Gorenjski glas - Jelena Justin: Ferata Bruno Biondi/Glinščica - Dolina, ki smo jo prehodili prejšnji teden, ponuja ogromno plezalskih užitkov, so pa urejene tudi tri zelo zahtevne zavarovane plezalne smeri oziroma ferate.
Smeri so idealne za privajanje na skalo in gibanje po tovrstnih poteh.
Dolina Glinščica je znan obmorski raj za športne plezalce, saj v 20 sektorjih najdejo več kot 400 plezalnih smeri, od najlažjih pa vse tja do VIII. težavnostne stopnje. Dolina je bila in je še vedno poligon za trening tržaških plezalcev, med katerimi je bil najbolj znan Emilio Comici, rojen na začetku 20. stoletja in ustanovitelj Državne šole plezanja v Glinščici, ki deluje še danes. Splezal je številne prvenstvene smeri v Zahodnih Julijcih in Dolomitih, svetovni sloves mu je prinesla smer v Civetti, ki jo je splezal z Giuliem Benedettijem, na alpinističnem prestolu tedanjega časa pa se je utrdil s prvenstveno smerjo v Veliki Cini. Prejšnji teden smo se povzpeli do njegovega spomenika, danes pa bomo Comicijev turn opazovali z druge strani. Preplezali bomo najdaljšo med tremi feratami, ki so jih tržaški alpinisti nadelali za potrebe učenja gorniškega gibanja po tovrstnih poteh. Najdaljša ferata se imenuje Bruno Biondi in leži v severnem delu doline, bolj vzhodno, na zahodni strani, v Čički steni, pa sta smeri Zimske rože/Rose d'Inverno in Nos/Naso.
Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro/Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo/Jezero, kjer lahko parkiramo na enem od parkirišč. Predlagam parkirišče takoj za vasjo, na levi strani, kjer je tudi nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Po cesti se sprehodimo do odcepa do ferate Bruno Biondi; približno 5 minut hoje. Pod steno se opremimo s čelado, plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom, priporočljive so plezalne rokavice in po potrebi še kakšna 'gurtna' z vponko za počivanje. Ferata je prečno speljana preko celotne stene in je mestoma komaj nekaj decimetrov oddaljena od tal.
Takoj na začetku je minimalen vzpon, nato pa ferata nekako drži konstantno višino, z minimalnimi odmiki navzdol in navzgor. Plezamo proti zahodnemu delu stene in občasno, ko ferata izgubi višino, imamo tudi možnost za predčasen zaključek. Približno na polovici smeri nas čaka strm vertikalen vzpon z minimalnimi stopi. Moč v rokah je nujna. V tem delu se ferata tudi približa vrhu stene oz. zgornjemu robu, kamor je tudi moč sestopiti. Nato ponovno sledimo žični vrvi oz. jeklenici proti levi oz. proti zahodu. Ta del ferate je najvišji, največ oddaljen od tal. Sledi precej atraktiven vertikalni spust, nato pa skoraj gladka stena, kjer se gibamo na trenje. Za tem delom smo hitro pri zahodnem vstopu v smer, ali koncu poti. Za ferato Bruno Biondi bomo potrebovali pribl. 1 uro do 1 uro in pol. Odvisno od hitrosti plezanja, a ne pozabimo, da je bolje počasneje in varneje.
Če je še kaj moči v rokah in nobenih žuljev na prstih, stopimo še pod Čičkovo steno. Smerokaz na skali »Naso« s številko 12 nas usmeri strmo navzgor. Vstopamo v ferato Nos, kratko, a sladko, lahko tudi pekočo. Najtežji je srednji del, ki je zelo izpostavljen in zahteva kar nekaj moči v rokah. Zgornji del je tehnično lažji, zato hitro dosežemo vrh. Vrnemo se po jeklenici do razpotja in izberemo desno stran, kjer začnemo sestop po smeri Zimske rože, na dnu katere nas čaka lestev. V primeru utrujenosti lahko sestopimo tudi po običajni poti. Če imamo avto parkiran v vasi Jezero, predlagam, da se do vasi vrnemo po stezi mimo obeh sten. Srečno!
Nadmorska višina: 395 m
Višinska razlika: 75 m
Trajanje:
vse pribl. 3 ure in 30 minut
Zahtevnost: pet zvezdic
Jelena Justin