Cinkarnar - Alojz Cajzek: Čez dva dni se bo izteklo leto. Avtobus me vozi proti Planici. Rahlo sem nervozen, ker Frančka ni.
Upam, da me bo čakal v Tamarju, saj še nikoli ni snedel obljube. Sva velika prijatelja. On me je navdušil za alpinizem in že od vsega začetka plezam z njim. Hvaležen sem mu, saj lahko rečem, da mi je pokazal pravo pot v življenje. Pred tremi leti me je popeljal v kraljestvo Križevnika, kjer sem splezal svojo prvo smer. Tudi prej sem rad zahajal v hribe, toda le v tiste, ki se vzpenjajo nad našo domačijo. Poleg Križevnika ima Travnik zame najlepšo steno in v obeh sva s Frančkom splezala več novih smeri. Tu sem tudi sklenil, da se popolnoma posvetim plezanju in lepotam gora, ki so naredile iz mene novega človeka.
V Planici stopim iz avtobusa v čudovito mesečno noč. Globoko vdihujem svež in hladen zrak, ko hodim proti Tamarju. Kljub težkemu nahrbtniku in sipkem snegu dobro napredujem. Po dobri uri in pol zagledam obris koče in tudi Frančkovo svetilko. Koča je zaprta, zato si ležišče urediva zunaj. Veliko časa nama vzame priprava opreme za vzpon. Odločila sva se za severno steno Travnika, in sicer za smer Hudeček - Juvan. Skušam zaspati, a mi mraz tega ne dovoli.
Enega od nahrbtnikov napolniva z vso težjo opremo in ga naveževa na vrv, saj bi bilo s takšno težo nemogoče plezati. S seboj imava vso opremo za prenočevanje in hrane za nekaj dni. Nataknem si dereze, oprtam lažji nahrbtnik in zaplezam v prvi raztežaj strmega snega. Hitro se ogrejem, zato se tudi pri skoraj navpičnem skoku ne zaustavljam. Vrvi je kmalu konec in stojišče moram pripraviti kar v snegu. Potegnem nahrbtnik in tudi Franček je kmalu pri meni. Ko pleza naprej tako hiti, da mu komaj podajam vrv. Kar naenkrat sva pri skali, kjer se odcepi Aschenbrennerjeva smer. Lani sva bila tu in preplezala Varianto. Takrat sem opazoval fiksne vrvi v prečki, ki je najtežji detajl te smeri. Franček si sname dereze in premaga to težko krušljivo mesto. Ko raztežaj konča, spustim nahrbtnik, ki zaniha v velikem loku. Na koncu prečke moram plezati navzdol. Prsti so že čisto neobčutljivi. Poskušam jih ogreti in z njimi močno udarjam ob noge. Spomnim se prečke iz Variante, ko sem imel občutek, da mi bo kri kar »zavrela«. Takrat je bila skala popolnoma zaledenela in večkrat sem obvisel le na prstih. Nahrbtnik me je neusmiljeno vlekel stran od navpične stene. S skoraj nadčloveškimi napori sem se obdržal. V roke so me grabili krči in zadnji čas sem našel droben stop za dereze. Komaj sem še lahko zabil klin, saj je bil zadnji daleč pod menoj in padec bi se bil slabo končal. Takrat sem prišel na dopust iz vojske in sem bil fizično slabo pripravljen.
Naslednji raztežaj ni videti težak, a vseeno kmalu zaslišim Frančkovo preklinjanje. Led in sneg mi letita po čeladi in za vrat. Ko pričnem plezati, vidim, da je sneg zelo slabo sprijet. Zajeda je navpična, konča pa se s previsom. Tu je Franček pustil dva klina, ki ju skoraj z roko lahko izpulim. Tanek, slabo sprijet sneg se kruši pod derezami in ne daje nobene opore. Konica cepina kar pade v mehko plast in plezanje postane zelo kočljivo. Včasih si izkopljem kakšen oprimek in počasi le napredujem. Tu ne smem narediti napake. Ko pridem do Frančka, vidim, da mu sploh ni uspelo narediti stojišča in varuje kar v napihu snega. Težave imava z vlačenjem nahrbtnika, ki se kar naprej zatika.
Spet me čaka težko mesto. Komaj začnem plezati, me zanohta, da bi najraje tulil od bolečine. Z muko mi uspe zabiti klin. Sneti moram rokavice, kajti oprimki so minimalni. Zajeda me pripelje na strm snežen raz. Ne upam si niti dihati, vsaka napačna kretnja bi povzročila, da bi se sneg sesul in pristal bi nekaj deset metrov nižje.
Pred nama se odpira strma stena, popolnoma zalita s snegom. Ko me Franček vpraša za mnenje, pravim, da bo treba obrniti. Toda on le poskusi in počasi napreduje. Tesno mi je pri srcu, ko vidim v kakšnem slabem snegu pleza. Ko mu sledim, konice derez in cepina ves čas škrtajo ob skalo. Plezanje je ves čas na meji padca.
Po nekaj raztežajih prideva v malo lažji svet in zelo sva zadovoljna. Le nohta se mi še vedno tako, da se sprašujem, zakaj se sploh potikam po tej odurni zasneženi steni. Ko vidiva, da sva kljub težavam opravila že več raztežajev, kot sva načrtovala, je morala zopet na višku. Postaja čedalje bolj mrzlo in treba bi bilo poiskati mesto za bivak. Toda nad nama je še petsto metrov stene in vsak raztežaj je dragocen. Preko vrha Travnika piha močan veter, ki nosi s seboj droban sneg, ta pa se zbira in v zoprnih pršnih plazovih drsi preko stene. Obleka nama zmrzuje, a prostora za bivak ni in ni. Po nerodni prečki prideva do majhne niše, ki ni dovolj velika niti za enega. Mrači se že. V sneg skušam skopati poličko, a takoj naletim na skalo. Prostora je komaj za sedenje in s težavo se spraviva v spalno vrečo. Noč ne obeta nič dobrega.
Z dnem je najprej na vrsti topljenje snega. Nato pospravljanje opreme in priprave na nov plezalni dan. Razmere v steni so še vedno slabe. Rahlo sprijet sneg je nalepljen povsod. Hitiva, želiva si izplezati še danes. Pot nama zapre velik previs. Franček mora najprej prečiti v levo po sipkem snegu. Nato zaplezava navzgor. Čisti sneg z oprimkov in vrv se le počasi premika. Ko mu sledim, vidim, da so majhni in redki oprimki pokriti z ledom. Telo se mi od napora zagreje pa tudi piha ne več. Zrak je dokaj topel, na obzorju se zbirajo oblaki. Oba se zaveva, da bi poslabšanje vremena lahko pomenilo resne težave, morda tudi borbo za goli obstanek.
Trdna tema je že, ko doseževa vrh. Ko po utrudljivem sestopu prideva pod steno, je niti ne pogledam. Hitiva do koče. Tam je razpoloženje na višku in tudi midva nazdraviva vsak s svojo steklenico Deita. Čez eno uro se bo izteklo leto 1982.
Alojz Cajzek
Cinkarnar, 2. marec 1983
Smer Hudeček - Juvan v severni sreni Travnika je ocenjena z najvišjo težavnostno stopnjo. Prvo zimsko ponovitev sta 30. in 31. 12. 1982 opravila Alojz Cajzek (AO Celje) in Franček Knez (AO Impol).
(op. S. Cankar)