čase?«
»Eeee, nekaj malega ...«
Nisem se mogel izogniti resnici. Da sva potrebovala sramotnih 12 ur za pot prvopristopnikov, izgubila se sicer nisva, sva si pa otežila izstop čez čudno strme stenice in jih nabila s klini. Da človek ne more biti ravno ponosen na tako mencanje. Tone se je režal in ko je videl mojo zadrego, je modro uravnovesil najin dosežek:
»A veš koliko sem sam potreboval prvič za Slovensko smer?« »Ne bi si upal ugibati.«
»Tri dni!!!«
Sedaj smo se vsi smejali. Vsak je bil enkrat golobradi naivnež! Hribi imajo svoje zakone, mravljice, ki po njih lezemo, pa velike sanje. Včasih se v družbi smejemo tudi mojemu aforizmu: kako to, da tako slabo plezam, ko pa sem prebral že vse knjige o alpinizmu. No, pa srečno!
P. S. Tiste kline na levi strani Prevčevega izstopa kar pustite v razpokah. Nekomu bodo morda še hudičevo prav prišli! Sicer pa Tone pravi, da je po desni strani izstopa pravi sprehod. Sedaj veste.

Matjaž Lesjak
Revija ISIS - April 2013
 

 
eXTReMe Tracker