Komentarji, ki so dodani ob nekaterih povezavah na to poobjavo s spletne strani TK Gora, ne odražajo stališča uredniške politike portala Gore-ljudje.net. V pojasnilo smo pripravili povzetke dogajanj ...
... v objavi Razmere in dejavnosti v južnem delu Grintovcev - sredina aprila 2013 (z dodatki)
uredništvo G-L
Koroška Rinka - 14.04.13
TK Gora - Cici: »Otroku se sveti glava. In to je dobro!«, pove misel iz čudovitega legendarnega opisa gornikovih doživetij v bivaku pod Skuto. Tudi naše so se svetile, ko smo rili gor skozi Žmavčarje. Od neznosne vročine in zariplosti, a to ni pomenilo nič kaj dobrega.
Do spodnje postaje žičnice avto že zmore in Stojko je znal to izkoristiti. Potem smo jeli podrsavati čez sneg. »No, ja,« sem si mislila, »tu je bolj gnilobca, naprej pa nas bo gotovo vzradostil srenec,« in pognala sem se prek goličav vstopne strmine, da so se pljuča napihovala kot pri kaki žabi tisti mehurji. Ko je strmina popustila, ko smo spet natikali smuči in je Andrej komentiral, da nam ture vendarle ni treba zaključiti v dveh urah, je priletel helikopter. Pobingljal je s štrikcem in iskal signal nad debelo plazovino v Kotliškem grabnu, ko smo mi drsali naprej. Zgornja plast, ki je terjala srenače, je bila zgolj prevara, saj te je od časa do časa sneg kar pogoltnil, če ne ravno celega, pa vsaj palico ali obe. In niti malo radosti nista vzbujala tale helikopter in goltajoča gniloba. Pri skali, tam kjer dolinica zavije na levo, smo se že temeljito svetili, za ovinkom pa so nam sončni svedri vzeli še poslednji dar govora. Le še kak vzdihljaj oplemeniten z grdo besedo je prerezal kuharijo, ko ti je smučka zdrsnila iz špure v razkorak v cedeči povrhnjici.
Pri bivaku se je situacija nemudoma izboljšala, navlekle so se meglice in sneg je postal trden, malenkost popuščen, res lep. Ta gorska enklava, polna domačnosti, z drobnim plesnim podijem, nemara vinsko kletjo, pa je ječala od zimskih tegob, ki jih je veter prav surovo vrezal v njena nedrja. Okno se je v neki situaciji, vsekakor v silnem vetru, vdalo in snežni zameti so napolnili njeno notrajnost vse do zgornjih kotov pogradov. Plemeniti gornik brž poprime za lopato in očisti ledeno zaveso. Gotovo pa bo dom terjal še dodatne posege v smislu zračenja, tretmana namočenih vzmetnic in pregrinjal. Mi smo od tu krenili naprej. Po desni varianti. Se pravi do kotanje, pa potem nad njo in gori do Rinke. Takisto smo odsmučali. Vriskaje. Kot da bi sami sebe mazali dol po putru. Mestoma smo se rahlo pripopali na novejši sneg, a tudi to je rešila Andrejeva prekrasna »zlata sveča«. Bolj smotano je postalo pod bivakom. Najprej se je pridno plazila zgornja plast, suvereno, a k sreči dovolj počasi, da si se lahko umikal cedečim se smrkljem. Bolj ko smo se spušali, bolj je postajalo »smrkljasto« kar vse skupaj in previdno smo brodili, klavrno iščoč »protiplazovno varnost« med kukajočimi vejicami. Nemara tudi z nekaj sreče smo prišli do gozda, se tam odpovedali Kotliškemu grabnu, ki je še kar zbiral Branine prispevke, se lotili strmine v rahlem drncu, pa zadnjih nekaj sto metrov spet na smučeh, da se je reklo »do avta«. Tura zares zasluži poklon, a ne v teh razmerah. Spodaj je res čudno in ne priporočam, pravzaprav odsvetujem. Pošiljam pa tudi vsem polube in vsem pozdrave, Cici, z Darjo, Andrejem, Branetom in Stojkom.
Cici