Delo, Šport: ... Umrl je dr. Miha Potočnik

LJUBLJANA, 29. oktobra - Preminulemu častnemu predsedniku PZS je usoda za vsako obdobje namenila pravo mero pravih doživetij in nalog, da jih je mogel živeti in izpolnjevati častno in brez naglice.
Rojen je bil v osrčju gora in za gore. Kot skalaš je menil, da je poglavitna dolžnost predvojnih slovenskih alpinistov preplezati naše stene pred tujci. Uspelo mu je z duhom Skale premostiti vrzel vojne, da se je nanj lahko prijel cepič povojne generacije, sicer prav malo »spoštljive« do predvojnih dejanj. Uspelo mu je tudi premostiti med-generacijske razlike in usmeriti težnjo mladih po uveljavitvi v svetovno areno - v Himalajo. Prav Miha Potočnik je bil tisti, ki mu je z vztrajnostjo uspelo omogočiti prve, a najpomembnejše odprave od Trisula 1960 do Everesta 1979. Za Everest '79 je menil, da je krona njegovih organizacijskih prizadevanj, ko je ob njenem sprejemu odložil 14-letno predsedništvo PZS. Še prej je bil načelnik GRS, ves čas pa je kot dober pragmatik držal dežnik in odpiral vrata slovenskemu alpinizmu.
Ob tem se je zmogel veseliti uspehov, čeprav jih sam osebno ni bil deležen. Tej redki dobri lastnosti se imamo zahvaliti za zlato dobo slovenskega himalajizma. Slovenijo je dostojno predstavljal v mednarodnih gorniških organizacijah, veliko je storil, da imamo Triglavski narodni park. Usoda mu je bila naklonjena tudi ob koncu - manj kot teden dni prej sem ga srečal na ulici, čilega, bistrega in pokončnega.

TONE ŠKARJA

Po Moskvi Martina Čufar skupno na šestem mestu
Na tekmi svetovnega pokala je naša plezalka s 5. mestom dosegla največji uspeh doslej - Francoski plezalci še vedno prepričljivo boljši
KRANJ - Slovensko športno plezanje je, kot kaže, v stalnem vzponu. Po odličnih rezultatih na svetovnem mladinskem prvenstvu se naši plezalci vse bolj v ospredju uvrščajo tudi na tekmah svetovnega pokala. Minula tekma v Moskvi je namreč Sloveniji, predvsem pa Martini Čufar prinesla odličen rezultat.
Mojstranška plezalka je lansko leto na tekmi SP v Birminghamu v finalu zasedla 6. mesto in bila na koncu deseta. Letošnjo sezono je prav tako začela odlično z 8. mestom na SP v Frankfurtu, osma je bila tudi na mednarodni tekmi v Serre Chevalierju, na boulder tekmi v Argentiere le Besse še za dve mesti boljša, iz svetovnega mladinskega prvenstva se je vrnila z bronasto kolajno, s 5. mestom na tekmi SP v Moskvi pa je dosegla svoj doslej največji uspeh. Če k tem rezultatom prištejemo druge, zlasti Metko Lukančič pri ženskah in številne odlične rezultate mladinske reprezentance, potem slovensko športno plezanje doslej še nikoli ni bilo tako visoko.
V Moskvi je manjkala pri ženskah samo Belgijka Muriel Sarkany, odlična druga s tekme v Frankfurtu. Odsotnost se ji bo najbrž maščevala v skupni uvrstitvi, saj bodo po odpovedi tekme SP v Leipzigu za končni vrstni red štele prav vse tekme. Za končno zmago ima največ možnosti Francozinja Laurence Guyon, ki je zmagi v Frankfurtu dodala še najvišje mesto v Moskvi. Letošnje leto je, to lahko mirno rečemo, njeno leto, saj je razen svetovnega prvenstva dobila vse velike tekme. Nekoliko drugače je pri fantih, kjer je v minulih treh letih dobesedno vladal Francois Legrand. Včasih ima človek ob pogledu na vrstni red še vedno vtis, da gre za mednarodno prvenstvo Francije, toda letos so se na največjih tekmah zmagovalci vsaj menjavali. Legrand je zmagal samo na svetovnem prvenstvu, SP v Frankfurtu je dobil Francois Petit, Serre Chevalier njegov brat Arnaud, Lombard pa je vse pustil za seboj v Arcu. Francosko zmagoslavje je doslej vsaj malo skalil Švicar Eli Chevieux, ki je bil najboljši na zadnji tekmi SP v Moskvi. Poleg tega so vedno pogosteje pri vrhu tudi Italijani z Brenno, ki je bil v Moskvi četrti. Naši žal nikakor ne uspejo slediti rezultatom ženskih kolegic. Še največ je letos uspelo Viliju Gučku, ki je bil na Frankfurtu na 22. mestu, na boulder tekmi v Argentiere la Besse pa še za dve mesti boljši.
Naši reprezentanci so pri naslovu v Moskvi poleg Adrie Airways pomagali še Mercator Catering, Eva Šport in Eurosport trade, vsi iz Ljubljane.
Rezultati iz Moskve - ženske: 1.Guyon (F), 2. Erbestield (ZDA) in Sansoz (F), 4. Richer (F), 5. Čufar, 13. Lukančič, 21. Šuštar (vse Slo).
Moški: 1. Chevieux (CH), 2. A. Petit. 3. F. Petit (oba F), 4. Brenna (I), 5. Legrand (F), 31. Grom, 31. Mejovšek, 41. Guček, 59. Jensterle (vsi Slo).
Dosedanje skupne uvrstitve -ženske: 1. Guyon (F) 200 točk, 2. Erbesfield(ZDA)145, 3.Sansoz(F) 120,4. Richer (F) 102,5. Guillet (vse F) 95, 6. Čufar (Slo) 91, 7. Ovčinikova (RUS) 82, itd.
Moški: 1. Petit 165, 2. A. Petit (oba F) 145.3. Chevieux (CH) 143. 4. Legrand (F) 131, 5. Brenna (I) 102,6. Tribout 98,7. Lombard 82,8 Coffy (vsi F) 65.9. Hirayama (J) 6C itd.

TOMO ČESEN

Trije Slovenci na Čo Oju
O uspešni hrvaški odpravi na Čo Oju (8201 m), v kateri so sodelovali tudi štirje Slovenci, smo že poročali. Sedaj pa smo dobili še podrobnejše podatke o dogajanju na gori.
Odprava je bila razdeljena na tri skupine, ki so izmenično delale na gori. Skupina, v kateri sta bila Slovenca Stojan Burnik in Darko Urbančič, je šla na goro trikrat. Prvič so postavili tabor 1, drugič so postavili tabor 2 in se povzpeli do mesta, kjer je kasneje stal tabor 3. Tretjič pa so odšli že proti vrhu. Burnik je stopil nanj 27. 9., Urbančič pa se je obrnil v vršnem delu gore.
Zakonca Andrej in Marija Štremfelj sta delovala ločeno od odprave, saj so bili njuni cilji zahtevnejši. Nameravala sta preplezati novo smer v SZ razu Čo Oja. Poskus v razu sta zaključila na višini 6400 metrov zaradi velike nevarnosti kložastih plazov. Še isti dan sta sestopila v bazo in takoj naslednji dan začela z vzponom po normalni smeri. Po njej sta v dveh dneh prišla na vrh Čo Oja. Vreme sta imela zelo slabo. Ko sta se vzpenjala proti taboru 3, je tako močno snežilo, da je debelina snežne odeje vidno naraščala. Ko je že kazalo, da jima bo slabo vreme prekrižalo načrte, se je sneženje umirilo in še isti dan sta po globokem snegu prigazila na vrh. Na vrhu se je za nekaj trenutkov pokazal Everest, potem pa sta se spet znašla v megli.
Med aklimatizacijo sta se zakonca Štremfelj poskusila povzpeti še na Siguang Peak (7350 m). Zaradi bližajoče se noči sta odnehala 150 višinskih metrov pod vrhom. Vseeno, sta bila z vzponom zadovoljna, saj sta si z gore dobro ogledala SZ steno Gyachung Kanga, ki bo morda cilj ene od prihodnjih slovenskih himalajskih odprav.
Poleg sponzorjev, ki smo jih navedli prejšnji teden, so slovenski del odprave podprli še IPKO, MŠŠ, FŠ, FS, SKB, Avtotehna Vis, Goreč, Energoplus in Agenda.

(M. P.)

Izpiti za alpiniste
Jesenski rok izpitov za sprejem med alpiniste, ki ga organizira Podkomisija za vzgojo in izobraževanje na PZS, bo 2. in 3. decembra v Koči na Gozdu. Kandidati morajo biti stari najmanj 18 let, imeti morajo končan pripravniški staž ter najmanj 25 letnih in 5 zimskih alpinističnih vzponov. Prijave zbirajo na PZS do 13. novembra.

(M. P.)

Umetna stena
AK Vertikala sporoča, da bo tudi letos njihova umetna stena v OŠ Pirniče odprta za vse, ki bi čez zimo radi trenirali. Ob ponedeljkih bo odprta od 19.30 do 22.30, ob sredah in petkih pa od 17.30 do 20.30.

(M.P.)

Ekstremna tehnična smer v steni El Capitana
Grega Lačen in Iztok Mihev preplezala smer z oceno A5 - Prvenstvena smer v Devils Towru
Grega Lačen (AO Črna) in Iztok Mihev (AO Ravne) sta se vrnila z dvomesečne odprave v zahodni del ZDA. V tem času sta preplezala dve izredno zahtevni smeri. V Devils Towru sta preplezala prvenstveno smer Twilight Zone (A5/V, 250 m, 19 ur), v El Capitanu pa sta opravila prvo ponovitev smeri Winds of Change (A5, 5.10).
Z oceno A5 so ocenjene ekstremno težke tehnične smeri, v katerih so možni tudi 100 metrov dolgi padci. Tehnične smeri te težavnosti so med najtežjimi na svetu, saj sega težavnostna lestvica pri tej zvrsti plezanja le do A6. Definicija te ocene pa je, da je zelo verjetno, da se plezalec ob padcu ubije.
Lačen in Mihev sta najprej preplezala prvenstveno smer v JV steni Devils Towra (Hudičevega stolpa). Smer ima štiri težke raztežaje (A4, A5, A5 in A4). Prvi dan sta preplezala prva dva raztežaja, po dveh dneh počitka pa še druga dva. Prvi raztežaj A5 vodi po zasigani poči, v katero sta zabijala specijalne kline - pekerje. Klini so bili zelo slabi, tako da so komaj držali težo napredujočega, ob morebitnem padcu pa bi se najverjetneje vsi po vrsti izpulili. Najtežje mesto v drugem A5 raztežaju je bil prehod čez streho, ki sta ga zmogla s hudičevimi krempeljci. To so posebni kaveljčki, ki jih plezalci zatikajo za drobne skalne razčlembe.
Na stojiščih v smeri sta zavrtala pet svedrovcev, ki so bili edini zares zanesljivi klini v smeri. Vendar sta imela zaradi njih težave z rendžerji, saj je vrtanje svedrovcev v Devils Towru prepovedano.
Ocena smeri v Devils Towru je bila sprva nekoliko vprašljiva, saj Lačen in Mihev pred tem nista prelezala še nobene A5. Vendar sta s prvo ponovitvijo smeri Winds of Change v El Capitanu te dvome razblinila.
19 raztežajev dolgo smer Winds of Change (A5) je leta 1991 prvi preplezal Richard Jensen, plezalec, ki ima na svojem seznamu tudi smeri z oceno A5+.
Dva raztežaja v Winds of Change, prvi in četrti, sta ocenjena z A5, štirje pa z A4. Najnevarnešji je prvi raztežaj, v katerem so do sedaj obračali vsi ponavljalci. Potrebno ga je preplezati samo s hudičevimi krempeljci in bakrenimi glavicami (to so koščki bakra, ki ga plezalec s kladivom razmaže v izredno plitve razpoke). V celem raztežaju ni varovanja, ki bi zadržalo morebitni padec. Tako plezalcu na koncu raztežaja grozi 60 metrski padec na tla, kar je dosti bolj nevarno kot 100 metrov dolg padec v zrak.
Lačen in Mihev sta najprej tri dni napenjala fiksne vrvi in se po njih vsak dan vračala pod steno. Tako sta preplezala prvih šest raztežajev. Potem sta tri dni počivala, nato pa z vso potrebno hrano, vodo in opremo vstopila v steno. Ko sta priplezala do 10. stojišča, sta ugotovila, da se jima polila skoraj vsa voda. Ker je takrat vladala v El Capitanu zelo huda vročina (od 40 do 50 st.), sta morala sestopiti, čeprav sta preplezala že večino težjih raztežajev.
Ker jima je manjkal le še zgornji, lažji, del smeri, sta se po počitku stene lotila z vrha. Po poti sta odšla na vrh El Capitana in se po vrvi spustila do stojišča, kjer sta morala prejšnjič obrniti. S spusti sta končala ob štirih popoldne, nato pa neprekinjeno plezala do poldneva naslednjega dne, ko sta izstopila iz stene.
To je že peta slovenska A5 v El Capitanu. Debelak in Robnik sta ponovila Lost in America, Rotovnik in Vezovnik Zenyata Mondata, Karo in Prezelj Wyoming Sheep Ranch, Jeglič in Praprotnik pa Jolly Rogerja.
Odpravo v ZDA so omogočili Birocom, IGEM Dravograd, KP Prevalje, MPI Mežica, PD Črna, IMI Dravograd in Aris.

MIHA PETERNEL

Potovanje po Ekvadorju
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS prireja od 12. januarja do 11. februarja potovanje po Ekvadorju. Obiskali bodo Amazonsko džunglo, Galapaško otočje in se povzpeli na nekaj vulkanov. Prijave sprejemajo v pisarni PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, tel. (061) 312-553, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije.

(M. P.)

Kamniške Alpe
Zahodna stena Štruce je bogatejša še za eno novo smer. Blaž Jelinčič in Simon Slejko sta 8.10. preplezala prvenstveno Random logic (VII-/VI+, 180 m, 3 h). Smer poteka desno od Smeri treh svedrovcev, od katere se odcepi v drugem raztežaju. V njej so ostali trije klini in en svedrovec.
Monika Kambič in Klemen Mali sta 19.10. opravila eno prvih ponovitev Sončine direktne (VI, A2/ V, A1, IV, 380 m) v Skuti. Plezala sta 5 ur in pol.

(M. P.)

Smeri nad Sello Neveo
V Beli Peči nad Sello Neveo (italijanska stran Kanina) je Slavica Podgornik s Tanjo Šuligoj na pogled preplezala tri smeri. Vse tri so zelo lepe, visoke 100 metrov in opremljene s svedrovci.
V plezališču Lijak pri Novi Gorici pa je Slavica Podgornik preplezala smer Iluzije (7c po francoski lestvici oz. IX po UIAA lestvici)

(M. P.)

Kos tudi Ljubezenski zgodbi
Osemnajstletna Mojstrančanka Martina Čufar je ta hip najboljša slovenska plezalka - Osvojila je bronasto kolajno na letošnjem MSP v Lavalu in se izkazala z vidnimi uvrstitvami v tekmah za svetovni pokal
Nedaleč izpod triglavske severne stene, v Mojstrani, je pred šestimi leti pričela s plezanjem takrat dvanajstletna Martina Čufar. Človek bi rekel, da jo bodo zasvojile bližnje gore, vendar je podlegla čarom nižjih sten in plezanja v dvoranah. Leto po prvih preplezanih metrih je tudi prvič zmagala na tekmovanju za mlajše kategorije. Zagrela se je za tekmovanja, bila v naslednjih dveh letih v svoji kategoriji nepremagljiva in že počasi lovila svoje starejše tekmice.
Brez trenerja, strokovnjakov, a z očetom in številnimi prijatelji iz plezalnih krogov ter njihovimi nasveti je lani dosegla svoj prvi večji mednarodni uspeh. Enajsto mesto na tekmovanju za svetovni pokal v Beljaku je Martini dalo »krila«. Spoznanje, da je sposobna doseči dober rezultat, ji je vlilo še več volje do treninga in to se je že proti koncu leta pokazalo na tekmovanju v Birminghamu, kjer se ji je uspelo uvrstiti v finale pokala, med šest najboljših plezalk. Na mrzlo decembrsko nedeljo jo je izdala trema, a kljub temu je bila z rezultatom povsem zadovoljna. Plezalno sezono '94 je končala izvrstno in le malokdo bi lahko napovedal takšne rezultate. Še najbližje bi bil temu njen oče, ki je k rezultatom prispeval ogromno energije. Vožnje na treninge, na bolj ali manj oddaljena plezališča, pa na tekmovanja, varovanje in obenem spremljanje plezanja visoko v steni ter svetovanja zahtevajo celega človeka in to Martinin oče tudi je.
Večina plezalcev se ne more odločiti kaj jim pomeni več, plezanje težavnih smeri v skali ali tekmovanja v plezanju. Martina počne oboje z enako vnemo in je zaradi tega prav tako uspešna v najtežjih smereh. Letos poleti je nad Bohinjsko Belo preplezala kar tri smeri desete težavnostne stopnje. Ljubezenska zgodba ali z originalnim imenom Love story je sploh najtežja smer, ki so jo preplezala slovenska dekleta. Ocena 8a+, 8b oziroma X-, X pomeni tudi marsikateremu plezalcu nedosegljiv cilj. Takoj po vzponu se je podala na mednarodna tekmovanja v francoski Sierre Chevalier in L'Argentiere, kjer je zasedla osmo in šesto mesto ob popolni zasedbi zvenečih imen svetovnega plezanja. Majhna telesna teža, izredna gibljivost, do potankosti izdelan občutek za gibanje in borbenost so aduti, ki Martini prinašajo rezultate. Sama ve, da ima še velike rezerve pri treningu, predvsem v moči in da ji manjkajo izkušnje. Ve pa tudi, da potrebuje predvsem čas in potrpljenje.

NAJVEČJI USPEH - Martina Čufar v finalni smeri tekme za svetovni pokal v Moskvi. (Foto: Matej Mejovšek)

Piko na i je Martina Čufar dodala pred nekaj dnevi na tekmovanju v Moskvi, kjer si je priplezala peto mesto. Najboljša uvrstitev doslej ji je prinesla tudi prvi nekoliko večji zaslužek - 1.000 dolarjev. V plezanju se vsaj zaenkrat ne vrtijo velike vsote denarja in je zato vsak zaslužek dobrodošel. Vse svoje prihranke pred tem, tudi tistega iz Birminghama pa je vložila v video kamero, ki ji služi predvsem za analizo plezanja. Tako lahko najhitreje vidi, kje je storila napako in jo na naslednjem tekmovanju poskuša kar najmanjkrat ponoviti.
S svojimi 167 centimetri in 50 kilogrami sodi med zelo vitke plezalke. Je vegetarijanka in se izogiba športniku neprimerni prehrani in razvadam. Brez sramu prizna, da ima najraje čokolešnik in največkrat poseže po multivitaminskih sokovih. Njen režim je na splošno zelo strog, čeprav jo k temu ne sili nihče. Na treningih slovenske reprezentance je ona prav tista, ki je najbolj zgodnja in se najkasneje vrača s plezanja. Marsikdaj ostanejo opazovalci brez besed, ko jo občudujejo pri treningu. Gara in še enkrat gara, ob tem pa »grize« do konca.
Ni kaj. Martina Čufar je danes najboljša slovenska plezalka in tista, ki jo cenijo tudi v tujini. Njene tekmice jo jemljejo nadvse resno in to tudi morajo, kajti z rezultati, ki jih dosega, se zelo hitro bliža tudi stopničkam na največjih tekmovanjih. Njeni želji pa sta le, da bi zmagala na tekmi za svetovni pokal in preplezala smer zgornje desete stopnje. O uspehu pa vsaj jaz ne dvomim.

MATEJ MEJOVŠEK