RadioDur – Dušan Škodič: "Srečanje z medvedom"
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 27.
Velikokrat govorimo o ohranjanju nedotaknjene narave za zanamce, a pri tem ne smemo biti egoisti in pomisliti moramo tudi na živali, s katerimi si delimo ta planet. Naš in njihov življenjski prostor se krči, končnega zmagovalca pa lahko napove vsak otrok. Človeška bivališča rastejo tam, kjer so se še pred nekaj let pasle srne in marsikje se tudi še sedaj, kar med hišami ali po vrtovih, ker se je meja med našim in njihovim svetom nenormalno zabrisala. In tako se je pred tedni na preddverju prestolnice pojavil celo medved in ljudi postaja strah. Ni nas strah tega, da smo na poti, na kateri bomo uničili lastni planet, strah nas je medveda, ki je prihlačal čez domačo cesto. In še hvala bogu, da imamo ministra, ki ve, kako se tej reči streže. Z enim samim podpisom je ukazal odstrel stotih kosmatincev. Naj bomo tega veseli, ali pač ne?
Zakaj torej danes govorim o medvedu, največji zveri, na katero lahko naletimo v naših gozdovih? Našel sem namreč dva razloga. Prvi je ta, da lahko na kosmatinca z nekaj sreče res naletimo na planinskem izletu, drugi pa je obletnica verjetno najbolj znanega pogona na medveda, ki se je odvil na naših tleh. Kar se srečanja tiče, je zanj res potrebno precej sreče, ker se normalen medved če le more, na daleč izogne ljudi. Do bližnjega srečanja pride po navadi le, če žival presenetimo. Poročila rangerjev iz Kanade in Aljaske, kjer je opazovanje medvedov del turistične folklore, pravijo, da pride do konfliktov skoraj vedno tedaj, ko medved človeka ni uspel pravočasno zaslišati. To se prav rado zgodi turistom ali ribičem, ki ob glasno deroči vodi za kakšno skalo naletijo na presenečenega kosmatinca, ki se masti z ribami.
Verjetno ste že slišali za nasvet, da je po gozdnih poteh, kjer hlačajo medvedje, pametno biti nekoliko bolj glasen, se v družbi glasneje kot sicer pogovarjati ali kaj požvižgavati. V Kanadi vam bodo prav hitro ponudili tudi posebne zvončke ali kraguljčke, ki si jih boste navezali na svoj trekerski nahrbtnik in z njimi cingljali po gričih in tajgi. To so navodila, ki pridejo prav pri srečanju z medvedom v divjini. Kaj pa, ko divjina ni več tisto, kar bi morala biti? Če gre za park, po katerem se vsak dan gibljejo množice ljudi, se medvedje nanje navadijo in v njih ne čutijo več naravnega sovražnika. Tudi v bližini naselij je podobno. Kanada in Aljaska zabeležita vsako leto nekaj smrtnih žrtev zaradi napada medveda, večina pa se jih zgodi na obrobju naselij, kamor živali pridejo brskati za hrano. Videti medveda na obrobju Anchoreaggea, ni denimo nikakršna senzacija. Vsekakor pa ni prav, meja med človekovim in medvedjim življenjskim prostorom bi morala biti strožje začrtana, v obojestransko korist.
Spor človeka in medveda sega že vsaj v čas, ko so se naši predniki še stiskali v jamah. In nikoli se ni polegel, kljub temu, da je danes v svetu desetkrat več smrtnih primerov zaradi podivjanih domačih psov, kot zaradi napadov medveda na človeka. Omenil sem znani pogon na medveda, ki se je zgodil na naših tleh. Živalsko žrtev lahko nagačeno še danes vidite v Trentarskem muzeju, človeško pa prav tako, seveda le na fotografijah. Trenta se tega pogona spominja kot lova na zadnjega trentarskega medveda in ker je bil večkrat opisan tudi v Planinskem vestniku in drugi literaturi, zgodil se je namreč v visokogorju, je zanj izvedela tudi širša okolica. Dogajanje je teklo ravno v teh dneh, 24. aprila 1871, v gorah visoko nad dolino Trente. Ostalo nam je nekaj zapisov v slovenskem in nemškem jeziku, večina pa jih je nastala šele več let kasneje ali po pripovedovanju naslednjih generacij, zato so bile različne tudi interpretacije dogodka.
Leto prej, se je verjetno iz notranjske priklatil medved, ki naj bi se sprva naselil v dolini Vrat. Od tam je nekajkrat zašel tudi na Trentarsko stran in uplenil nekaj drobnice. Tiste pomladi se je zopet prikazal in kmetu Bergincu raztrgal dve kozi. Trentarji so težko živeli in to je sodu izbilo dno. Verjetno pa je še pomembnejše dejstvo, da je bila na medveda razpisana izredno bogata nagrada, celih petindvajset goldinarjev. Iskati povod za omenjeni pogon v pomanjkanju, je verjetno pravilno. Govoriti ob tem, da je Trentarje za medvedom gnala zgolj želja po ohranitvi drobnice, pa je čisto romantiziranje. Divji lov je pomenil preživetje, bogata strelnina pa prestiž. Prav zaradi nje se je zbrala druščina petih lovcev, seveda ne pravih, ampak takih, ki so veljali za najdrznejše in najpodjetnejše divje lovce v dolini in krenila na medveda. Iz doline Zadnjice so se povzpeli na vrh deloma še zasneženega Pihavca in se spustili proti Kriškim podom. Z gonjači so se dogovorili, da jim pridejo nasproti iz doline in zgoraj razporejeni so počakali na medveda. Medved se je splašen umikal navzgor in prišel ravno pred stojišče Antona Tožbarja, ki je veljal za najboljšega med zbranimi lovci.
Medved in Tožbar sta se, kot trdijo viri, prvič zagledala na razdalji osemdeset korakov. Tožbar ga je bežečega zadel v tilnik, a žival se je pobrala in pognala navzgor, v ruševje. Lovec ni čakal pomoči, temveč se je sam pognal za krvavo sledjo, na koncu katere je bil ranjeni medved. To je bila njegova napaka neučakanosti. Srečala sta se, to pot le na dvajset korakov in tudi drugi strel v prsi, iz slabe puške na en naboj, kakršne so bile tedaj v uporabi, ni bil smrten. Medved je Tožbarja v navalu podrl, mu odtrgal spodnjo čeljust z jezikom vred in mu prizadejal še nekaj težkih ran. Napadel je še celo gonjača Berginca, ki je pritekel na pomoč in mu nekaj trenutkov pred smrtjo, bežečemu, odgriznil peto na čevlju. Tožbarja so prinesli v dolino, kjer si je ob pomoči domačega padarja čudežno opomogel in še vrsto let opravljal poklic kmeta in celo gorskega vodnika. Težko je govoril in hranil se je leže, s tekočo hrano po lijaku. Ker ni mogel razločno govoriti, se je našel celo nepridiprav, ki je hotel pobrati njegovo nagrado za ustreljenega medveda. Dobil jo je šele po desetih letih, ko je cesar Franc Jožef obiskal Bovec in so mu pokazali iznakaženega Tožbarja, ki se ga je od tedaj držal vzdevek – Medved. Šele dvajset let po omenjenem srečanju z medvedom, je žilavi mož legel k počitku na domačem pokopališču. In še tedaj, po nesreči, ko ga je na delu v gozdu, pokopala podrta smreka.
Novo: Poslušajte oddajo in odgovorite na nagradno vprašanje!