Uroš Perko: Veseli me, da je Pavel Škofic z veseljem prebral moj članek – komentar tekmovanja v Radovljici. Na odgovor se moram odzvati,
... ker je iz zapisanega razvidno, da ne razume osnovnih pojmov in zakonitosti športa.
G. Škofic piše, da je mnenj o tem kaj šport je in kaj so gibala športnega udejstvovanja, toliko kot je ljudi. Znanstvena definicija pojem šport opredeljuje na tri osnovne pojavne oblike človekove dejavnosti. Te so:
- športna vzgoja (predšolska, šolska, ipd.),
- športna rekreacija (športno razvedrilo, sprostitev) in
- tekmovalni (agonistični) šport.1
Pravo vprašanje je torej, s katero pojavno obliko športa se ukvarjajo otroci, ki so se udeležili tekme v Radovljici. Vsak, ki je ustrezno strokovno podkovan, brez ugibanj in mnenj ve, da gre za tekmovalni šport. Ta pa ima nekaj podkategorij, ena izmed njih je šport mladih. Zanj je značilno, da je to dejavnost otrok in mladostnikov, kjer morajo biti okoliščine, oblike in način dela prilagojen njim, njihovim značilnostim in potrebam². Ne bom našteval kakšne so prilagojene okoliščine (oblike in način dela) potrebam najmlajšim, trdim pa, da tekma v Radovljici ni bila prilagojena le-tem.
G. Škofic enači uspešnost tekme s številom nastopajočih, omenja nastop šestletne tekmovalke, ekip iz tujine, ipd. Poudaril bi, da kritika tekme ni bila glede izvedbe iz tehničnega vidika. Ta je bila brezhibna. Težava in glavni problem, ki ga mnogi ne vidijo (ali nočejo) je v vsebini tekmovanja. Ta je organizirana po modelu tekmovanj za odrasle – po načelu »hitreje, višje, močneje«. V tem modelu, veljajo standardi odraslih tudi za otroke in mladino. Najpomembnejše so medalje in zmaga nad nasprotnikom je edino kar velja. S tem pa so pravice in dostojanstvo otrok kršene že v izhodišču.²
Humanost v športu mladih ne bi smela imeti alternative!
Pravo vprašanje je, ali se organizatorji, starši in trenerji zavedajo, kakšne posledice bo pri šestletnem otroku pustilo plezanje previsnih in starosti povsem neprimernih balvanov?
G. Škofic navaja, da bo sezona Tine Maze letos zapisana v zgodovino za večno. Se popolnoma strinjam. Potrebno pa se je zavedati, da teh uspehov ne bi bilo, v kolikor bi Tina delala po sistemu slovenske smučarske reprezentance. Izkupiček te, pa je milo rečen zelo ubog. Dogajanje v plezanju sem primerjal s smučanjem, ker gremo po isti poti. Škoda je, da se iz napak drugih ne naučimo ničesar. V smučanju z načinom dela v mlajših kategorijah ustvarjajo mladinske prvake, ki pa praviloma ne ponovijo uspehov v članski kategoriji. Glavni razlog je prezgodnja specializacija. Dojeli so, da so uspehi mladincev izsiljeni in hkrati tudi njihov maksimum, zato po novem za vstop v mladinsko reprezentanco niso več pomembni samo tekmovalni uspehi in rezultati testiranj, temveč tudi ocena tehnike in znanja smučanja. V njihovem načinu reševanja težav, so deloma nakazane rešitve, s katerimi se bo slej kot prej morala soočiti tudi KŠP.
G. Škofic navaja, da se kategorij ne loči na boljše in slabše iz dveh razlogov. Prvi je, da imamo v dveh kategoriji več otrok na zadnjih mestih, drugi pa, da je vrednost zmage v tolažilni skupini relativna. Več kot očitno je, da g. Škofic tu zopet prenaša vzorce tekem za odrasle na tekmovanja za mlajše. V športu odraslih se uspeh enači z zmago. V športu mladih, pa uspeh ni sinonim za zmago, kot tudi neuspeh ni isto kot poraz. Raziskave kažejo, da je zmaga samo eden od razlogov za ukvarjanje s športom in da otroci zabavo, učenje novih vsebin, druženje in izziv navajajo kot daleč pomembnejše motive za svojo udeležbo v športu.³
Strinjam se z g. Škoficom, da vsi odgovori niso tako preprosti. Tudi ne morejo biti, dokler se KŠP javno ne opredeli kakšen sistem dela z mladimi podpira in predvsem temu sledi z zgledom. Za pravilno delo pa je ključnega pomena strokovna usposobljenost, ne glede na to komu je to všeč ali ne.
Uroš Perko
1. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport.
2. Škof, B. (ur.). (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.