Revija Lovec (3/2013) - Goran Šuler: ... zakaj ne z roko v roki
Članek je nekoliko prirejeno besedilo, ki je bilo kot tema meseca Planinstvo in lovstvo objavljeno v septembrski številki Planinskega vestnika.
V njem zato v prvi vrsti iščemo skupne točke med planinstvom in lovstvom. Za potrebe objave »med domačimi«, torej v reviji Lovec, pa menim, da je treba spregovoriti nekoliko bolj kritično, seveda ne do planincev, temveč do nas, lovcev.
Pri tem izhajam iz etičnih norm, deloma zapisanih v Etičnem kodeksu slovenskih lovcev (v nadaljevanju: Etični kodeks), deloma pa iz osebnih etičnih norm. In prav tu je jedro problema. Marsikdaj imam namreč občutek, da se tudi lovci na nedotakljivost narave in pravico divjadi do mirnega življenjskega okolja spomnimo šele, ko se odpravljamo na lov, ko želimo biti v lovišču sami in nemoteno zalezovati divjad. Kadar pa se v naravo odpravljamo kot planinci, gozdarji, kmetovalci, kolesarji in nenazadnje tudi kot izvajalci del v življenjskem okolju divjadi, nismo nič boljši od preostalih. Samo pomislimo, kje vse se vozimo z avtomobili, ropotamo z motornimi žagami, polivamo gnojevko, postavljamo ograje oziroma jih ne odstranjujemo, spuščamo pse in se poslužujemo vseh drugih ugodnosti civilizacije. Če nismo dosledni do sebe, nimamo pravice, da to zahtevamo od drugih!
Predpisi s področja gozdarstva, varstva narave ter nenazadnje tudi s področja lovstva vsebujejo vrsto prepovedi in omejitev, ki jih tudi lovci nemalokrat ne upoštevamo, še manj pa smo jih pripravljeni uveljavljati do tretjih. S svojo aktivnostjo pri doslednemu spoštovanju veljavnih predpisov bi lahko preprečili marsikatero gradnjo v okolju, morda gradnjo gozdne ceste, postavitev obore, izdelavo turistične poti in podobno. Kot vaščani, sosedje, znanci ali celo kot osebe, ki imajo od teh dejavnosti določeno korist, pa namesto tega preprosto pogledamo stran. Zavedam se, da je preprosto sedeti za mizo in deliti nasvete, menim pa, da se je o tem treba vsaj odkrito pogovarjati. Ob dejstvu, da se je Etični kodeks med nami dobro »prijel«, dajem tudi pobudo, da skupaj razmislimo o njegovih dopolnitvah, ki jih vidim predvsem v dveh smereh. Prva je poudarjena etičnost pri izvajanju lova, ki se vse bolj izgublja ob načrtovalskih podvigih Zavoda za gozdove Slovenije (zahteve po doslednem uresničevanju pogosto prevelikih načrtov odstrela rastlinojede divjadi) ter unikatnih odločbah tega ali onega ministra, pristojnega za kmetijstvo (odstrel divjih prašičev s pomočjo luči, odstrel nekaterih kategorij jelenjadi skozi vse leto in podobno). Drugo smer pomeni zahteva po višjih standardih pri varstvu divjadi in njenega okolja ter predvsem aktivnejšo vlogo lovcev pri tem.
Naši zavezniki pri tem so lahko tudi planinci. Poglejmo, zakaj.
Skupne etične norme
Prav in nujno je, da so pravila ravnanja določena v predpisih. Vendar je njihov namen dosežen šele takrat, ko določeno pravilo ali pravno normo vzamemo za svojo, torej takrat, ko iz pravne norme postane tudi etična. Z vidika etičnih norm med planinci in lovci ni razlike, vsaj če primerjamo Etični kodeks ter med planinci dobro znano Tirolsko deklaracijo o gorskih športih (v nadaljevanju: Tirolska deklaracija) kot temelju etičnega ravnanja v gorah. Ena od temeljnih vrednot, na katerih sloni Tirolska deklaracija, je vsaj meni izredno ljuba nedotakljivost narave. Deklaracija ohranja prost dostop do gora in sten, vendar ob spoštovanju vseh omejitev, ki veljajo za določeno območje. Etični kodeks izhaja iz večstoletne lovske tradicije našega območja, vendar ob upoštevanju sodobnih naravovarstvenih norm, ki jih je prinesel čas ekoloških stisk ter grozeče ogroženosti narave. Zato je razumljivo, da je temeljno vodilo Etičnega kodeksa načelo trajnostne rabe, vendar le do točke, ko bi taka raba narave lahko negativno vplivala na divjad, druge živalske in rastlinske vrste oziroma na celotno naravno okolje.
Divjadi in vsem drugim živalskim vrstam oba kodeksa zagotavljata pravico do mirnega življenjskega okolja. Planinci se načeloma gibljejo po že uhojenih stezah, na brezpotjih pa tam, kjer najmanj škodujejo naravnemu okolju. V obdobjih parjenja in gnezdenja planinci spoštujejo omejitve, ki jih za določena območja gora ali sten določijo strokovnjaki za ohranjanje narave. Tudi dolžnost slovenskega lovca je, da divjadi zagotovi pravico do naravnega in ohranjenega ter mirnega življenjskega prostora, ki ga divjad potrebuje za svoje življenjske potrebe, navade in razplod. Prav tako lovci pred javnostjo varujemo podatke o lokacijah gnezdišč, brlogov, skotov in zimovališč ter tako ščitimo divjad in ohranjamo mirne cone.
Dolžnost planincev je, da se izogibajo kakršni koli hrupni dejavnosti, ki bi lahko vznemirjala živali ali druge obiskovalce gora. Lovci pa se v lovišču gibljemo peš, tiho in neopazno, da ne vznemirjamo divjadi in drugih prostoživečih divjih živali. Sem sodi tudi zaveza o izogibanju helikopterskemu turizmu, če ta kakor koli ogroža naravno ali kulturno dediščino, čeprav menim, da helikopterskega turizma, ki ne bi ogrožal naravne dediščine, sploh ni. Tudi sicer je to gotovo ena od najhujših motenj v naravnem okolju, še posebno v gorah. Osebno menim, da je sprejemljiva uporaba helikopterja v visokogorju le v primeru reševanja človeških življenj, vsi drugi razlogi uporabe, vključno z oskrbovanjem planinskih koč, pa so krepko sporni.
Planincem in lovcem sta skupna tudi način sodelovanja z drugimi uporabniki prostora in reševanja nesoglasij in sporov. Ob spoštovanju legitimnih pravic vseh uporabnikov prostora mora sodelovanje in reševanje nesoglasij temeljiti na enakopravnosti vseh sodelujočih, posvetovanju ter iskanju skupne rešitve, ki je sprejemljiva za vse.
Vpliv človeka in njegovih aktivnosti na divjad
Po drugi strani tudi veljavni predpisi vsebujejo številne prepovedi in omejitve, ki ščitijo naravno okolje in divjad. Ne glede na to, kaj si o njih mislimo, je treba poudariti, da so nastale kot odziv na pretiran pritisk človeka in njegovih aktivnosti na okolje. Na ta pritisk se različne živalske vrste odzivajo različno. Med najbolj prilagodljivimi vrstami je treba najprej omejiti srnjad, za katero vemo, da brez težav živi tudi ob urbanih naseljih. Prilagodljiva vrsta so tudi divji prašiči, ki v visokogorju niso ravno pogosti, so pa kot prilagodljiva vrsta postali, na primer, stalna divjad na Golovcu pri Ljubljani ali na Panovcu, to je na hribu med Novo Gorico in Rožno dolino. Na območjih brez lova se na človekovo bližino brez težav prilagodi tudi alpski kozorog.
V Gornjem Posočju in na Gorenjskem je v zadnjem desetletju postala jelenjad ena od glavnih vrst med divjadjo. Ta živalska vrsta je za motnje v okolju bistveno bolj občutljiva, saj nenazadnje za svoj normalen razvoj potrebuje izredno velik življenjski prostor. Pri tem se, vsaj glede na izkušnje, jelenjad relativno dobro prilagodi motnjam v okolju, ki so bolj ali manj stalne, na primer rednim gozdnim delom, prometu, gibanju ljudi po planinskih poteh in podobnim. Je pa zato toliko bolj občutljiva za vse neznačilne motnje, ki jih ne pričakuje oziroma jih ne more predvideti.
Za vse oblike motenj pa je daleč najbolj občutljiv gams. To je živalska vrsta, ki se je razvijala daleč od človekovih vplivov. Poleg tega je gams, v nasprotju s srnjadjo in jelenjadjo, izrazito dnevna žival, ki se v naravi tudi poleti pase daleč v dopoldne, izstopa pa že pred sončnim zahodom. Zlasti srnjad in jelenjad se na nemir v okolju odzivata tako, da se na pašo namesto zgodaj zjutraj ali pozno zvečer odpravita ponoči. Tak način vedenja pa za gamsa kot izrazito dnevno žival ne velja, zato ima nemir v okolju, ki ga povzročijo planinci in, bodimo pošteni, pogosto tudi lovci, za gamse hujše posledice. Divjad poleg miru v času hranjenja potrebuje mir tudi v času počitka oziroma pri rastlinojedi divjadi, ko prežvekuje. Neprestano vznemirjanje divjadi ruši njen temeljni bioritem in slabi njeno odpornost, posledica česar je večja občutljivost za bolezni. V skrajnem primeru taka divjad tudi pogine.
Življenjski cikli divjadi so prilagojeni dogajanju v naravi. Noč je za večino divjadi čas, ko le-ta počiva, zato je morebitno vznemirjanje divjadi v nočnem času zanjo še toliko večji stres. Enako velja za zimski čas. Zaradi pomanjkanja hrane se v zimskem času divjad giblje kolikor mogoče malo, gibanje pa je pogosto oteženo tudi zaradi snega. Vznemirjanje divjadi v zimskem času je zato zanjo najhujša motnja, saj zaradi bega izgubi preveč energije, kar poslabšuje njeno zdravstveno stanje. S tega vidika bi si lovci želeli, da bi divjad imela mir vsaj v nočnem času ter seveda pozimi.
Kaj nas moti v Gornjem Posočju?
Lovci imamo tudi v lastnih vrstah ljudi, ki zagovarjajo ekstremna stališča, to je npr. stališče, da človek v prosti naravi ne bi smel izvajati nobenih dejavnosti, razen lova. Taka stališča morda pomagajo določati naše odnose z drugimi uporabniki prostora, nikakor pa niso realna. Iz lastnih izkušenj in tudi iz razgovorov s člani drugih lovskih družin v Gornjem Posočju ugotavljam, da v odnosu med planinci in lovci pravzaprav ni večjih nesporazumov.
V praksi nekaj slabe volje povzroča le vzdrževanje planinskih poti. Dejstvo je, da smo lovci in planinci zainteresirani, da imamo v visokogorju ustrezno o mrežo primerno vzdrževanih planinskih poti. Nemalokrat pa opažamo, da skrbnik planinske poti tako pot le označi s Knafeljčevimi markacijami, vzdržujejo pa jo le člani lovske družine. Prav tako se v praksi pojavlja »divje« označevanje poti, ki sicer nimajo statusa planinskih poti in jih ne označujemo s Knafeljčevimi markacijami, temveč na različne druge načine. Glede tega vprašanja kot rešitev vidim le boljše sodelovanje med konkretno lovsko družino in planinskim društvom. Planinska društva so kot skrbniki planinskih poti dolžna prevzeti vse obveznosti, ki jim jih o s tem določa Zakon o planinskih poteh, vključno z njihovim rednim vzdrževanjem. Lovske družine pa morajo vzdrževati druge poti v svojem lovišču, saj jim to nalaga Zakon o divjadi in lovstvu, čeprav je ta obveznost v lovskem zakonu urejena zelo »megleno«.
Ob splošni rasti okoljske zavesti lovci ugotavljamo, da obiskovalci gora v naravi puščajo vse manj smeti. Kljub temu se nekatere lovske družine pritožujejo, da planinci zlasti ob njihovih lovskih kočah ter na mestih, kjer divje kampirajo, s seboj ne odnesejo smeti. Lepa beseda s strani lovcev ali planincev bi v takih primerih najbolj učinkovala.
Negativen vpliv na divjad ima vedno večji obisk gora, ki je povezan s širšo problematiko, to je problematiko našega načina življenja. Taki so množični obiski gora ob koncih tedna, med prazniki ter predvsem v avgustu, ko planinci »okupirajo« tudi najbolj skrite kotičke lovišča. Glede tega bi si lovci želeli, da bi se planinci čim več gibali le po planinskih poteh brez pretiranega hrupa in da bi čim manj uporabljali brezpotja, torej tako, kot to skuša doseči že omenjena Tirolska deklaracija.
Veliko več skrbi kot planinstvo pa lovcem povzročajo druge človekove dejavnosti. Prva taka je zdaj že prepovedano pobiranje vojaških ostankov iz prve svetovne vojne, razkopavanje travne ruše in pogosto puščanje smeti na mestih izkopavanj. Še bolj moteč je letalski promet v Bovcu in okolici, kjer so zaradi komercialnih vzgibov dovoljeni poleti z zastarelimi motornimi letali, ki povzročajo največ hrupa, in to od ranega jutra do trde teme. Redna kršitev so poleti z jadralnimi letali na območju Triglavskega narodnega parka, ki jih kljub številnim prijavam upravljavec narodnega parka (beri: Javni zavod Triglavski narodni park) noče sankcionirati. Poleg letalstva so tu še drugi adrenalinski športi, katerim človekova fantazija vsakih nekaj let doda novo aktivnost. Zavedam se, da so to dejavnosti, ki mnogim prinašajo kruh, sprašujem pa se, ali je na tem svetu dovoljeno prav vse, kar si človek izmisli za svojo zabavo!? Ali je res nujno, da v naravi brez vsakega premisleka sprejmemo vsako novo stvar samo zato, ker prinaša denar? Nenazadnje denar lahko prinašajo tudi mir, divjina in neokrnjena narava. Ali je torej res potrebno, da se čez Vršič vse poletje vijejo nepregledne kolone, da je na planini Mangart več avtomobilov kot ovac in da se po celotni Soški dolini podijo trume motoristov s težkimi motorji, katerih hrup se sliši na najvišje vrhove. Ni nujno, mogoč bi bil tudi drugačen razvoj, a kaj, ko kot ljudje in kot družba nismo sposobni rešiti niti bistveno manj zahtevnih težav.
Večina skupnih ciljev
Lani avgusta je takratno Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo osnutek Zakona o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Ob zbiranju pripomb na ta zakon je nastalo tesno sodelovanje med Planinsko zvezo Slovenije, Lovsko zvezo Slovenije in Ribiško zvezo Slovenije. Ena od pripomb na omenjeni zakon je širše narave, zato menim, da jo je treba poudariti ob sklepnih besedah tega prispevka.
Številni predpisi s področja lovstva, gozdarstva in varstva narave določajo, kdo sankcionira izvajanje njihovih določil. V praksi so poleg policije to tudi številne inšpekcijske službe - kot eden od najslabše delujočih organov v tej državi. Zakon o ohranjanju narave predvideva, da bi neposredni nadzor v naravi, kot javno pooblastilo, opravljali tudi naravovarstveni nadzorniki, vendar pristojnim ministrom doslej še nikoli ni uspelo uresničiti teh zakonskih določil. Podobno Zakon o gozdovih predvideva uvedbo gozdarskih nadzornikov s podobnimi pooblastili, ki so prav tako ostali mrtva črka na papirju.
Po drugi strani pa vemo, da smo planinci in lovci tisti, ki smo veliko v naravi, ki prvi opazimo kršitve in ki smo tudi zainteresirani, da bi bilo kršitev čim manj. Lovci imamo v svojih vrstah večkot 21.000 članov, od katerih jih je kar 5.000 lovskih čuvajev, planinci pa imajo v svojih vrstah varuhe gorske narave ter skrbnike planinskih poti. Neposredni nadzor v naravni bi tako lahko opravljali ustrezno usposobljeni člani lovskih družin in planinskih društev, kar je bila tudi ena od skupnih idej/predlogov Planinske zveze Slovenije, Lovske zveze Slovenije in Ribiške zveze Slovenije. Prvi odziv države je bil mlačen, saj ima država očitno raje povsem neučinkovit nadzor na področju varstva narave, kot da bi poskrbela za učinkovitega in zanj pooblastila tiste nevladne organizacije, ki so za tak nadzor najbolj zainteresirane. Prva priložnost bo že ob sprejemanju zakona o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju, če bo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje sploh zbralo dovolj poguma, da bo nadaljevalo s pripravo zakona (pogum za nadaljevanje postopka zbira že od avgusta 2011, torej več kot leto in pol!). Pravniki vemo, da je z zakonom mogoče določiti praktično skoraj vse, zato bi se ta ideja lahko uresničila zelo hitro.
Sodelovanje med lovci in planinci v Gornjem Posočju, še zlasti v Trenti, se je začelo na kar najbolj romantičen način. Prvi planinci in prvi alpinisti so začeli z osvajanjem gora in sten s pomočjo domačinov - divjih lovcev. Zdaj so drugačni časi, pred nami pa drugačni izzivi. Ohranimo sodelovanje za to, da premagamo izzive zdajšnjega časa, čeprav zdajšnji trenutek terja veliko bolj prozaično sodelovanje. Sodelovati moramo predvsem zato, da se lahko merimo z državo in lobiji, ki ji šepetajo za njenim hrbtom, da ohranimo vsaj tisto, česar nismo še do konca uničili, prodali, skomercializirali in pokradli. Naravovarstvena služba je lahko naš prvi naslednji izziv!
Goran Šuler
LD Čezsoča