Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Žmavcarji - 14.04.13

Igor JenčičGorski reševalci si zaradi svoje požrtvovalnosti, nesebičnosti, srčnosti ter odrekanj vsekakor zaslužijo veliko spoštovanje ... Po drugi strani pa ...

Po mesecu dni sem opazil, da so Cicin prispevek o turi čez Žmavčarje komentirali kamniški gorski reševalci.

Gorski reševalci si zaradi svoje požrtvovalnosti, nesebičnosti, srčnosti ter odrekanj vsekakor zaslužijo veliko spoštovanje ter zahvalo vseh, ki so jim bili kadarkoli in kakorkoli v pomoč. Po drugi strani pa vsa ta požrtvovalnost in srčnost še ne pomeni, da imajo gorski reševalci absolutno pravilno védenje o (ne)varnosti plazov in da lahko drugim po mili volji delijo moralne nauke. Preveč je bilo nesreč reševalcev, v plazovih in sicer, da bi lahko kaj takega verjel.

Da so Cici in tovariši tistega dne v Žmavčarjih izzivali usodo, nedvomno drži. Nenazadnje je ob koncu svojega zapisa Cici to tudi lepo priznala. Vendar pa je ocenjevanje razmer iz aviona (OK, iz helikopterja) le za spoznanje boljše kot tisto iz domačega fotelja. In takih, »foteljaških« poročil in opozoril pred plazovi pri nas žal ne manjka, čeprav imajo po mojem mnenju bistveno manjšo vrednost kot poročila s terena.

Pri poročilu Boštjana Griljca oziroma pri njegovem obreganju ob »neodgovornost brez primere« me motijo predvsem trije vidiki:

1. Napoke, kakršno jo je obkrožil na svoji sliki, so spomladi v veliki strmini (kar tik pod steno nedvomno je) nekaj povsem običajnega in so lahko posledica sesedanja snega oziroma utrjevanja snežne odeje. Po drugi strani bi (zlasti ob dežju) pomenile tudi začetno točko talnega plazu, ampak ocene, za katero vrsto gre oziroma kako je sneg sprijet s podlago, se iz helikopterja ne da narediti. Površinski plazovi/plaziči, ki so se plazili popoldne (in na podlagi katerih Boštjan Griljc dodatno dramatizira položaj), imajo popolnoma druge vzroke in nimajo s tisto napoko nič skupnega.

2. Kratko iskanje z Googlom mi ni dalo niti enega zadetka, kjer bi Boštjan Griljc poročal o snežnih razmerah v gorah. To lahko pomeni dvoje: bodisi, da pozimi nič ne hodi v gore in nima česa poročati, bodisi, da hodi in skriva informacije pred drugimi. Katerakoli možnost že drži, obe ga diskvalificirata glede dajanja vrednostnih sodb o (ne)primernosti objav na spletu. Upam si trditi, da imajo objave s konkretnih lokacij na spletu, vključno s priznanji, da je bil kdo v nevarni situaciji (kot je to storila Cici) ali zaradi nevarnih razmer obrnil, večjo uporabno vrednost kot opozorila GRZS, ki so običajno zelo splošna.

3. Če bi gorski reševalci želeli doseči nek vzgojni učinek (ob predpostavki, da je njihova ocena nevarnosti utemeljena), bi povsem zadoščalo, da bi skupaj s fotografijo opozorili na nespametno ravnanje smučarjev, ki so se podali čez Žmavčarje (dotični bi se prepoznali po času in kraju, za ostale pa povsem zadošča načelno opozorilo). Toda Boštjan Griljc je (v nasprotju z njegovo siceršnjo vnemo za poročanje o razmerah) vložil kar nekaj napora in pokazal kar nekaj iznajdljivosti, da je po spletu izbrskal udeležene in jih javno pribil na križ. Kaj je s tem dosegel? Da bodo ljudje še naprej počenjali neumnosti ali doživljali razne nevarne situacije, samo da o tem – v bojazni pred podobno javno sramotitvijo – ne bodo črhnili. Staro reklo pravi, da se na napakah učimo. In mnogo več se da naučiti iz doživetij tistih, ki so imeli srečo, kot od tistih, ki sreče niso imeli in danes ne morejo več govoriti. Zatorej je seveda še kako primerno in pohvalno, da si ljudje upajo javno priznati (in s filmom nazorno pokazati), da so ga kje lomili.

Če strnem: zdi se mi povsem primerno, da gorski reševalci opozarjajo na napake obiskovalcev  gora. Moti pa me nepotrebna uporaba težkih besed (»neodgovornost brez primere«), moti me javni linč tistih, ki si upajo javno opisati neumnosti, ki so jih počeli, in moti me, da tisti, ki sami ne spravijo skupaj niti enega poročila o trenutnih razmerah na neki turi, moralizirajo o tem, kako drugi svojo turo posnamejo in jo objavijo na spletu, zraven pa še sklepajo, da smo tisti, ki to beremo/gledamo, takšni bedaki, da se nam plazovi na filmu ne zdijo nič nevarni.

Imajo pa tudi gorski reševalci pri poročanju o nesrečah še ogromno prostora za izboljšave oziroma bi lahko namesto trivialnosti sporočali podatke, iz katerih bi se ostali lahko kaj naučili. Pri poročanju o tej nesreči bi bili npr. precej bolj kot slika transporta z nosili ali skupinska slika s psi poučni naslednji podatki oziroma ocena:
- kje natančno (nadmorska višina in/ali koordinate) se je nesreča zgodila,
- za kakšne vrste plazu je šlo (kvaliteta snega, dimenzije plazu),
- ali je plaz sprožil ponesrečenec ali se je sprožil sam,
- kako daleč ga je nosilo, kako globoko je bil zakopan,
- ali je imel ponesrečeni žolno,
- ali je umrl zaradi zadušitve ali zaradi mehanskih poškodb,
- ali so ga našli s pomočjo helikopterja, psov, sondiranja …

Ne mislim, da se da iz teh podatkov takoj potegniti neke neposredne nauke za v bodoče, toda če bi imeli podobne stvarne podatke še iz ostalih nesreč s plazovi (tudi pri njih je poročanje podobno neoprijemljivo), bi posamezne podatke lahko kot kamenčke v mozaiku sčasoma povezali v boljše razumevanje plazov in dejavnikov, ki vplivajo nanje.

Za zgled pripenjam nekaj nekaj strani oziroma izvlečkov iz lanskega poročila avstrijske službe za varstvo pred plazovi (pri nas žal ni denarja za plazovno službo primerljive kvalitete, ampak skoraj prepričan sem, da tudi v Avstriji podatke s terena preskrbijo reševalci). V tem poročilu, ki ima 168 strani, je med drugim analiziranih 34 plazov v sezoni 2011/12 (tako tisti s smrtnimi žrtvami kot brez njih) in razčlenjene so vse stvarne okoliščine, ki so vodile do plazu. Brez kakršnegakoli vzvišenega moraliziranja.
Ko bi pri nas uspeli objaviti le delček tega, kar objavijo Avstrijci, bi se o plazovih veliko naučili in s tem bi k varnemu obisku gora prispevali precej več kot s pamfletom, kakršnega si je privoščil Boštjan Griljc.

Igor Jenčič

TK Gora/G-L: Koroška Rinka - 14.04.13

DGRS Kamnik: V Kotliški grapi našli pogrešanega turnega smučarja



Zbrane povezave na objave, ki so bile dodane na G-L v sredini aprila in se tičejo tudi tega zapisa ... Razmere in dejavnosti

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

14 komentarjev na članku "Žmavcarji - 14.04.13"

Franci Savenc,

Miha Pavšek, 14.05.13, 09:41: Pozdravljen Boris,

v tem primeru dajem bolj prav Igorju kot pa Boštjanu. Tudi mi do danes kamniški reševalci niso odgovorili (Šerkezi mi je takrat v tel. pogovoru obljubil daljše pojasnilo...), zakaj so potem sredi noči na nedeljo odpovedali memorial za smučko in cepin, saj zaradi tega ni nobeden ostal v dolini.

OK, če ni bilo na voljo dovolj ljudi, saj je v Kotliškem grabnu še potekala reševalna akcija, to razumem. Nikakor pa ne, če so odpovedali zaradi nevarnosti proženja sn. plazov. Razmere na poti na KS so bile takrat zelo drugačne od tistih na območju Žmavčarjev/Kotl. grabna, saj so šli že v soboto dopoldne dol vsi večji plazovi, kar sem omenil tudi načelniku v najinem pogfovoru sredi tedna. Skratka, če ne bo več kot 20-30 cm novega snega, bo šlo dol vse oz. večina nevarnih plazov v enem dnevu (sneženje je ponehalo že v petek...).

V okviru projekta NH-WF bomo poskušali analizirati vsaj letošnjo smrtno nesrečo na Begunjščici.

=============================

Benjamin Ravnik, 14.05.13, 15:41: Dober dan!

Poslali ste mi skrito kopijo.

Članek sem na hitro preletel in mi ni zanimiv.

Če mene sprašujete, teh komentarjev in zelo dolgih člankov ne berem.

V prihodnosti ne želim ničesar več komentirati, ker to res nima nobenega pomena.

Zelo rad si pa na spletnem portalu preberem npr. kakšne članke, kako je kdo kam šel, kaj splezal itd.

Četudi to npr. ni vrhunsko dejanje.

Všeč so mi spisi npr. Alenke Goričan, katera fajn opisuje svoje ture s kolesom in naprej peš v gore.

Marsikateremu alpinistu z mano vred je gospa lahko vzor z razmišljanjem in načinom kako se loteva tur in gora.

=============================

Marko Kern, 14.05.13, 17:56: Franci,

ja, sem bil na vezi včeraj z Mišom, bom dal komentar, ko ujamem čas.

Imam še precej dela do večera ...

Sicer pa na hitro je stvar taka, tisto nedeljo (torej dan po plazu) je bilo kar se plazov tiče daleč najbolj varno v tej zimi (vsaj kar se sobot in nedelj tiče), seveda za južna pobočja.

Iz petka na sobote padal sneg, snežna meja visoko (1500 ali nekaj takega), v soboto je bilo nevarno (zanimivo, najbolj nevaren dan v tej zimi), ker je bilo toplo, sonce in je sponatno plazilo.

Na nedeljo je bilo jasno, sneg se je usedel, ponoči močno pomrznil...in to je to. V nedeljo so bile na južnih pobočjih noro dobre razmere, seveda če si bil dovolj zgodaj na turi.

Zapomnil sem si ta vikend, ker sva midva tisti dan dobesedno zabila na meglenem Grossvenedigerju. :(

Toliko o sposobnosti GRS Kamnik, ki so za nedeljo odpovedali svoj memorial zaradi nevarnosti plazov.

Javno ne bom tako zelo direkten, ker kogar so že reševali (Marijana in zlomljena noga v S steni Široke peči), ne bo tako zelo kritičen do reševalcev.

Fino da si se oglasil in lepo bodi,/ Marko

===================================


Franci Savenc,

Primož Auersperger je 15.05.13, 20:00 prosil za zamenjavo besedila:

Zadnji komentar je po mojem mnenju zelo na mestu. V teh časih so reševalci zaradi usklajevanje s delovnimi obveznostmi in nasploh zaostrenih razmer že tako po po mojem pred zelo hudo preizkušnjo. Tako se ne more od njih pričakovati nekih dodatnih nalog. Upajmo, da bodo te, ki so jih do sedaj opravljali odlično, še naprej opravljali na podobnem nivoju, pa bomo vsi lahko veseli.

In - sem ga zamenjal (malo pred 23. uro) s sedanjim; mislim, da ni "kritičnih" razlik.


Mire Steinbuch,

Gospod Jenčič,

priporočam vam knjigi Reševanje v gorah - 100 let organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji in Želja pomagati - devetdeset let organiziranega reševanja na Kamniškem.

Lep pozdrav,

Mire Steinbuch


Jaka Ortar,

"Pri pregledovanju plazovine s helikopterjem so iskanje še dodatno ovirali neodgovorni turni smučarji."

Ki so se vzpenjali po plazovini? Kako pa naj neodgovorni turni smučarji vedo vnaprej, kdaj, kje in kako bo potekala reševalna akcija, in da se ji morajo izogniti?

Je to sprejeta doktrina? Kaj takega še nisem slišal na nobenem izobraževanju, bo treba dopolniti.

"Kljub opozorilu, da je na tem območju velika nevarnost snežnih plazov, "

Zakaj ni linka na to opozorilo, je pa kar nekaj drugih linkov, ki ustrezajo diskreditaciji dotičnih turnih smučarjev?

Kdo in na kakšni podlagi je objavil opozorilo - informacij s terena, predvidenega razvoja vremena? Že nekaj dni prej je bilo jasno, da bo sobota na prisojah zelo kritična glede plazov, da bo v nedeljo dopoldne pomrznjeno, čez dan pa pogojno plazovito. In res je tako bilo.

In kje je bilo opozorilo konkretno za TO OBMOČJE?

"so se v nedeljo 14. 4. vzpenjali po plazovitem pobočju Žmavcarjev nad Kotliško grapo"

Ali to pomeni, da so se plazovi prožili že v času njihovega vzpona, ali da je pobočje na splošno znano kot plazovito?

", kar je bil razlog, da je moral helikopter prekiniti iskanje, saj bi lahko, če bi se spustil nižje nad njimi, sprožil snežni plaz."

Helikopter lahko sprožil plaz mokrega snega? Tako malokrat sem letel, da tega pač ne morem vedeti, literatura pa tudi ne da enoznačnega odgovora glede povezanosti leta helikopterja in sproženja snežnih plazov. Izkušnje kažejo drugače?

"Ko so popoldne smučali nazaj, se je pobočje že močno plazilo."

Iz tega se razume, da se v času njihovega vzpona še ni plazilo? Torej je prejšnji stavek, ki dramatizira vzpon, neresničen. In če dobro pogledate posnetke, ugotovite, da se ni plazilo samo od sebe, ampak so smučarji prožili plazove mokrega nesprijetega. Drži?

"Vse to so posneli in objavili na spletu."

Čestitke jim, da se niso skrili in so celo samokritično omenili, da razmere niso bile dobre.

"Opozarjamo, da po ogledu takšnega posnetka marsikdo lahko dobi občutek, da ni to nič nevarno in se pod tem vtisom še lahkotnejše odpravi v nevarne razmere."

Ta poved je povsem na mestu. Verjamem pa, da po ogledu takšnega posnetka mariskdo lahko dobi informacijo, kaj se zgodi, če spomladi zamudiš varne ure in te pričakajo plazovno nevarne razmere - seveda pospremljeno z ustreznim, konstruktivnim komentarjem. Vsega pa res ni treba preizkusiti na lastni koži!

Vem, da se vsakdo od nas kdaj znajde v situaciji, ki je ni natančno predvidel, ki je nevarna; k sreči jo večinoma odnesemo s celo kožo. In če to dobro dokumentiramo in analiziramo, je verjetnost za ponovitev scenarija manjša. Če pa še javno objavimo, morda še koga "prikrajšamo" za neprijetno izkušnjo.

Zato vas vse pozivam - ne molčite o svojih neprijetnih izkušnjah v gorah! Jasno je, da boste deležni glasne kritike in tudi "dolinskega" pametovanja, a to vzemite kot stransko škodo; večina bo tovrstne objave vzela dobronamerno. Pristojni/kompetentni pa naj take objave pospremijo s konstruktivnim komentarjem in pomočjo pri analizi, da bomo vsi potegnili kar največ iz napak drugih. Zatiranje takih objav je nedopustno in s tem sami sebi kopljemo grob...

Ne razumem nekaterih komentarjev (1., 2., 7. in 8.), ki namesto utemeljenega odgovora na konkretne Igorjeve pripombe obračajo ploščo na sentimentalnost. Jasno je, da sta vloga in delo reševalcev nadčloveška in nenadomestljiva. Ampak to ne pomeni, da se ne moremo vsi še kaj naučiti, kaj na boljše spremeniti! In pavšalna opozorila niso ravno prava smer, dolgoročno prinesejo isto kot table na smučiščih, ki jih omenja Marko.

"Se je pa že zgodilo, da so nespametna dejanja drugih plačali z lastnim življenjem. Tudi pri nas obstajajo analize nesreč, oviranje dela reševalcev pa bi se v tujini lahko tudi drugače končalo."

Kako so nespametna dejanja drugih plačali z lastnim življenjem? To se rado pove. Če bo gornik X objavil obvestilo o super razmerah in bom zato šel še isto popoldne po njegovi smučini, pa me bo zasul plaz - kdo bo pa tukaj nespameten in zakaj? Ali nismo na terenu vedno sami odgovorni za svoje odločitve, dejanja? Težke mislil.

"Oviranje dela reševalcev pa bi se v tujini lahko tudi drugače končalo."

Ali obstaja kakšna realna osnova za ta stavek, ali je kar tako dopisan?

Javno objavljene analize nesreč?

Koliko je bilo v Sloveniji +5km čez mejo v zadnji sezoni lavinskih dogodkov (vpleten vsaj 1 človek)?

Za štiri žalostne zgodbe poznamo datum, imena, ne pa tudi vrste plazu, vzroka za sprožitev plazu, vzroka za pojav nevarnosti za plaz, vzroka smrti, opremljenosti ... kaj šele za 21 drugih lavinskih dogodkov, ki so se srečno razpletli in jih zaenkrat imamo na seznamu?

In gotovo jih je še cel kup več, ker ljudje pač skrivajo, bojijo se javnega linča in imajo utemeljen razlog za to (npr. zadnji odstavek poročila Boštjana Griljca). A ne dajmo se!

Danes so nam avstrijski lavinci na letnem srečanju vseh avstrijskih lavinskih služb (+ J Tirolska + Bavarska + letos prvič tudi Slovenija) predstavili vseh 26 nesreč s smrtnim izidom in še nekaj drugih v zadnji sezoni v Avstriji. Opis območja, skica, smer gibanja (vzpon/spust), natančna rekonstrukcija dogajanja, profil snežne odeje, identifikacija vzroka za sprožitev plazu, rekonstrukcija vremenskih razmer in njihov vpliv na nastanek nevarnih razmer, informacija o (ne)uporabi zračnih blazin.

Mi (Miha P., NH-WF ekipa) smo predstavili nekaj slovenskih lavinskih dogodkov zadnje sezone, a kaj več kot fotografijo območja, opis vremenskih razmer in še nekaj grobega opisa nismo mogli dati od sebe, pa še za te informacije smo morali pošteno poizvedovati.

Zakaj so nesreče v Sloveniji zavite v skrivnosti? Ali pa resnično nimamo podatkov? Kaj se tu še da narediti, ne da bi dodatno obremenjevali reševalce?


Marjan Bradeško,

Rad bi poudarli dve besedi, ki jih je zapisal Andrej Kecman: "konfuzen in stihijski". Mislim, da je prav tu jedro težav. Ker sem na svetu že kar nekaj časa in sem se o goral učil še iz Šegulove knjige Nevarnosti v gorah, jo prebiral in analiziral in predvsem - vedno zelo opazoval. Danes pa mnogo ljudi odbrzi v gore, ker je pač videti vse lepo, zelo malo pa jih res opazuje naravo. Poleg tega pa se zaradi višjih temperatur gore res morda obnašajo malce drugače. Bo pač treba znova gledati in opazovati. Je pa težava tudi v tem, da ljudje danes še poročil (vse seveda v slogu "breaking news") ne znajo več ustrezno interpretirati, ker si ne predstavljajo, kaj se je tam zares zgodilo, ker pač narave ne poznajo v podrobnosti. Se pa s tonom Mišovega pisanja ne morem strinjati, reševalci vendarle naredijo veliko, sem tudi prepričan, da so veliko v gorah, in ni nujno, da samo reševalci poročajo, kako kje je. Skratka, zmanjkuje nam, kot kaže, spoštovanja - do narave in do predanega dela reševalcev. Srečno naprej v prijaznem sožitju!


Jernej Burkeljca,

Žalostno je, da pri nas srečne in nesrečne dogodke skrivamo, kot da bi pri vsem skupaj šlo za kaznivo dejanje. Ampak o tem, kako daleč najbolj nazoren vir za učenje o snežnih plazovih uspešno skrivamo, je dovolj povedal že Jaka.

Cici:

Hvala, da ste izpostavili skupinsko dinamiko vašega izleta in upam, da se bo kdo kaj naučil iz vaše izkušnje. Podoben primer, ko so bili vsi individualno proti a hkrati skupinsko za nadaljevanje (z nesrečnim koncem), je osrednja tema s Pulitzerjem nagrajenega projekta Snow Fall (NYTimes) - http://www.nytimes.com/projects/2012/snow-fall/

Če pa se kdo počuti dovolj odločnega za sistematično znanstveno razlago hevrističnih pasti, potem močno priporočam branje članka Heuristic Traps in Recreational Avalanche Accidents (Ian McCammon) - http://avalancheinfo.net/Newsletters%20and%20Articles/Articles/McCammonHTraps.pdf

Lavinsko izobraževanje premalo pozornosti namenja dinamiki skupin in odločitvam (individualnim in v skupini), kar pa se počasi spreminja prav zaradi kvalitetnih analiz nesreč kot je bil zgoraj omenjeni Tunnel Creek in pa nedavni Sheep Creek (ki je, mimogrede, zelo podoben situaciji na Zelenici) - http://www.wildsnow.com/9980/sheep-creek-avalanche-site-visit/


Marko Kern,

Obiskovalci gora pozimi si želimo čim več kvalitetnih informacij, to je za moje razumevanje tudi glavni smisel tega prispevka. Skratka želimo si čimbolj kakovostne lavinske biltene in čimbolj celovite informacije ter analize plazovnih dogodkih. Takih, ki se srečno končajo in drugih, kjer se je končalo s smrtnim izidom.

Trenutno je pri nas žal tako, da se o nesrečah izve iz "laičnih" medijev, kjer navadno niti osnovni podatki niso točni ali pa jih sploh ni. Tudi podatki na straneh reševalnih služb ali na podobnih spletnih straneh so zelo skopi. Želeli bi si vsaj natančne informacije, ki jih lahko z reševalne akcije preskrbijo gorski reševalci. Dejstvo je, da taki podatki obstajajo - žal so dosegljivi le preko zasebnih kanalov, kar je veliki večini nedostopno. Naša želja po vedenju ni posledica "firbčnosti", temveč želja po večji varnosti. Mnogo "ceneje" se je učiti na napakah drugih, kot pa plačevati za svoje napake, katerim bi se lahko izognili.

Eden od ciljev gorskih reševalcev je izobraževanje. Analize plazovnih dogodkov so v ta namen gotovo najbolj primerne, saj se obravnavajo konkretni dogodki in to na terenih, ki jih slovenski gorniki poznamo iz lastnih izkušenj. Avstrijski model je verjetno v danih razmerah nedosegljiv, lahko pa se vsaj poskusi. Vsakršna analiza bi bila dobrodošla.

Pavšalna opozorila in ocene žal ne dosežejo nič večjega učinka, kot so recimo table "Pozor, nevarnost plazu!", ki jih ob smučiščih lahko občudujemo tudi takrat, ko ni na vidiku niti najmanjše krpice snega. Celo nasprotno, učinek takega pristopa je kontraproduktiven. Podobno velja za nekritična/ponavljajoča opozorila tipa "ne hodite v gore, ker je prenevarno". Enastavno razvodenijo in takrat, ko je res nevarno, nimajo nobenega učinka več.

Morda še laična ocena lavinskih razmer za južna pobočja za dotično soboto in nedeljo. Sobota je bila resnično zelo nevarna, eden plazovno najbolj izpostavljenih dni v tej zimi. Za nedeljo pa to nikakor ni več veljalo, vsaj zjutraj/dopoldne so bile razmere precej varne.

Upam, da se bo kaj premaknilo in da bomo morda že po letošnji sezoni dobili kakšno lavinsko analizo te zime. Srečno vsem.


Borut Mežnarčič,

Se oglašam le zato, da oddam še en glas za to, da GRS poda več podrobnosti o marsikateri nesreči. Mislim, da lahko to le koristi. V primeru te nesreče se je pojavljala fotografija smučine, ki jo povozi plaz iz poti čez Žmavcarje, v medijih pa se je pojavljala Kotliška grapa. In kje je bil na koncu ponesrečeni najden? Javno objavljena analiza nesreč lahko le koristi, tudi če le enemu samemu.


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP


Andrej Kecman,

Še moj piskrček k tej debati.

Obisk ljudi v zimskih gorah je postal, sploh v zadnjem času, konfuzen in stihijski. Pade pol metra snega pa je okoli Zelenice polno lovcev na pršič. NIHČE pa ne pove, koliko je tam letošnjo zimo neslo ljudi, tako na Šentancu, kot pod Plotom(Trianglom), kot tudi drugje. Po razgovorih z zimskimi akterji zelo veliko, žal med njimi tudi Aleša na južni strani. Ostali so preživeli, bi rekel po čudežu. Dan po sneženju je tudi zelo obiskan vrh Viševnik?, pa je tam že zasulo človeka le malo nad smučiščem. Podatek o razmerah v gorah se dobi že na tem spletišču, in če piše tretja stopnja je pač nevarno, če pa je pihal veter, so pa razmere tako zahrbtne, da so jim tudi izkušeni težko kos. Rokova poročila so čez glavo zadosti kvalitetna, da bi jih morali upoštevati, pa jih mnogi oz. večina ne.

Že najmanjši plazič južnega snega, ki ga spomladi odrežemo je lahko zelo nevaren, ko nam zagrabi smuči ali bord, ga ni Arnolda, ki bi bil zadosti močan, da se izkoplje iz kočljive situacije. Če nas tak "plazič" nese nekaj deset metrov imamo tudi možnosti, da nas tudi pokrije.

Srečno v gorah.


Andrej Kecman,

Iz prispevka o takartnih razmerah, ki ga je ga. Petra objavila na

Ga.Petra kapo dol, za tale prispevek, redko so s tako velikimi j..., da si upajo napisati. Kot sem omenil, ga ni bilo junaka, ki bi izpod Begunjščice kaj podobnega napisal.


Petra Vladimirov,

Naposled in vendarle se bo oglasila še Cici. Konec koncev je tu govora precej o meni, o situaciji, katero smo 14. 4. prebrodili v Žmavčarjih, in o tisti, ki je potem sledila.

Še enkrat poudarjam – z vidika plazovne varnosti je bila tura tistega dne NEVARNA.

In vse, kar še nameravam povedati, ne gre v naše opravičilo (čeprav, pred kom pa smo navsezadnje krivi?), pač pa zgolj kot dodatno pojasnilo okoliščin, ki oriše, zakaj se takšne situacije lahko zgodijo marsikomu. Ponovno upam, da bodo te besede sprejete dobronamerno, kot opozorilo in ne kot povod za moraliziranje in spletno prečiščevanje.

Tistega dne smo se v resnici odpravljali na Grintovec. Poročilo na TK Gora z dne 13. 4. je govorilo o dobrih razmerah. ARSO je objavil snežne razmere še dan prej, torej 12. 4. Naslednje poročilo naj bi bilo izdano 15. 4. So pa povedali, da bo ponoči deževalo in da je moč pričakovati spontane talne plazove na dovolj strmih, travnatih in listnatih pobočjih. Drugih opozoril dan prej oz. zjutraj tistega dne nismo zasledili. Je pa res, da sem že istega dne popoldne (ko smo se vračali s ture) po radiu slišala opozorila o plazovni nevarnosti na južnih pobočjih Kamniških Alp.

Na Grintovec potem nismo šli, saj smo pri avtu izbrali Rinke. O tem sem po smsu obvestila svoje bližnje. V izteku Kotliškega grabna smo naleteli na ogromno plazovino, ki je bila precej sveža. Kot omenjam v poročilu, so nas že od vsega začetka spremljala občutki negotovosti. Res je, da je sneg nad gozdom čez noč pomrznil, torej vrhnja plast se takrat ni plazila in se tudi ni mogla. Je pa tudi res, da je bil sneg pod vrhnjo skorjo zelo gnil, saj so se palice kar pogrezale, mestoma za celotno dolžino (o čemer prav tako govorim v poročilu). Že takrat smo pričeli pogovor v smislu »Mar niso te razmere malo čudne?«. Izražali smo pomisleke in možnosti za talni plaz razmočenega snega, čemur so sledila razmišljanja, kakšna je tu podlaga in kje so najvarnejši prehodi. Razpoke v snegu, na katero opozarjajo gorski reševalci, nismo videli in je tudi nismo mogli. Kakšne vrste je in kako nevarna je bila, težko sodim. Kot rečeno, je nekje takrat priletel helikopter. Da ne bi ovirali reševanja, smo izklopili žolne, saj je bilo očitno, da iščejo morebitni signal nad plazovino, sicer nekaj deset metrov stran, v Kotliškem grabnu, pa vendarle. Še več, z gorskimi reševalci smo rade volje delili »informacije s terena«, ko so nas dan kasneje kontaktirali preko maila in telefona. Da helikopter lahko sproži plaz na vrhu pomrznjenega, v globini pa mokrega snega, si tudi jaz ne bi mislila. Sem si pa mislila, in o tem je sledila naša naslednja debata, da se je nesreča verjetno zgodila v soboto oz. iz sobote na nedeljo, saj o njej prej še nihče ni nič slišal, torej ponovni znak, da razmere niso varne. Zato smo se nekje na polovici Žmavčarjev naredili posvet: Naprej ali nazaj? »Pa pojdimo še malo pogledat …«, smo cincali. In razmere so postajale vedno boljše, naposled povsem ugodne. Malo pod bivakom smo srečali turnega smučarja, ki je že smučal v dolino, pri bivaku še skupinico treh pešakov. Da moramo vsi skupaj priti še dol, smo kar nekako odrinili na stran.

Šele ko smo ponovno stali nad samimi Žmavčarji, nas je spet stisnilo. Seveda smo naredili strategijo, da smučamo »en po eden«. In res: plazila se je vrhnja plast, ki se je prožila ob zavojih, na kar smo vsakega smučajočega opozarjali, pa tudi vsak posebej je smučal s to zavestjo, da se je ves čas izogibal »lastni liniji« in s tem cedečim se smrkljem. »Smrkljev« kljub izrazu ne podcenjujem, a moram priznati, da so bili dovolj počasni in majhni, da smo se jim lahko uspešno izogibali. Kar me je v resnici skrbelo je, da bi se odpeljalo kar celo pobočje. Predvsem nižje doli, točno tam, kjer je GRS označila napokan sneg. Zato smo se tisti vpadnici ognili in jo zgolj prečili, to pa je tudi tam, kjer je prvi odrezal nekoliko večji plaz, ki smo ga potem tudi posneli. Je pa to tiste vrste smrkelj, ki se prične počasi in z nekaj kepami, potem pa se vse bolj širi. Da se ne bo razširil kar na vse konce je bilo pričakovati, saj se je sneg odpeljal po nekakšni kotanji in ko se je tam sčistilo, smo kotanjo prečili še ostali.

Torej: NAROBE JE, da se kljub opozorilnim znakom nismo obrnili že takoj na začetku. Kaj se je pravzaprav dogajalo? V hribe hodim že vsaj 20 let, poleti in pozimi, in še vedno me je strah marsičesa: plazov, zdrsov, padajočega kamenja, neviht, zveri, Jetija, oholega človeka. Težko govorim o tem, kaj bi bilo, če bi bilo in če bi bila sama, če bi bil vsak od nas sam, zagotovo pa vem, da se nam je vsem zgodil nek zavajajoči vpliv skupine, nemara lažni občutek varnosti. Vsi smo po tihem goltali cmok, da pa bi nekdo res odločno predlagal »Obrnimo se«, se pri tem izpostavil in prevzel odgovornost, se ni zgodilo. Napetost in negotovost je bilo ves čas čutiti, a tok skupine je peljal naprej. Zase lahko rečem, da sem se tolažila: »Saj drugi poznajo teren dobro in očitno ni tako nevarno.«, »Jaz sem itak panična in preveč dramatiziram«, »Saj smo ves čas pozorni, imamo vso lavinsko opremo in takoj lahko priskočimo drug drugemu na pomoč« in konec koncev »Saj so tu še drugi gorniki, torej ni tako nevarno.« Ja, vem, POVSEM IRACIONALNA OPRAVIČILA in ravno to je srhljivo, da jim v tistem trenutku celo verjameš oz. jim želiš verjeti. In o tem bi MORALI GOVORITI! Na turi smo bili vsi relativno izkušeni, s teoretičnimi in praktičnimi znanji, z razpoložljivimi informacijami o trenutnih razmerah, o vremenski in lavinski situaciji, z znamenji nevarnosti na samem terenu, a smo se vendarle odločali NEUSTREZNO. In verjamem, da se je kaj podobnega kdaj že zgodilo tudi drugim. Menim tudi, da je dobršen delež nesreč posledica napačne odločitve, ne zaradi pomanjkanja informacij, znanj in izkušenosti, pač pa zaradi nekaterih drugih dejavnikov, o katerih se večinoma molči. Žal jih tisti, za katere so bile posledice napačnih odločitev usodne, ne morejo več komentirati. Mimogrede se jim pripiše »neodgovornost« do sebe, posameznikov in družbe na sploh. In zadeva je zaključena. Do naslednjih »neodgovornih«. Iskreno: podatek, da se je nekdo vedel »neodgovorno«, mi pač ne pove kaj dosti. O objektivnih, še manj pa o subjektivnih okoliščinah nesreč oz. nevarnih situacij, na podlagi katerih bi lahko sprejemali lastne odločitve, izvemo malo oziroma nič. Tega seveda ne morem pričakovati, še manj pa zahtevati od nikogar. Lahko pa sama delim svoje izkušnje.

In zato bom še kako poročala o razmerah. Takrat, ko bo kaka tura še posebej luštna (saj tudi drugim privoščim, da se imajo fino), sploh pa, ko razmere ne bodo primerne, nemara celo nevarne (saj želim opozoriti pred nevarnostjo). Kdor je prebral količkaj pozorno naše prispevke, lahko razume, da smo TURO ODSVETOVALI in o njej pisali, da je NEVARNA. Tako moje poročilo, kot tudi posnetek (ne glej le posnetka, pač pa tudi tekst v 100janovem albumu). Če je kdo med vrsticami iskal kake druge pomene in namene izleta in objav, to več pove o njem samem, kot o nas. Da pa nekateri tiste, ki se javno izpostavijo, četudi z dobrim namenom, karajo in kritizirajo, pa je žal pričakovana »kolateralna škoda« in jo kot takšno tudi jemljem.

Vsem polube, vsem pozdrave

Cici


Klemen Kočevar,

Jaz pa Igorjeve besede podpiram. Že ko sem prebral prispevek o neodgovornih smučarjih v Žmavčarjih, ki potem bognedaj še objavljajo pripevek sem se hotel obregniti, pa sem se zadržal. Ampak je prav da se o tem kaj pove

Dejstvo je, da je z opisom situacije dramatiziral nevarnost predvsem za laično javnost, ki že itak pribija na križ vse "neodgovorne". Mislim, da je javno izpostavljanje oseb praktično po imenu zelo neokusno.

Povedano ni bilo bistveno: Nesreča se je zgodila 24 ur prej neposredno po sneženju, vmes pa je na južna pobočja v Kamniških sijalo sonce, kar lavinsko situacijo v pomladnih razmerah bistveno spremeni v nekaj urah. Na sporni dan sem smučal z Grintovca (pa še marsikdo). Sneg je bil v pomladi primernih zgodnjih urah pomrznjen in sprijet, lavinska nevarnost je bila zelo zmerna, seveda pa se je popoldne vse spremenilo.

Cici je sama povedala da so imeli cmok v grlu in da je bila tura nevarna. (Poleg tega pa so še vzorno očistili bivak!!!) To da so s ture objavili poročilo je za izobraževanje turnih smučarjev 10X bolj koristno kot pa opozorilo GRSZ: "Ne v gore!", izdano pa pač en dan prepozno! Tega zimski obiskovalci gora tako ali tako ne bodo upoštevali. Tu gre le za "pumpanje" javnosti in iskanje "spektakla".

Ko sem tisti žalostni dan po nesreči (nedelja) prišel v dolino sta me takoj napadla dva "mrhovinarja" slovenskih novic. Hotela sta da jima povem kateri avto je bil od žrtve!! (????) in me poslikati od spredaj in od zadaj. To je žalostno: Da delamo iz teh nesreč ad-hoc spektakel namesto da bi se kaj naučili.

Ja tudi sam sem se iz prebiranja vseh avstrijskih in ameriško-kanadskih nesreč ogromno naučil. Pri nas pa še nisem videl javno objavljene resne analize nesreče. Jasno je da zato nimamo profesionalcev kot avstrijci, ampak marsikaj bi se lahko naučili. Če ne drugega bi vsaj vedeli, kje se nesreče pojavljajo.

Torej Igor je poudaril, da ne napada GRSZ, da njihovo delo spoštujemo in smo od njega "odvisni". Vsa čast! Da si sposoben na dan ko bi vsekakor počel kaj drugega pustiti vse, družino, službo in iti v tvegano akcijo! Družba bi morala to bolj priznati in kvaliteta te službe je neverjetna glede na razmere. Tudi mislim da je absolutno prav, da se akcija prekine, če je ocena tveganja taka. Ampak govoriti da so turni smučarji v Žmavčarjih tisti dan ovirali delo reševalcev je pa bizarno!!!

Zakaj se vedno tako pavšalno odzivamo? Igor ni nič govoril čez fante in dekleta gorskih reševalcev. Obregnil se je le v javno negativno izpostavljanje prispevka, ki je bil tudi po mojem mnenju zelo dober in poučen in nam je dal pomembno informacijo o razmerah v kamniških tiste dni. "Reklama" vsekakor ni bil! Povedal je tudi da je možno določene stvari glede analize nesreč in komuniciranja tega izboljšati. Sicer pa je reševalce pohvalil. Zakaj pri nas rahla graja enega dejanja enega pripadnika neke organizacije pomeni napad na organizacijo? Ali ni možno tega videti kot prijazen predlog za izboljšanje?


Rok Zalokar,

Veliko nas je prostovoljcev-gorskih vodnikov in gorskih reševalcev, ki s svojimi rednimi opazovanji skrbimo za večjo varnost gornikov v zimskem času. Da, izkušeno oko lahko tako poročilo pripravi tudi z opazovanjem iz helikopterja. Napisali ste veliko težkih besed na račun fantov in deklet iz gorske reševalne službe, ki s svojo požrtvovalnostjo in prostovoljstvom pomagajo velikemu številu gornikov, marsikomu celo rešijo življenje. Se je pa že zgodilo, da so nespametna dejanja drugih plačali z lastnim življenjem. Tudi pri nas obstajajo analize nesreč, oviranje dela reševalcev pa bi se v tujini lahko tudi drugače končalo. Ne vem kaj bi si lahko misili ob takem pisanju.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti