Jutro (1933) - Ciril Sitar: Koča pri Sedmerih jezerih, sredi aprila.
V Ljubljani so že kostanji napenjali popje, rumeni nagnoj se je odpiral, da pozlati vrtove, zunaj so sadili krompir, vse gori do Kranja, pa še dalje, prav do Jesenic. Ob progi šopi trobentic, zvončki pa so že veneli. Pomlad. Mi pa smo namenjeni še v trdo zimo tja okrog Triglava, da se naužijemo še zadnjih radosti na smučeh in se odškodujemo tako za letošnjo mnogo prekratko smučarsko sezono. Iz Mojstrane smo jo mahnili skozi Krmo. Poleg 86 kg lastne teže je bilo treba nositi še dobro natrpan oprtnik, saj veste, da sta si dilcar in lakota v najožjem sorodstvu. En teden smučarske lakote pa že nekaj konsumira.
Tako je šlo le počasi navkreber, pa nam ni vzel dobre volje niti gost snežni metež, ki nas je zajel v Zgornji Krmi. Gotovo ni bilo kaj všeč očetu Triglavu, da nas rine kar cel tucat na njegova bela pleča, ki smo mu jih namenjeni pošteno preorati. Tako sem naposled dosegel Staničevo kočo baš še toli pravočasno, da sem še lahko postrgal lonce za večerjo.
Naslednje jutro bi moral prav za prav privoščiti nekaj počitka svojim utrujenim kostem, toda preveč zapeljiv dan je bil, da bi se ne spustil malo doli proti Pragu. Saj vas kar z neodoljivo silo vleče po tistih čudovitih snežiščih! In pa ta božanski razgled na debelo zasnežene vrhove! Človek bi se kar nikoli ne naužil te lepote. Vse se leskeče v milijonih biserov in sonce greje izpod sinjega neba tako toplo kakor sredi poletja.
Ko smo potem preorali nekaj grebenov okrog koče, smo se pomaknili preko Triglavskega ledenika na Kredarico, od tam pa k Aleksandrovemu domu in potem čez Velo polje k Vodnikovi koči. Tako je šlo kar po osem ur na dan, včasih preko prav neprijaznih strmin, da se dostikrat kar kolena šibijo in niso to nikake mačkine solze. Na eksponiranih mestih mi je bil v zanesljivo pomoč preizkušeni vodnik Rekar iz Mojstrane. Ta vam je res tič, da ga je treba iskati! Na Velem polju me je sonce tako zonegavilo, da sem kar klecnil pri neki staji ter je moral priti pome oskrbnik iz Vodnikove koče. No v koči sem si kmalu spet opomogel in kakor prerojen planil v objem čudovite zimske pokrajine, ki kraljuje tam naokoli.
V Vodnikovi koči smo prenočili in tako nas je s svežimi silami popeljal Kvedrov Janez čez sedlo Prevala, odkoder smo brzeli doli na Planino v Lazu. Kar nič ne bom tajil, da mi je bilo precej tesno, ko smo pasirali neko komaj dobro ped široko polico nad globokim prepadom. Brez veščih vodnikov bi človek pač ne tvegal takega poizkusa. Tako pa se zaupaš popolnoma Kakor, da si v varnem naročju matere.
Potem pa je šlo v smuku polnih 11 ur preko Tičarice h koči pri Triglavskih jezerih.
V četrtek smo naskočili Hribarico, od tam pa je šlo kakor strela po vsej planini »Za kopico«, pa spet na greben Tičarice in doli h koči. To so tereni, ki gotovo v ničemer ne zaostajajo za toliko hvaljenim St. Moritzem ali Davosom!
Sklenil sem, da bom v petek počival, zakaj v nogah mi je bilo že tako, kakor da so iz svinca. Toda kaj bi najtrdnejši sklep, če sneg tako blesti v žarkem soncu. Vse tegobe so mahoma pozabljene ob tem pogledu in tako sem jo ubral za drugimi čez Velika vrata tja na Komno, ki je že za mejniki. Šele pri naši karauli na Lanševici smo se utegnili malo oddahniti, potem pa zdrveli čez Planino na Kraju, kjer nas je ustavila v koči nepremagljiva lakota in žeja.
Ali ste bili že kdaj v zimi na Planini na Kraju? Ta pokrajina je paradiž, ki mu ga nikjer ni para. Vsaka beseda je prerevna, da bi vsaj približno povedala to, kar uživa oko in srka srce. In lepše ne more mati zibati svojega miljenca, kakor vas ziblje tu bela priroda na smučeh.
Ali je mogoče kdaj pozabiti ta božanski užitek; ali ni ena sama ura te radosti zadoščenje za celo leto tegob!? — Joj, koliko so zamudili ljudje, ki se niso mogli odtegniti svojemu zapečku in vsaj enkrat v življenju pogledati to zimsko krasoto Planine na Kraju!
Jutri obiščemo še enkrat ta paradiž, od tam pa zaorjemo na Bogatin. Za nedeljo in slovo nas čaka še planina Vogel. Kar prehitro bo minil ta teden. Pozabljeni so vsi napori, kakor da jih sploh ni bilo in zdaj bi si želel te radosti še in še. Toda delo čaka doma, vsakdanja skrb že kljuje od nekod, zavesa pada neizprosno. Konec je te sladke pravljice. Bog daj, da ne zavedno!
Ciril Sitar
Jutro, 15. april 1933