Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Trda koža na duši

Nedeljski dnevnik - Dragica Manfreda: Tomo Česen o svojem drznem vzponu, o vrhunskem športu, napakah in načrtih

Naš vrhunski alpinist je te dni znova dokazal, da so zanj najtežje stvari v resnici – lahke ...

Te dni je Tomo Česen znova dokazal, da so zanj najtežje stvari v resnici lahke. Brez vrvi in varovanja je preplezal navpično steno, kar je doslej uspelo le petim na svetu. Kaj pa sicer počne naš alpinistični as?

Trenira in spet trenira, vsak dan ure in ure, v domači telovadnici ali v enem od plezališč, najrajši na Bohinjski Beli: »Važno je ostati v kondiciji, imeti, prste utrjene in vselej pripravljene na najtežje vzpone,« pravi do svojega telesa nepopustljiv alpinistični prvak, o katerem je Tone Škarja, predsednik komisije za odprave v tuja gorstva, pred štirimi leti zapisal: »Dejanja sama so tisto, kar najbolj opredeli Toma Česna, dejanja, ki so uresničene sanje.« In potem: »...je Tomo naš, so nekoliko naše tudi njegove smeri.« Ali so še vedno naše ali smo se jim morda odrekli?

- Prejšnji teden ste v steni storili nekaj, kar ni storil pri nas še nihče pred vami. Kakšen pomen pripisujete svojemu solo vzponu?
»Kaj mu pripisujem sam, pravzaprav ni pomembno. Objektivno gledano pa gre za vrhunski dosežek, ki mora biti pripravljen skrbno kot švicarska ura. Napake tu ni in nič ni mogoče preložiti na ramena drugega. Ali priplezaš na vrh ali končaš v prepadu. To je pravzaprav izziv, ki si ga je mogoče privoščiti le, če se stoodstotno zaneseš na svojo sposobnost in na psihično pripravljenost.«

- Imeti morate tudi dobre živce, da vas v trenutku ne zagrabi strah.
»Saj ravno to pravim. Če se ustrašiš, je po tebi. Za solo vzpon brez vrvi po steni, ocenjeni s spodnjo deset, sem se vsestransko pripravljaj dobra tri leta. Uradno je smer ,Ženska za nagrado' (tako so jo poimenovali) ocenjena z 8 A (9+10-). Doslej so tako težke steno preplezali štirje Francozi - Alan Robert, A. Le Menestrel, J. C. Normand, J. C. Lafaile - in Španec Carlos Suarez.«

Le vrhunsko daje vtis lahkotnosti

- V svetu je športno plezanje pred očmi javnosti pogostejše, pri nas je šlo tokrat za redek medijski dogodek. Zakaj ga na televiziji nismo videli?
»Jaz sem plezalec in se s tem ne ukvarjam. Vprašati je torej treba vodstvo športnega uredništva. Tega ne bi komentiral.«

- Je mogoče, da nočejo snemati tako tveganih dejanj, kot je bilo plezanje v navpični smeri brez vsakega varovanja?
»Kolikor vem, niso pretirano občutljivi. Posnetke smukačice Ulrike Mayer, ki seje ubila pred očmi televizijskih gledalcev, so večkrat ponovili. Sicer pa nisem plezal zato, da bi padel.«

- Res je, vaše plezanje je bilo videti tako lahkotno, kot bi gledal veverico.
»Če ne moreš računati niti na vrvi niti na klin ali soplezalca, marveč samo in izključno na svojo moč, spretnost in psihično trdnost, je seveda nemogoče, da bi se vlekel z enega oprimka na drugega. Biti moraš tako vrhunsko pripravljen, da je za gledalca vse skupaj videti preprosto. Podobno je recimo na olimpijadi ali podobnih nastopih vrhunskih športnikov - ko jih gledamo, se nam zdi njihovo početje preprosto, rezultati pa so vrhunski. Tudi v slalomu je podobno - tisti, ki na videz najbolj lahkotno pelje, ima praviloma boljši rezultat od onega, ki daje vtis, da je proga težka.«

- Trenirati je torej treba vsak dan. Kaj pa recimo dopust?
»Če si privoščiš 14-dnevni odmor, se to pri plezanju pozna. Pri športnem plezanju ni subjektivnih ocen, koliko je katera smer težka. Tu so ocene težavnosti bolj objektivne kot v alpinizmu, kjer lahko, recimo, novo smer oceniš delno subjektivno. Pogosta izjava alpinistov, daje neka smer težka, je namreč največkrat posledica njihove lastne izurjenosti ali sposobnosti za plezanje. Če si manj pripravljen ali sposoben, se ti bo zdela smer težja in jo boš višje ocenil. Tudi odlični alpinisti pri ocenjevanju težavnosti neke smeri ne morejo biti povsem objektivni - smeri prenizko ocenjujejo. Sicer pa se pri nas v besedi, alpinist' skrivajo prav vsi - od malo boljših planincev do vrhunskih alpinistov.«

Plezanje daje zaslužek domačinom

- Morda je tudi to vzrok, da postaja športno plezanje vse bolj priljubljeno tako v svetu kot pri nas?
»V svetu je priljubljeno že več let, pri nas pa se med mladimi zanimanje zanj močno veča. Ne gre zgolj za bolj objektivno ocenjevanje tovrstnih športnih dosežkov, kjer manipulacije praktično niso možne, športno plezanje ima še nekaj drugega - občinstvo. Tega alpinizem nima. Poleg vsega je še bolj pri roki, zanj rabiš bistveno manj časa kot za osvajanje Himalaje. Vse se skoncentrira na sposobnost osvajanja stene. Športno plezanje je priljubljeno v Evropi in Ameriki, v Avstraliji, Afriki, na Japonskem, Kitajskem, Tajskem, v Vietnamu.... Plezanje je vendar naravno gibanje in če je varovanje z vrvjo, nevarnosti praktično ni. Drugo so solo vzponi brez varovanja. To je že ekstremizem.«

- Katera plezališča so najbolje obiskana?
»V Evropi južna Francija, kjer je precej izvrstnih plezališč, v Ameriki Smith Rocks, priljubljena je Južna Afrika. No, v Sloveniji pa gre le za nekaj večjih plezališč v Ospu, Mišji peči in na Bohinjski Beli. Medtem ko v svetu na račun priljubljenih plezališč tamkajšnji prebivalci dobro živijo, pri nas v glavnem niti ne vedo zanje.«

- Napovedujejo, da bo športno plezanje šport prihodnjega desetletja.
»Tega ne morem napovedati, vendar pa lahko rečem, da so tekmovanja na umetnih stenah dovolj napeta tudi za gledalce. V Kranju na primer mednarodna tekma Ročk Master privabi več tisoč ljudi.«

- Menda vam je uspelo tudi za prihodnje leto pridobiti pokrovitelja. S tem imate Kranjčani zagotovljen Rock Master 95, ki je že malce visel v zraku.
»Ja, prav včeraj smo se uspešno pogodili in moram reči, da sem zadovoljen, kajti te mednarodne tekme niso le reklama za Slovenijo, pač pa predvsem ,odlična šola za slovenske športne plezalce, ki se tako vse bolj prebijajo k vrhu.«

- Za 1996. leto načrtujete celo svetovni pokal v športnem plezanju v Kranju. Ima Kranj pogoje zanj?
»Zdaj še ne. Če pa bo prihodnje leto končana športna dvorana na Zlatem polju, bo imela tudi umetno steno potrebne velikosti za takšno tekmo - višina najmanj 15 metrov in tolikšna širina, da lahko v njej postaviš vsaj štiri smeri. Vsekakor si bom prizadeval pripeljati svetovni pokal v športnem plezanju čez dve leti v Kranj.«

Napake »nezmotljivih«

- Svojo alpinistično kariero ste tako rekoč pričeli s solo vzponom, ki je bil tedaj seveda primeren izkušnjam sedemnajstletnika. Med drugim ste sami preplezali ,tri zadnje probleme Alp' - zimski solo vzpon na Eiger, Grandes Jorasses in Matterhorn v eni sezoni, brez helikopterja ali spremljevalcev. V alpskem stilu in sami ste preplezali južno steno K2, druge najvišje gore na svetu, tudi severno steno Jannuja, premagali ste južno steno Lhotseja, ki je bila pravzaprav problem prihodnjega tisočletja. Svet se vam je v vseh teh vzponih čudil, mi smo bili nemalo ponosni na vaš. Ali vas je prizadelo, ko so vam hoteli ,vzeti' vrh Lhotseja?
»O tem ne želim govoriti. Svoje sem povedal - bil sem na vrhu, za mano sta prišla dva Američana, ki sta do podrobnosti vse potrdila. Verjamem v to, da čas pokaže pravo resnico. Ta ni važna le zame, pač pa za vse nas.«

- Se vam zdi, da smo se Slovenci prehitro pripravljeni odpovedati uspehom, ki jih štejemo kot skupne, slovenske, na katere smo ponosni?
»O tem naj vsak sam premišlja.«

- Kaj pa spor zaradi Grošljevega diapozitiva, ki naj bi ga objavil v tuji reviji kot svojega?
»Tista stran, ki sem ji bil s svojimi dosežki in gledanjem na vrhunski šport trn v peti, je napihnila zgodbo o tem. V resnici so si alpinisti diapozitive vselej izmenjavali. Če pa je prišlo v francoski reviji Verticale do napake pri podpisu diapozitiva, se to ni zgodilo prvič, čeprav tega ne priznajo. Jaz ne morem storiti nič več. Ista revija je kmalu zatem objavila pregled sezone 92. Med drugim so objavili fotografijo, na kateri prosto plezam Bergantovo smer. Moje plezanje je slikal Janez Skok iz helikopterja in se tudi podpisal, vendar so pod sliko napisali: foto Tomo Česen. Kako pa naj bi sebe slikal iz helikopterja, medtem ko plezam! Toliko o tej »nezmotljivi reviji.«

- Zakaj na zadnja pisanj niste odgovorili?
»Ne morem porabiti svojega življenja za nenehne besedne spopade. To mi jemlje preveč energije in v tem nisem vešč. Nesmiselno je nenehno braniti svoje dosežke, vedno se bo spet našel kdo, ki bo dvomil o tebi. Dovolj je vsejati klico dvoma, pa se razrase plevel, ki ga nikoli ne populiš do konca. Sicer pa - če sva že pri napakah v tisku - tudi v knjigi Vikija Grošlja je objavljen moj dias pod njegovim imenom. Pride pač do napake. V knjigi Na vrhovih sveta je objavljena slika alpinista Andreja Štremflja s K2. V resnici na sliki ni K2, ampak Šiša Pangma. Napake se pač dogajajo in če nekdo hoče, jih izkoristi proti drugemu.«

- Kako torej preživite takšna razočaranja?
»Dobiš trdo kožo na duši in ne maraš novinarjev.«

Dragica Manfreda
Foto: Nace Bizilj
 

24.07.1994

  Vir: arhiv planID, Priredila: I. K.


Izvrsten dosežek Toma Česna

Slovenski plezalec ugnal »Žensko za nagrado« nad Bohinjsko Belo

BOHINJSKA BELA - V steni nad Bohinjsko Belo je slovenski plezalec Tomo Česen iz Kranja dosegel v sredo popoldne zgodovinsko dejanje. Solo brez varovanja je preplezal smer »Ženska za nagrado«, ocenjeno z 8a ali IX+/X-, kar je doslej edini dosežek pri nas, v svetu pa se z enakim dosežkom doslej ponaša pet alpinistov.
Tomo Česen se je za ta podvig pripravljal tri leta. Smer je imel v načrtu že lani, vendar mu je ekstremno plezanje preprečil dež. Tokrat je imel z vremenom več sreče, tako da je vendarle lahko izpeljal svoj podvig.
»Psihično in telesno sem se temeljito pripravil in le tako sem se lahko lotil te zahtevne smeri,« je povedal Tomo Česen, ki je v steni nad Bohinjsko Belo potrdil svojo svetovno plezalsko veljavo.

JOŽE DEKLEVA
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti