Jutro (1933) - Josip Vandot: Split, v aprilu
Zahodno pobočje splitskega Marjana prikazuje vse drugačno lice nego vzhodno, ki je kultivirano strogo po določnih umetniških in estetskih pravilih. Na vzhodni strani je Marjan v resnici razkošen park, sestavljen iz posameznih gajev, ki tvorijo v celoti nekaj razkošnega, samo po sebi vabljivega ker hranijo v sebi in na sebi skoro južni značaj. Park je kljub pomladi tih in po njem se ne razlega tisto droboteče ptičje petje, ki smo ga vajeni v naših gozdih in gajih. Na potih srečavamo posamezne skupine skoro krotkih srn, ki nekaj trenutkov radovedno ogledujejo šetalca, a se kmalu brezbrižno obrnejo od njega
Zahodno pobočje se pa ponaša z vso drugačno podobo. Pri vrhu kaže hrib še vedno umetno kultivacijo, toda čim bolj se bliža morju, tem bolj postaja naraven. Na bregovih rasejo oljke, seveda ne v skupinah, temveč posamezno, da so prav zaradi tega še bolj zanimive in slikovite. Rožmarin se vpleta ob skalovju in opaja vroči zrak že skoro pozne pomladi s svojim težkim vonjem.
Tu pa tam so zasajene vinske trte in človek bi skoro mislil, da se ne briga nihče zanje, ker so tako same zase in zapuščene. A vendar skrbi zanje nevidna roka človeka, ki ga ne vidiš nikoli nikjer na svojem sprehodu. Včasi se zaleti mimo fazan, v sončnem blesku se zasveti njegovo perje, toda samo za trenutek, ker je že izginit za grmovjem, preraščajočem rdeče skalovje.
Vse to pobočje je polno nekega čudnega vonja, ki prihaja bogve odkod. Pohleven veter, ki veje naravnost z morja, ga razsiplje po ozračju, da sam ne veš, ali je to vonj bohotnega Marjana ali pa vonj neznanih južnih gajev, dahtečih kdo ve kje ob brezkončnem morju. Borna steza se vije navzdol in je skoro nevidna človeškim očem, a vendar te varno privede do široke, čudno gladke ceste, ki vodi tik ob morju od Splita pa gor do Trogira in menda še daleč naprej, koder je živahni rod prislonil svoja bivališča tik ob morju.
Tu spodaj pod Marjanom je vstal tako zvani češki penzion, edini hotel na tej strani marjanskega hriba. Sredi zelenja, sredi lepega, južnjaško urejenega vrta stoji ta prostorna stavba, ki je tudi znotraj opremljena z vsem, kar more zahtevati sodobni človek. Nekaj slikovitega pa je prostorna veranda, obrnjena naravnost proti soncu in morju, ki pljuska že skoro tik pod verando ob nizki breg. Stavba stoji v samoti in je prav zaradi tega skrajno idilična in prikupna. Med sezono jo posečajo Čehi, ki tu lahko nemoteno uživajo vse razkošje
morja in sonca, saj je ta kotiček v resnici sijajen košček poezije našega morja in našega juga, ki imata na tisoče takih koščkov, pa svet ne ve zasuje.
Tesno pod Marjanom hiti cesta proti Splitu in zavije v enem samem ovinku ob morju. Tam na desni se dviga skromna, položna višina, da je človek niti ne opazi. Samo cesta jo loči od Marjanovega obronka. Na pobočju te višine je pri delu več ljudi, ki na prav zanimiv način izstavljajo ladijske vrvi. Višina pa je zasajena s cimpresami in drugimi južnimi drevesi. Med zelenjem se sveti nekaj belega, čistega, kakor da posedava je tam gori med vejami dreves morski galebi in počivajo v soncu, ker jih je veter na morju vendarle preveč utrudil. Tam na višini je zadnje počivališče vedrih Splitčanov, ki se niti v smrti ne morejo ločiti od morja in pojočih morskih valov.
Splitsko pokopališče je v resnici nekaj čudovitega, česar morda ne najdeš nikjer drugod na vsem svetu. Ne zaradi skrajno skrbno negovanih grobov in zanimivih spomenikov, ki jih je pokopališče polno, temveč zaradi svoje izredne poetične lege. Razdeljeno je na novo in staro pokopališče; na zadnjem pa že nekaj let ne pokopavajo nobenih mrličev in je od novega ločeno z zidom. Vendar staro pokopališče v polni meri zasluži, da ga obišče vsak tujec. Med
sočnim, južnim zelenjem snivajo grobovi in se kopljejo ves dan v soncu. A na zahodu je pokopališče presekano in tu šele se prikaže človeku vsa njegova veličastnost.
Pod teboj šumi morje, ko stojiš na višini kraj zadnjih grobov; globoko pod teboj se zaganja v nerazrušljivo ogromno skalo, na katere višini je položeno pokopališče; šumeče pene brizgajo ob skalo in tam spodaj bobni in prepeva morje z razločnim otožnim glasom. Beli galebi se spreletavajo nad modrimi valovi, ribiške ladje se zibljejo mimo in ves širni splitski zaliv je poln lahnih jadrnic, hitečih sam Bog ve kam v tuji svet.
Grobovi pa počivajo sreda pomladnega sonca v najtišjem miru in samo morje pod njimi prepeva svoje večne žalostinke. Cvetje na grobovih dehti z živim, neizraznim vonjem, ki ga raznaša veter po širokem Marjanovem pobočju. Izza cipres in rožnih grmov gledajo tipični, skoro premih obrazi Rendičevih spomenikov kakor morske deklice, ki so prišle žalovat na grobove svojih predragih. A žalujejo z neko neprikrito, iskreno radostjo, ki jo pozna le morje in svet katerega obžarja pomlad v Marjanovem zatišju. Ta svet je sam svoj, kakor je sam svoj ves Marjan, ko se košati v svoji pisani, iz pomladi in morja stkana obleki ...
Josip Vandot
Jutro. 9. april 1933