Igor Jenčič: Gorski reševalci si zaradi svoje požrtvovalnosti, nesebičnosti, srčnosti ter odrekanj vsekakor zaslužijo veliko spoštovanje ... Po drugi strani pa ...
Po mesecu dni sem opazil, da so Cicin prispevek o turi čez Žmavčarje komentirali kamniški gorski reševalci.
Gorski reševalci si zaradi svoje požrtvovalnosti, nesebičnosti, srčnosti ter odrekanj vsekakor zaslužijo veliko spoštovanje ter zahvalo vseh, ki so jim bili kadarkoli in kakorkoli v pomoč. Po drugi strani pa vsa ta požrtvovalnost in srčnost še ne pomeni, da imajo gorski reševalci absolutno pravilno védenje o (ne)varnosti plazov in da lahko drugim po mili volji delijo moralne nauke. Preveč je bilo nesreč reševalcev, v plazovih in sicer, da bi lahko kaj takega verjel.
Da so Cici in tovariši tistega dne v Žmavčarjih izzivali usodo, nedvomno drži. Nenazadnje je ob koncu svojega zapisa Cici to tudi lepo priznala. Vendar pa je ocenjevanje razmer iz aviona (OK, iz helikopterja) le za spoznanje boljše kot tisto iz domačega fotelja. In takih, »foteljaških« poročil in opozoril pred plazovi pri nas žal ne manjka, čeprav imajo po mojem mnenju bistveno manjšo vrednost kot poročila s terena.
Pri poročilu Boštjana Griljca oziroma pri njegovem obreganju ob »neodgovornost brez primere« me motijo predvsem trije vidiki:
1. Napoke, kakršno jo je obkrožil na svoji sliki, so spomladi v veliki strmini (kar tik pod steno nedvomno je) nekaj povsem običajnega in so lahko posledica sesedanja snega oziroma utrjevanja snežne odeje. Po drugi strani bi (zlasti ob dežju) pomenile tudi začetno točko talnega plazu, ampak ocene, za katero vrsto gre oziroma kako je sneg sprijet s podlago, se iz helikopterja ne da narediti. Površinski plazovi/plaziči, ki so se plazili popoldne (in na podlagi katerih Boštjan Griljc dodatno dramatizira položaj), imajo popolnoma druge vzroke in nimajo s tisto napoko nič skupnega.
2. Kratko iskanje z Googlom mi ni dalo niti enega zadetka, kjer bi Boštjan Griljc poročal o snežnih razmerah v gorah. To lahko pomeni dvoje: bodisi, da pozimi nič ne hodi v gore in nima česa poročati, bodisi, da hodi in skriva informacije pred drugimi. Katerakoli možnost že drži, obe ga diskvalificirata glede dajanja vrednostnih sodb o (ne)primernosti objav na spletu. Upam si trditi, da imajo objave s konkretnih lokacij na spletu, vključno s priznanji, da je bil kdo v nevarni situaciji (kot je to storila Cici) ali zaradi nevarnih razmer obrnil, večjo uporabno vrednost kot opozorila GRZS, ki so običajno zelo splošna.
3. Če bi gorski reševalci želeli doseči nek vzgojni učinek (ob predpostavki, da je njihova ocena nevarnosti utemeljena), bi povsem zadoščalo, da bi skupaj s fotografijo opozorili na nespametno ravnanje smučarjev, ki so se podali čez Žmavčarje (dotični bi se prepoznali po času in kraju, za ostale pa povsem zadošča načelno opozorilo). Toda Boštjan Griljc je (v nasprotju z njegovo siceršnjo vnemo za poročanje o razmerah) vložil kar nekaj napora in pokazal kar nekaj iznajdljivosti, da je po spletu izbrskal udeležene in jih javno pribil na križ. Kaj je s tem dosegel? Da bodo ljudje še naprej počenjali neumnosti ali doživljali razne nevarne situacije, samo da o tem – v bojazni pred podobno javno sramotitvijo – ne bodo črhnili. Staro reklo pravi, da se na napakah učimo. In mnogo več se da naučiti iz doživetij tistih, ki so imeli srečo, kot od tistih, ki sreče niso imeli in danes ne morejo več govoriti. Zatorej je seveda še kako primerno in pohvalno, da si ljudje upajo javno priznati (in s filmom nazorno pokazati), da so ga kje lomili.
Če strnem: zdi se mi povsem primerno, da gorski reševalci opozarjajo na napake obiskovalcev gora. Moti pa me nepotrebna uporaba težkih besed (»neodgovornost brez primere«), moti me javni linč tistih, ki si upajo javno opisati neumnosti, ki so jih počeli, in moti me, da tisti, ki sami ne spravijo skupaj niti enega poročila o trenutnih razmerah na neki turi, moralizirajo o tem, kako drugi svojo turo posnamejo in jo objavijo na spletu, zraven pa še sklepajo, da smo tisti, ki to beremo/gledamo, takšni bedaki, da se nam plazovi na filmu ne zdijo nič nevarni.
Imajo pa tudi gorski reševalci pri poročanju o nesrečah še ogromno prostora za izboljšave oziroma bi lahko namesto trivialnosti sporočali podatke, iz katerih bi se ostali lahko kaj naučili. Pri poročanju o tej nesreči bi bili npr. precej bolj kot slika transporta z nosili ali skupinska slika s psi poučni naslednji podatki oziroma ocena:
- kje natančno (nadmorska višina in/ali koordinate) se je nesreča zgodila,
- za kakšne vrste plazu je šlo (kvaliteta snega, dimenzije plazu),
- ali je plaz sprožil ponesrečenec ali se je sprožil sam,
- kako daleč ga je nosilo, kako globoko je bil zakopan,
- ali je imel ponesrečeni žolno,
- ali je umrl zaradi zadušitve ali zaradi mehanskih poškodb,
- ali so ga našli s pomočjo helikopterja, psov, sondiranja …
Ne mislim, da se da iz teh podatkov takoj potegniti neke neposredne nauke za v bodoče, toda če bi imeli podobne stvarne podatke še iz ostalih nesreč s plazovi (tudi pri njih je poročanje podobno neoprijemljivo), bi posamezne podatke lahko kot kamenčke v mozaiku sčasoma povezali v boljše razumevanje plazov in dejavnikov, ki vplivajo nanje.
Za zgled pripenjam nekaj nekaj strani oziroma izvlečkov iz lanskega poročila avstrijske službe za varstvo pred plazovi (pri nas žal ni denarja za plazovno službo primerljive kvalitete, ampak skoraj prepričan sem, da tudi v Avstriji podatke s terena preskrbijo reševalci). V tem poročilu, ki ima 168 strani, je med drugim analiziranih 34 plazov v sezoni 2011/12 (tako tisti s smrtnimi žrtvami kot brez njih) in razčlenjene so vse stvarne okoliščine, ki so vodile do plazu. Brez kakršnegakoli vzvišenega moraliziranja.
Ko bi pri nas uspeli objaviti le delček tega, kar objavijo Avstrijci, bi se o plazovih veliko naučili in s tem bi k varnemu obisku gora prispevali precej več kot s pamfletom, kakršnega si je privoščil Boštjan Griljc.
Igor Jenčič