Pavel Škofic: Vsi ne moremo biti strokovnjaki za vse. Tudi laiki pa imajo verjetno pravico delati in uživati na svoj način.
Izjava g. Perka, da ne razumem osnovnih pojmov in zakonitosti športa je z akademskega vidika precej blizu resnice. Prebral sem sicer kar nekaj literature, na pamet pa se je nisem nikoli učil. Primerjave teoretičnih raziskav in prakse sem imel priliko spoznavati najprej v alpskem smučanju, sedaj pa tudi v plezanju. Za strokovnjaka se kljub vsemu ne štejem.
Osnovna ugotovitev na obeh področjih je zelo podobna. Izjemno malo tekmovalcev čistega vrha je tja prišla na osnovi teoretičnega planiranja kariere. Še najbližje temu je bil s svojim pristopom Ante Kostelič. Gospod Kostelič je bil odličen trener rokometa in vnaprej je načrtoval vsako malenkost v razvoju svojih otrok. Anekdota govori, da je celo ženo (vrhunsko športnico) izbral na osnovi študije genetike, da bi ustvaril najprimernejšo gensko zasnovo. Ali to drži – ne vem. Že v njuni rosni mladosti je napovedal olimpijske medalje. Njegov pristop je temeljil na ogromni količini do potankosti načrtovanih treningov (250 in več snežnih dni letno + kondicijske priprave). V skupnem so trenirali več kot 5 dni na teden. Spali so v avtomobilu, ker si drugače tega niso mogli privoščiti. Po teoriji, ki jo prodaja g. Perko, je bil projekt obsojen na propad. Otroka sta bila izjemno tekmovalna in za rezultat sta prenesla marsikaj. Pred mladinskim svetovnim prvenstvom si je po pripovedovanju Janica zvila gleženj in noga ji je otekla kot žoga. Zato je oče zjutraj razbil led v potoku, da je lahko hodila po ledeno mrzli vodi. Oteklina je splahnela in bodoča mladinska svetovna prvakinja je lahko obula čevelj. Po teoriji g. Perka, bi moralo biti njene kariere verjetno konec že naslednji dan. V nasprotju s to teorijo sta brat in sestra osvojila vse kar se je osvojiti dalo.
Z malo zakasnitve pa je zasijala še ena izjemno ambiciozna tekmovalka. Če bi g Perko poslušal pripovedi o Tini Maze, bi vedel, da na treningu ni želela odnehati, če ni bila najboljša. Pa se ni primerjala le z dekleti – dokazati je hotela, da je boljša tudi od fantov. Po teoriji g. Perka bi moralo tako dekle doživeti žalosten konec in nehati smučati v najstniških letih. Pa ni. Na srečo ji nihče ni vzel njenega lastnega prepričanja, da je najboljša in da rabi le nekoga, ki ji bo namesto postavljanja ovir omogočil, da uresniči svoje sanje.
Če se pogovarjamo o plezanju, je prav, da pogledamo še našo mladinsko reprezentanco. Sami specialisti, pravi g. Perko. Če prav razumem besedo specializacija (g. Perko me bo nedvomno popravil, če jo razumem narobe), to pomeni, da že mladi plezalci plezajo samo eno disciplino. Kolikor jaz poznam to zadevo imamo svetovnega in evropskega prvaka v težavnosti na umetnih stenah, ki sta oba zmagovala v balvanih na evropskem mladinskem prvenstvu, obenem pa igrata glavo vlogo v filmčku Specialisti, kjer splezata zanimiva balvanska problema v skali. Pri tem se pohvalita še s splezano 9a v težavnosti v skali. Skoraj vsi hodijo po rokah, so odlični v ravotežju ... Njihovi trenerji očitno delajo iz njih nekaj več kot samo plezalce za eno disciplino. Res pa ne razumem, kaj je tako zelo narobe, če so dobri v vsem.
G. Perku se opravičujem zaradi svoje nestrokovnosti, ampak res bi ga prosil, če mi to lahko razloži malo bolje, ko si že tako lepo dopisujeva.
Že v prejšnjem pismu sem napisal, da verjamem v velik potencial g. Perka. Upam le, da bo svoje teoretično znanje dobro izkoristil in se dokazal kot trener vrhunskih plezalcev. Trenerji in ostala ekipa, ki trenutno vodi slovensko plezanje je dokazala, da nekaj dela prav. Majhna slovenska reprezentanca igra pomembno vlogo v svetu in mnoge nacionalne reprezentance želijo trenirati z njimi. Zaenkrat še nisem slišal za noben odmeven rezultat dela g. Perka (če se motim, me bo nedvomno popravil). Nisem še slišal, da bi se kdo trudil priti v stik z njim za skupne treninge. Razumem, da tega ne razumem jaz, ki o športu pač nimam pojma, ampak da bi tak potencial ignorirali tudi vsi strokovno usposobljeni in podkovani ljudje, pa mi ne gre v račun – razen če tudi vsi ostali nimajo pojma. V tem primeru bo pot g. Perka na sam vrh verjetno zelo enostavna.
Za konec pa morda še ena malenkost o moji nestrokovnosti. Za to kar delam v plezanju, mi ni treba biti strokovnjak za plezanje. Ljudem, ki jih plezanje neizmerno veseli in so v to pripravljeni vložiti svoj prosti čas le poskušam omogočiti, da to delajo v čim boljših pogojih. Če nekdo uživa v vlogi trenerja in ga imajo otroci radi, mu to omogočimo. Če nekdo želi trenirati 7 dni na teden, mu to omogočimo. Če nekdo želi zmagovati, mu tega ne preprečujemo. Če otroci želijo tekmovati na naših tekmah, smo veseli in se potrudimo, da so tehnično čim bolje izpeljane. Če nekomu naš pristop ni všeč, prisluhnemo njegovim idejam. Če ideje sodijo v naš koncept, jih skušamo uresničiti. V nasprotnem primeru je v Sloveniji toliko tekmovanj z drugačnim pristopom, da vsak lahko najde kaj zase. V našem okolju nas moti samo ena vrsta ljudi. To so ljudje, ki o vsem vse vedo in veliko govorijo, delu pa se v velikem krogu ognejo ter računajo na nagrade brez vloženega truda. Ljudje, ki jih spoštujem so srčni, ne gledajo na ure, drugih ne ponižujejo kot manjvredne in znajo priznati svoje napake. Nestrokovno trdim, da je ekipa ki trenutno deluje v slovenskem plezanju svetovna elita. Enako nestrokovno trdim, da je ekipa, ki deluje v Radovljici na istem nivoju. Srce je včasih pač pomembnejše od nakopičene teorije.
Pavel Škofic