Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ta prečudoviti gorski svet (2.)

Teleks  - Franček Knez: V stenah ameriškega eldorada

Torej se je začel veliki met. Amerika. Zadnje dni, ko sem skakal sem ter tja za opremo - koliko potrebnih in nepotrebnih poti je treba opraviti, preden spra-viš vse skupaj - sem povsem pozabil na ure, ko smo viseli na mariborskih stolpnicah in popravljali fasado. Zdaj je to za mano, denar je v žepu, vozovnice tudi.
Z dvema avtomobiloma se bomo odpeljali na zagrebško letališče. Bojana Vebra - Bojča in njegovo ženo bo peljal njegov oče, Marjana Frešerja - Maria in mene pa njegov brat.
Šele na letališču sem ugotovil, ko sem opazoval slovo Bojča in Maria in svojcev, zakaj me moja mama, kadar se odpravljam na goro, vedno tako tiho gleda. Včasih, ko sem bil še mnogo mlajši, sem ji dosti prej povedal o svojih načrtih. Zdaj že dolgo časa tega ne delam več. Najpogosteje ji niti ne povem, kam grem. Da ne bi trpela. Najhuje, vsaj tako se mi je zdelo takrat, je bilo, ko sem šel na Everest. Ne vem, zakaj je tako, toda tudi pri drugih sem ugotovil, da jim znane gore ali vrhovi vlivajo več spoštovanja kot denimo najtežje stene sicer nižjih vrhov. Spoštovanja in strahu.
Končno smo tiho obsedeli vsak na svojem sedežu v letalu. Prva postaja London, druga San Francisco. Kaj me čaka v Ameriki? Ali bo šlo vse po načrtih! Kakšnih načrtih pravzaprav! O dolini Yosemitov smo zbrskali nekaj podatkov, o El Capitanu nekaj manj. Če je tam pravi eldorado za plezalce ni vrag, da ne bi bil prostor tudi za nas.

Končno San Francisco. Ves dan smo tavali po ulicah in skušali vsrkati vase njegove znamenitosti. Zjutraj smo že bili na avtobusu. Izredno lepa narava, plantaže, farme, dolina se oži v kanjon, v katerega se zlivajo slapovi in na katerega dnu se lesketajo jezera. Ni čudno, da so to dolino spremenili v narodni park.
Končno smo prišli do naše baze - do kampa IV ali Sunny side do »Sončne strani«. Kampa, ki je resnično plezalska meka Amerike. Tu srečaš alpiniste z Japonske, Nove Zelandije in verjeli ali ne, kar je navadnemu Zemljanu težko razumeti - Švicarje, Avstrijce, Italijane. To je eno samo šotorišče, od trdnih zgradb so samo trgovine, pošta, hoteli ... Živo mravljišče pisanega alpinističnega sveta.

Čudno, kako pisana družba. Od najslovitejših imen do povsem zelenih začetnikov, ki se bodo prav tu spoprijeli s prvim raztežajem in premagali »svojo« steno ali pa vsem stenam za vse čase obrnili hrbet.
Tu bomo torej poldrugi mesec. Na levi gledamo El Capitana, na desni Sentinel Rock. Stena za steno, in tam nekje, po tridesetih kilometrih konec - Sierra Nevasa, ki je še globoko v poletje pod snegom.
Kolikšna lepota, kolikšno bogastvo, ki so ga tako kruto iztrgali Indijancem. Indijance, žive potomce nekdaj bogatih in kulturnih Indijancev, tu srečaš samo v - muzeju. Indijanka in Indijanec, vsak dan, ko je muzej odprt, sedita v muzeju in pleteta košarice iz vrbovega šibja ... Turisti se prerivajo pred njima in bulijo vanju, v prostoru je tihotno in temačno, slišati je šepet, vse je v pričakovanju, kot da bo zdaj zdaj zažvižgal tomahawk. Toda nič. In prav je, da ni nič. Hough. Govoril sem ...
Treba se bo ogledati za dobrim prostorom. Seveda moraš najprej odšteti dva zelenca za en dan. Rendžerji na konjih pridno pregledujejo listke na šotorih, in če ugotovijo, da nisi plačal, moraš pobrati šila in kopita pa adijo Yosemiti. To je business in ni sprenevedanja ali tovariškega prepričevanja.

Prvi izpit v previsni poklini
Dolina Yosemitov je že deset dni zavita v deževne oblake. Zdi se mi, da so se prilepili na okoliške vrhove in da se ne bodo nikoli dvignili. V šotoru je poplava. Vse je premočeno, nekajkrat v taboru zapade celo sneg.
Prvo noč nas za spremembo obišče medved, zlomi vejo na bližnjem drevesu, kamor smo obesili hrano in odnese živež s seboj. To se zgodi pozneje še velikokrat, vendar samo našim novim sosedom. Včasih, ko malicaš pri mizi ob šotoru in le za hip odideš po vodo, že ti veverica ali srake pospravijo kosilo. Nekega dne, ko jem arašide, poskušam naučiti veverico, da bi mi jedla iz roke. Vendar zamisel hitro opustim, ko me žival ugrizne v prst.

Alpinistični slovarček
POČ - razpoka, ki je različno široka, do deset, petnajst cm
KAMIN - široka razpoka, v katero zlezemo s celim telesom
GVOZDENJE - tehnika plezanja po razpokah
ŽIMAR - ŽIMARJENJE -posebna priprava, ki služi za vzpenjanje po pritrjeni vrvi
FRIEND - pripomoček za varovanje v razpokah
OPORNO - tehnika plezanja, pri kateri se z rokami držimo za zunanji rob poči, z nogo pa se opiramo ob nasprotno ploščo

Po desetih turobnih dneh se vreme popravi, tako da lahko pričnemo plezati v nižjih stenah okoli tabora. Ponovimo veliko kratkih, težkih smeri. Z ameriškim prijateljem odidem pod steno El Capitana in tu nam Eric pokaže svojo novo smer. Stojimo pod previsno poklino, ki se zgoraj in spodaj zožuje, na sredini pa je zelo široka in pošteno visi na desno stran. Eric se počasi dvigne v razpoko in z rokami gvozdi po njej. Zatem se stlači vanjo in se kakor kača zvija po njej, dokler ga razpoka ne prisli, da izpleza iz nje, se prime za zunanji rob in se z nogami upre v sosednjo gladko steno. Tako oporno doseže njen vrh. Z rokami pleza še nekaj metrov, levo do roglja, kjer se spusti navzdol.
Šele ko stoji med nami in njegov prijatelj že drugič omahne, mi pove, da je sam kar petkrat padel, predno je splezal to smer. Eric zatem komentira: »Če bi bil kdo zelo močan, bi jo lahko splezal celo oporno«. Opazujem zaobljeni rob in nasproti gladko navpično ploščo, in zdi se mi komaj verjetno, da bi se to dalo.
Ko je Peter končal plezanje, nas Eric vpraša, če želi še kdo poizkusiti to smer. Dva Kanadčana se takoj odločita, vendar v poklino še vstopiti nista mogla. Po njunem porazu sem malo izgubil pogum, vendar sem se zatem vseeno odločil, da poizkusim. Zatlačim prste v razpoko, potegnem se navzgor in primem za rob. Ker je plošča, v katero opiram noge, gladka in navpična, imam noge skoraj v višini pasu. Obremenitev je silna, posebno, ko držim za zaobljen rob. Sopiham in plezam navzgor in le ena misel je v meni: čim hitreje navzgor, kajti drugače sem izgubljen in bom padel. Ko preprijemam navzgor, čutim, kako mi pohajajo moči. Sem na vrhu pokline in še nekajkrat, viseč na rokah, preprimem v levo, noge mi visijo na gladki plošči, in že sem pri roglju, ki služi za spust. Bojč je kar pozabil slikati. Vse je trajalo le dve, tri minute. Če bi dalje plezal, bi padel. Gledali so z odprtimi usti. Šest fantov.

Prvenstvena smer Peščeni raj
Okoli devetih vstopiva z Marjanom Frešerjem v žlebove Yosemite Falls, po katerih se izceja voda. Že v naslednjem raztežaju naletim na razpoke, ki so pokrite z mahom. Da bi zabil klin, moram odstraniti cele kupe mahu in blata. Voda pa mi pri tem teče za rokave in pri plezalnikih ven. Končno dosežem suho skalo. Vrstijo se ozki kamini in poči, Marjan pa pridno žimari za menoj. Okrog treh prečim okoli roba in zlezem v ozek kamin. Istočasno se razbesni nevihta in kamin postane odtočni kanal. Hitro splezam levo pod manjšo naravno streho, dovolj veliko, in ko prižemari Marjan za menoj, sva oba na suhem. Visiva in drgetava pod streho; trese me tako močno, da klini, ki jih imam na pasu, odzvanjajo kakor zvončki. Mine dobra ura, predno preneha deževati. Plezanje navzgor je sedaj še težje, saj je skala algasta in zaradi tega vsa spolzka. Kljub temu morava najti primeren prostor, kajti bliža se noč.
Po štiridesetih metrih dosežem poličko, na kateri lahko vsaj stojim. Tu si poskusiva urediti bivak. Marjan, ki ima samo puhasto bundo, sedi na polički, jaz, ki imam spalno vrečo, visim pripet na kline nad njegovo glavo. Nekaj ur zdržim v takšnem položaju, zatem pa imam vsega zadosti. Sredi noči se odločim, da spremenim položaj. Zraven Marjana je plitev kot in ko se motovilim okoli njega, se mi nehote posreči, da zlomim veliko lusko, ki jo zagozdim v ta kot in tako dobim udoben sedež. Sedim in dremam, ura teče še kar hitro, le jutranji hlad je precej »tresoč«, ko zlezem iz spalne vreče. Vzamem opremo, ki visi na klinih in splezam v težavno poklino, in po desetih metrih se že ogrejem. Ko pa visim v previsni poklini na preperelih luskah, mi je že pošteno vroče. Od tu navzgor je granit vse slabši, dokler ne postane takšen kakor pesek. Kline lahko zabijam kar v živo skalo. Raztežaj plezam celo uro, vseskozi se vsipava pesek, klini so slabi, na koncu pokline pa še slabih ne morem več zabiti. Zato zavrtam dva svedrovca in nad njima dosežem dobro razpoko. Po njej splezam do grebena in ta naju vodi proti vrhu.
Ko sva prišla na vrh, je bilo gori za meter snega. Bila sva obuta v plezalnike, to pa je isto kot copate: zatem namreč gaziva pol ure moker sneg do pasu in pošteno se oddahneva, ko prideva na suha tla.

Smer Vzhodno od raja
Ura je že poldne, ko pričneva plezati strme poči v isti steni. Po treh raztežajih doseževa gredo, obraslo z grmovjem in od tu navzgor vodi ozek, moker kamin. Ko se gvozdiva po njem, mi po hrbtu teče voda v potokih, in preden se mi posreči splezati pod streho, sem že popolnoma moker. Tudi Marjanu ni prizaneseno, saj je začelo deževati. Ura se nagiba proti šesti, ko oba premočena visiva pod streho, toda sedaj sva na suhem. Vendar vso noč tu ne moreš viseti, zato se spustiva nazaj na polico, in mrzla noč nama počasi mine.
Zjutraj počakava sonce, kajti vrv in skala, kjer je tekla voda, sta sedaj ledena. Predno se vse skupaj stopi, je ura že devet. Tolaživa se z mislijo, da bova danes dosegla rob stene. Plezava navzgor po poklinah, zopet sem pod streho, vendar me nad njo ustavi gladka plošča. Nimam druge izbire, kakor da se lotim svedranja. Čeprav se noči, še vedno visim v plošči in vrtam. Končno mi ne ostane drugega, kakor da raztežaj splezam nazaj pod streho do Marjana, od tu pa se spustiva še en raztežaj navzdol, na bližnjo polico, na kateri za silo prebijeva drugo noč.
Zjutraj je zopet zelo mrzlo in ledeno. Pričneva plezati, brž ko naju dosežejo prvi sončni žarki. Ko pridem na mesto, kjer sem prejšnji dan odnehal, je ura že deset. Dovrtam še nekaj svedrovcev in dosežem dno razpoke. Po njej plezava navzgor, proti ogromni steni, obideva jo po poklini na desni, še enkrat posežem za svedrom, da premagam gladko ploskev, ki mi omogoči prestop v algast žleb. Z velikim naporom splezam po njem navzgor, stena se počasi položi, in potem popusti vsa napetost prebitih dni. Tri dni - 600 metrov.

Prvič v steni El Capitana
Ko sem se pripravljal za odhod v Ameriko, sem prosil za pomoč Planinsko zvezo v Ljubljani. Obljubljali so denar dvema za ostenje Yosemitov. Žal je spet ostalo samo pri obljubah. V Ljubljani sem še izvedel, da se na El Capitana odpravlja tudi Lidija Painkihler iz AO Matica. Na to sem povsem pozabil, ko glej, v taborni trgovini zagledam njen nasmejan obraz. In za njo je stal Igor Škamprle iz AO Postojne. Brez besed smo se kar režali, režali. Pozneje, ob ognju, sta morala pripovedovati, kako je doma, mi pa njima o tem, kako je tu.
Šele naslednji dan sta nam povedala, kaj se je zgodilo Nejcu. Vest o Nejčevi smrti nas je hudo prizadela, Bojana pa kar sesula. Verjetno se je tudi drugim, tako kot meni, v tistih dolgih trenutkih tišine pred očmi odvrtel film. Z Nejcem sva bila v odpravi na Lhotseju na Everestu. Z Bojanom sta bila izredno povezana, zato je Bojana prijateljeva smrt tako prizadela, da ni bil več sposoben za steno. Vest o smrti prijatelja je huda, toda če zveš za njo daleč od doma, je še hujša.

Mnogo dni opazujemo steno El Capitana in njen slap, predno ugotovimo, da bi ga lahko ukanili in splezali v njegovi bližini kakšno smer. Sedimo na spalnih vrečah pod steno in zremo v rdeče jezike ognja, ki oblizuje suhe veje. Danes je že tretja noč, ko taborimo tu pod steno in nam je tako lepo. Drugo jutro žimarimo po vrveh, sonce nas ujame že visoko v steni. Tako ukanimo slap in uidemo vodni poplavi, ki se razlije tu okrog enajstih. Stena nad glavami postaja vse bolj položna in kmalu smo na robu stene. Smer smo splezali Igor Škamperle (AO Postojna), Lidija Painkihler (AO Ljubljana) in jaz.
Splezali smo jo s pomočjo pritrjenih vrvi, ki smo jih dva dneva pritrjevali v steno in tako ukanili slap. Smer sem imenoval Čura mura - kar bodo Američani težko izgovarjali, in ne bodo mogli prevesti imena. Vsi so nas spraševali, kaj to pomeni, pa smo rekli, da nič. Kaj pomeni nič? Le to, da v tej smeri dobro plezaš ...

Kaj je sploh »prvenstvena«?
Spet so minili trije dnevi, le da danes hodim pod steno z Walaceom. Tiho sva. Kopljeva se v vročini umirajočega dne. Po enourni hoji odlagava opremo v vznožju stene. Nenadoma prijatelj zakriči - kača. In res le nekaj centimetrov stran od moje noge zvita preži klopotača. Vsake toliko stegne svoj črni jezik. Previdno premaknem nogo in se pomaknem nekoliko vstran. Hitro pograbim kamen in z natančnim metom je vsa nevarnost mimo.
Zatem pregledava okolico, vendar ni nobene kačje nevarnosti več. Pozabiva na dogodek in utoneva v spanec. Ob štirih, ko je na nebu še polno zvezd, žimariva nekam navzgor v črno nebo. Po enournem žimarjenju sem spet tam, kjer sem končal pred tremi dnevi s prijateljem Bojanom Vebrom. Ponovno se lotim previsne poči, telo mi visi v globino, krči me grabijo v rokah. S težavo zataknem frienda in se potegnem čez previs. Preprimem se in že je vse mimo.
Vzdih, s polnimi pljuči zajamem zrak in gvozdim naprej po poči do zajede. Zajeda je zasigana in gladka. Uporabim kline. Slabo držijo. Obešam se nanje, pa so zabiti le nekaj centimetrov. Končno se vrv izteče in uredim si varovališče. Prijatelj je hitro pri meni in zamenjava vlogi. Spleza levo, desno čez ploščo, zabije nekaj klinov in izgine za vogalom. Vrv mi steče hitreje, končno zavpije, naj mu sledim. Hitro sem pri njem, stena se položi, potegnem se še čez manjšo streho in že sem na robu sredi grmovja, ki ga je tu na vrhu vse polno.

Tabor
V sami dolini je raven prostor, z zelo lepimi drevesi, kjer v glavnem šotorijo alpinisti z vsega sveta. Tabor je zmeraj poln. Verjetno ni nikoli prazen. Ko sem bil jaz tam, je bilo v njem vsaj sto ljudi. Iz Avstralije, Nove Zelandije, Italije, Nemčije, Švice, Kanade, sami Amerikanci, Japonci, Angleži. Pridejo tja v glavnem najboljši in najbolj pripravljeni. Seveda je razlika med najboljšimi tudi opazna. Precej je bilo zelo dobrih. Dosti so komentirali, kako in kaj. Domačini živijo od podpor in zato lahko plezajo. V zimskem obdobju v puščavi, poleti in v pomladanskem obdobju pa pridejo v dolino Yosemitov ali Colorada. Ko postane prevroče, se selijo više navzgor v sierro ali kam drugam v kakšne dobre severne stene, kjer je hladneje. Precej je pa tudi takih, ki so tam zaposleni kot prodajalci v raznih trgovinah in lahko vsak dan in ves prosti čas porabijo za plezanje. Ko dosežejo zastavljene cilje, si poiščejo delo v kakšni drugi dolini in tam nadaljujejo vzpone.

Že 45 dni v Yosemite Falls. Plezali smo vsak dan, razen dveh, ki sta bila izključno posvečena počitku. Takrat smo bili v glavnem v taboru, poležavali smo na soncu, plezali po okoliških balvanih (skalnih blokih), ki zagotavljajo srednje zahtevno plezanje.
V glavnem sem si skoz in skoz želel, da bi se mi vsaj posrečilo v dolini najti primeren prostor in splezati kako prvenstveno. To je bila največja moja želja, v katero pa še sam nisem verjel. Vsaka poklina ima svojo smer, enako tudi plošča. Mislim, da sem imel res izredno srečo, da sem v El Capitanu in v Yosemitih našel prostor in splezal kar po dve novi smeri.
Kaj je sploh »prvenstvena«? V dolini so na voljo literatura, knjige, v katerih so navedene obstoječe smeri. Ko to pregledaš, ugotoviš, kje jih še ni. V glavnem so to taki predeli, ki so zelo zahtevni, zato jih tudi niso splezali. Ali pa je tudi kakšna druga stvar - v El Capitanu je bil to predvsem slap, in značilno za ta slap je to, da tedaj, ko se ozračje okoli enajste ure otopli, nastane zračni tok, ki nosi slap levo in desno tudi po 50 in več metrov.
Ko preplezaš prvenstveno smer, je tvoja naloga, da jo poimenuješ, jo oceniš, ji daš težavnostno stopnjo, podaš čas plezanja, pa tudi to, kakšna oprema je potrebna za ponavljanje. To pošlješ na točno določene naslove ljudem, ki takšne podatke zbirajo in jih potem sestavljajo v plezalne vodnike. Napišeš opis z besedami in narišeš skico s tehničnimi oznakami. Med prijatelji pa pripoveduješ, kaj si plezal, vsak pove svoje in potem se komentira, kakšna je smer, težka ali lahka, ali potrebuješ kaj opreme ali nič.

Prijatelji so mi pripovedovali, kakšno je tod reševanje, če se kdo ponesreči. V El Capitanu je tako, da posebna skupina reševalcev in helikopter opravijo to nalogo. Zgodilo se je nekoč, da je neko zelo previsno smer ponavljal en sam plezalec. Na nekem tehnično zahtevnem mestu se je naj podrla ogromna luska in ga tako ranila, da ni mogel več nadaljevati vzpona. Potrebno je bilo posebno reševanje, kajti če bi hoteli splezati do njega, bi potrebovali več dni, pa tudi zaradi previsne stene je bila izključena možnost, da bi ga potegnili navzgor. Poklicali so posebno izurjeno ekipo ameriškega letalstva. Fantje so zagotovili, da je to za njih malenkost. Ko pa so prileteli v bližino plezalca, so lahko samo gledali in so kasneje prijateljem dejali, da kaj takšnega sploh še niso videli, kajti stena je tako previsna, da si je kaj takega težko sploh zamisliti. Zatem je prišla tja ekipa reševalcev. Posrečilo se jim je, da so v steno nekako izstrelili vrv, navezali nanjo ponesrečenega plezalca in tako opravili najtežje reševanje doslej.

Dvomi v steni Sentinela
Pod El Capitanom smo srečali tudi rojaka, ki je bil rojen v Celju, vendar se je že v mladih letih s starši preselil v San Francisco, kjer še zdaj živi. Starši so ga naučili lepo slovensko. Tudi doma govorijo večinoma slovensko. Ko smo prišli pod steno, je bil tudi on po naključju tam - kot alpinist. Srečanje je bilo presenetljivo. Zmeraj je upal, ker dostikrat pleza, da bo mogoče nekoč le srečal tudi Jugoslovane - posebno Slovence. To se mu je zdaj izpolnilo. Z njim smo se dosti pogovarjali, med vračanjem pa smo eno noč prespali pri njem in nam je naslednji dan razkazal znamenitosti prijetnega mesta San Francisca. Mitja Bevc, njegov oče, je fizik in dela pri jedrskih projektih. Sam pa študira biologijo.
Predvsem so ga zanimali naši hribi in Centralne Alpe, zlasti Eiger. V Ameriki je Eiger izredno cenjen. Ko so zvedeli, da sem na Eiger splezal v šestih urah, so me gledali kar drugače. Kar pozdravljali so me, in naenkrat sem dobil mnogo kolegov.

Naslednji poskus prvenstvene smeri pa se ni posrečil. Z Marjanom Frešerjem sva šla v steno Sentinela. Dostop pod samo steno je s težkim nahrbtnikom izredno zahteven. Treba je plezati čez krušljive bloke, ki so običajno algasti in porasli z grmovjem. Vendar sva po dveh urah le prišla pod steno. Nameravala sva preplezati levi raz Sentinelove stene. Iz dna kotanje pod razom sva vzstopila v pokline, ki so naju vodile naravnost navzgor po nekakšnem veli-kem stebru. Plezanje je bilo zahtevno, v navpični steni, vendar je bila skala zelo dobro razčlenjena. Že sva verjela v uspeh, ko sem na koncu drugega raztežaja zagledal prazno konzervo piva, ki je bila potisnjena v razpoko. Takoj mi je bilo jasno, da so tod že plezali drugi. Ker sva hotela osvojiti novo smer, sem se odločil za vrnitev. Spustila sva se navzdol v dno kotanje in na levi strani iz stene splezala po eni izmed številnih poklin. Čeprav je bila skala algasta in pokline porasle z mahom, se nama je nekako posrečilo, da sva do večera splezala iz stene in tako preplezala smer, za katero pa le nisem prepričan, da je prvenstvena.

So nekatere stvari, ki jih ne moreš preveriti. Edina označba je kak star klin - to je jasen dokaz, da je tod nekdo že plezal. Klinov sicer nisva našla. Večkrat se pa tudi zgodi, da naletiš na kline, ki imajo skozi uho zanko - to pomeni, da se je tam sicer že plezalo, ampak da so se iz kakih vzrokov morali vrniti in da smer ni preplezana. Po eni strani je to morda dobro, po drugi strani pa slabo, ker te lahko čaka kakšno presenečenje in se ti zgodi kakor predhodniku - moraš nazaj.
Dolina Yosemitov je tako velika in ima toliko sten, da bi vseh smeri ne mogel splezati, če bi živel tudi dvesto let. Mene mika še Colorado - velike znamenite stene, zelo znane in pa tudi zelo težke. Če bi še kdaj imel možnost, bi se podal na pot. Možnosti pa ne vidim. Zmeraj je tako, da so eno ideje, čisto nekaj drugega pa je resničnost. Hribov je pač veliko, živiš pa le malo časa ...

Franček Knez
TELEKS 8. marec 1984

Prihodnjič: Lastne smeri v Alpah
 

08.03.1984

Teleks/G-L: Ta prečudoviti gorski svet (1.)


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti