Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nočem zarje zaležati

Polet – Željko Kozinc: Namig za izlet. Izberite del pohodne Slomškove poti, ki se vije po Sotelskem in Kozjanskem ter v Celjski kotlini.

Polet, četrtek, 26. aprila 2007
Na svoji zemlji

Namig za izlet

Izberite del Slomškove poti, ki se vije po Sotelskem in Kozjanskem ter v Celjski kotlini

Nočem zarje zaležati


Blaženi Anton Martin Slomšek (1800–1862) je bil dobrovoljen in gotovo tudi vesel mož. Kako bi sicer že kot mlad kaplan okoli leta 1825 na Bizeljskem ne zložil ene od slovenskih pivskih pesmi »En hribček bom kupil, bom trte sadil. Prijatle bom vabil, še sam ga bom pil?« Tisti, ki se bo podal na počastitveno Slomškovo pot, bo hodil po samih takšnih prijaznih hribčkih, kjer so številni štajerski rojaki izpolnili namen velikega ljudskega duhovnika in prosvetitelja. Če hoče moški dolgo živeti, dandanašnji modrujejo očanci na Bizeljskem, mora imeti vinograd in hudo ženo. Žene Slomšku ni bilo treba vzeti v besedo, saj je imel Cerkev. In tudi z vinskimi bratci se ni družil. Ljudje so od daleč prihajali poslušat njegovo besedo, piše na rumeni tabli pod cerkvijo sv. Lovrenca na Bizeljskem, »veliko pa se je trudil tudi v nedeljski šoli, ki je prinašala tedanjim otrokom prvi vir znanja in vzgoje. Tu je tudi začel zlagati lepe in vzgojne pesmi.« Na primer tisto, da najboljše vince, namreč voda, priteče izpod skalce.

Na rumeni tabli? Ob vsaki postaji Slomškove poti stojijo table, na katerih so opisani drobci njegove zgodnje življenjske poti na vzhodnem delu spodnje Štajerske. Vsa pot je opremljena z dobro prepoznavnimi rumenimi kažipoti s križem, ki je položen pod odprto knjigo velikosti 15 krat 15 cm.

Po svoji dolžini bi ta pot lahko bila dober slovenski nižinski treking – vzponi nikjer ne presežejo 700 metrov višine – vendar ob njej ni koč in tudi s prenočišči so težave. Logistične težave si še poveča tisti, ki se odloči, da bo s poti prinesel domov vseh 26 kontrolnih žigov. Velik del jih hranijo župnišča, ki pa so včasih zaklenjena. Kdor torej hoče opraviti Slomškovo pot v celoti, v enem kosu – pohodniško, romarsko, ali prvo z drugim – se mora za žige in prenočišča dogovoriti vnaprej. Noben greh pa ni, če se od postaje do postaje pelje z avtom, saj ni vsak med nami »fantič, ki zdrav je na nogah«. Najbolje pa je pot opraviti po etapah, v družbi, lepo počasi. Nihče nikogar ne sili k dirki. Dobro je zgodaj vstati; po načelu »nočem zarje zaležati«, kakor pravi še en lep stih našega pesniško navdihnjenega škofa, ki je bil Prešernov sošolec.

Štiri etape

Torej etape (povzete so po Klinarjevem vodniku):
Prva gre od Bizeljskega do Olimja in je dolga osem ur zmerne hoje. Pot se takoj za dobrih 300 metrov višine vzpne najprej na Svete gore, ki so prastar kultni prostor s peterimi cerkvami, od koder je imeniten razgled po ljudomili pokrajini ob Sotli, gor do kakor miza ravnega grebena Donačke gore. V zapuščini mojstra Jožeta Plečnika je načrt, kako Svete gore dograditi v veliko romarsko središče z bolnišničnimi prostori za invalidne in bolne ljudi. Imel je izostren občutek za »življenje« zemlje, gotovo je na Svetih gorah zaznal utripanje človeku prijaznih energij. Sodobni radiestezisti se ne morejo načuditi množini »zdravilnih točk« ne le na teh gorah, ampak tudi v drugih romarskih krajih. Odkrivajo pač toplo vodo; kaj pa romanje je in je bilo drugega kot zdravljenje telesa in duše. S pogosto vetrovnih, zmeraj pa skrivnostnih Svetih gor se pot spusti v Bistrico ob Sotli, naprej pa se vije naprej čez Kozjanski regijski park na Križan vrh (444 m) v same slikovite vasi, kot so Polje ob Sotli, Buče, Bučka Gorca in Verače, in se dvigne na prečudoviti »enhribčekbomkupil« Virštanj. Od tam je le še urica do starega, častitljivega Olimja, nekaj več pa do Podčetrtka, kjer se da fino okopati pa tudi prespati.

Druga etapa od Olimja do Kalobja je enako dolga osem ur, za hitropete uro manj. Najprej se je z Olimja (265 m) treba vzpeti na Plešivec (686 m), enega od vrhov plečate gozdnate Rudnice, z njega pa zaviti v dolino k znani turistični kmetiji Loknar. Od tam ni daleč na Žusem (596 m), zanimiv in razgleden kraj z dvema cerkvama. Pot se obrne na zahod, mimo kmetij Polšak in Žurej do Bukovja pri Slivnici, od tam pa čez glavno kozjansko cesto do cerkve sv. Janeza na Slivnici pri Celju (483 m). Sosed te cerkve je zasadil zanimiv arboretum, ljubitelji starih slovenskih kmečkih pokrajin pa bodo tu – kakor tudi prej na vsej poti – doživeli Kozjansko v vsej njegovi dremavi in častitljivi lepoti. Od Slivnice je blizu do Vodic pri Slivnici, od tam pa se v eni uri pride na Kalobje (619 m), kjer nas bo spet očaral razgled. V kalobskem župnišču je Slomšek odkril cerkveno pesmarico iz 17. stoletja, kjer je, kakor piše v Enciklopediji Slovenije, bilo na 312 straneh vpisano 42 slovenskih pesmi in dve latinski, z okoli 4100 verzi ... Za lačne in utrujene ponuja Kalobje tudi gostilno.

Tretja etapa od Kalobja do Sloma je nekoliko krajša, tudi po višinah prijaznejša: pet do šest ur hoje. V poldrugi uri dosežejo pešpotniki Rifnik (568 m), ki je skupno ime za vas, hrib in grad, pa tudi za znameniti arheološki park. Markacijo Slomškove poti boste odkrili celo na restavriranem zidu zgodnjekrščanske bazilike s konca antike. Rifnik je ostro oblikovan apneniški stožec v Voglajnskem gričevju in je že sam po sebi zelo privlačen izletniški in izobraževalni cilj. Pot se z njega spusti v Črnolico (261 m), gre čez »južno železnico« v Stopče blizu Šentjurja, spet prečka železnico in se rahlo dvigne na Završe pri Grobelnem (334 m), ter se spet – še rahleje – spusti k Slomšku domov, k njegovi rojstni hiši v Slomu.

Pri Slomšku doma

Pokrajina je valovito mehka in nežna, kakršne so nemara duše svetnikov, ki vedo, kaj je za ljudi dobro in kako jih je treba poslušati ter tolažiti. Slomškova hiša stoji na samem, vendar je njena bližnja okolica, to je že treba reči, pravzaprav neprivlačna; tu je industrijski nasad jabolk, sadjarska zadruga in veliko zanemarjeno industrijsko poslopje; pod hišo pa še hrumi železnica. Lepo obnovljeni in muzejsko bogato opremljeni Slomškov dom, ki je edina večja kmečka hiša v tem delu vasi Uniše, je odprt le ob koncih tedna, sicer se je za ogled treba dogovoriti v župnišču v bližnji Ponikvi. Obiskovalca bo muzej očaral; tega zaradi Slomškove karizme, ki kaže svoje sledove na njegovih tu razstavljenih duhovniških predmetih, drugega že zaradi številnih Slomških knjig, dokumentov, pisem in rokopisov.

Četrta etapa od Sloma do Nove Cerkve je dolga dobrih sedem ur hoda. Vredna obiska je najprej Ponikva, imenovana tudi Slomškova Ponikva, kajti v ponikovski cerkvi sv. Martina je bil Tonče krščen, birman, tu je užil svojo prvo slavo »zlatega učenca«. Ob cerkvi so zavarovani ostanki oreha, pod katerim je bil odlikovan. Obvarovani so tudi spomini, po katerih je fantič veljal za rojenega pridigarja. S Ponikve se vije pot v Zagaj in naprej pod avtocesto k Žički kartuziji, ki v zakotni dolini pod Konjiško goro nudi fantastičen vtis srednjega veka. Kulturni spomenik že dolgo let vstaja iz groblje, obnovljeni in ohranjeni ostanki odsevajo njegovo veličino. Od Žič je še dobre tri ure do drugega Slomškovega kaplanskega mesta v Novi Cerkvi ob cesti, ki z Vojnika ali Frankolovega pelje proti Dobrni. Lepota Slomškove poti ne jenja, ravno tako so žive njene duhovne konotacije.

Željko Kozinc

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti