5. avgusta 1933 sta se sestri Mara in Francka Mohorčičeva s švicarskim vodnikom in Andrinom Kopinškom povzpeli na Matterhorn. Podroben opis tega dejanja in zgodovine osvajanja tega znamenitega vrha je Mara opisala v predvojni reviji Žena in dom ...

Žena in dom (1934) - Mara Mohorčič: ... Mi štirje smo se v Ljubljani sicer menili, da pojdemo iz Chamonixa še v Zermatt, na Matterhorn pa nismo mislili. Kje smo si pa to upali! Ko smo pa v najlepšem pomladanskem soncu iz vlaka malo pred Zermattom zagledali prvič Matterhorn, sva vedeli, da pojdeva midve tudi na vrh. Treba je bilo samo preračunati najin rezervni fond. Kakor vsak previden potnik, tako sva imeli tudi midve s seboj železno rezervo, skrbno zašito nekje na varnem, saj sva bili prepričani, da jo bova odparali šele v Ljubljani. Švica ima pa veliko trezorjev, in nama se je zdelo, da je Matterhorn kakor ustvarjen trezor za najin rezervni fond.
Ko smo prišli mi tja, je bil Matterhorn črn in tu pa tam pokrit z belimi lisami snega. Čim boj črn je, tem rajši ga imajo turisti, in čim bolj bel je, tem bolj se ga boje.
Zermatt straži samo Matterhorn. Čisto sam je na obzorju, brez konkurence stoji tam gori, kakor nekakšen oltar, proti kateremu je obrnjen ves Zermatt. Ni čudno torej, da je s svojo izzivalno lepo obliko zbujal že davno pozornost in da je postal kmalu tudi turistom mons idealis, kakor ga imenujejo še dandanes. Druga polovica prejšnjega stoletja se imenuje v turistiki zahodnih Alp angleška invazija. Angleški turisti so namreč začeli hoditi v zahodne Alpe, premagali vrh za vrhom in s svojimi uspehi skoraj popolnoma potisnili v stran neumorno delo domačinov. Med prvimi turisti so bili deloma znanstveniki, kakor botaniki, fiziki, geologi, topografi, raziskovalci ledenikov, deloma pa turisti športniki. Kakor z drugimi hribi v tem koncu, tako je bilo tudi z Matterhornom. Do leta 1860. so smatrali zermattskega leva, kakor pravijo Matterhornu, za hrib, ki je nepremagljiv. Vsi vrhovi okrog so že padli, samo on je ostal še prost. Leta 1860. sta prišla namreč v Breuil, italijansko vasico pod južnim pobočjem Matterhorna, angleška planinca Tyndall in Hawkins z vodnikom Bennenom iz Walisa. Tyndall je bil znamenit fizik in dober turist, ki je prišel leta 1860. prvi na Weisshorn. Tudi nju so domačini svarili, naj nikar ne hodita na Matterhorn, češ da gospodarijo na vrhu duhovi, ki naženejo s kamenjem vsakega predrzneža, ki sili na vrh. Angleža se zato nista zmenila, toda vrniti sta se morala, ne da bi kaj opravila. Čez dve leti sta zopet prišla in zopet brez uspeha odšla. To pot sta dosegla že višino 4245 m, imela sta torej samo 260 m še do vrha.

Mladi Anglež Whymper je naskočil Matterhorn osemkrat zastonj. Slabo vreme, plazovi kamenja, neprehodna mesta in premalo spretni in pogumni vodniki, ki često niso hoteli naprej, so bili vzrok, da ni prišel na vrh. Leta 1865. je zopet prišel v Breuil, da naskoči Matterhorn devetič. Toda to pot so se mu izneverili najboljši vodniki, ki so se na skrivaj, na pobudo iz Turina, odpravljali sami na vrh. Italijanski naravoslovec Giordani in Amto Goret iz Turina sta namreč znala razvneti italijanski patriotizem v bratih Carrel, ki sta bila najboljša Whymprova vodnika, in ga izrabiti v svojo korist, češ da bo to nacionalna ekspedicija in da morajo zato priti Italijani sami, brez tujcev, torej brez Whympra, na svoj vrh. Potrt in užaljen je odšel Whymper v Zermatt, bil je kakor zaljubljenec, ki je dobil že osem košaric, pa le ne odneha.
V Zermattu je dobil tri Angleže. To so bili: Hudson, vikar iz Skilligtona, iz pokrajine Lincoln, ki je bil najboljši tedanji turist, in pa mlada, menda po devetnajst let stara turista lord Douglas, dober turist, in Hadow, ki je bil prvič v hribih. Za vodnike so imeli najboljša zermattska vodnika Croza in Taugwalderja, Taugwalderjev sin je bil pa nosač. Tej družbi, ki se je tudi odpravljala na vrh, se je pridružil Whymper. Vse je šlo po sreči. Ker je pa Whymper povedal, da gredo Italijani od druge strani, so se ves čas bali, da bodo zadnji trenutek od njih poraženi. Vsak čas se je komu zdelo, da vidi na vrhu ljudi.

Dne 14. julija 1865 ob tri četrt na dve je stopila ta družba na vrh. Iskali so sledove stopinj po švicarskem in italijanskem vrhu, v strahu, da so morda že odšli. Toda vrh je bil nedotaknjen. Ko je pa Whymper pogledal čez rob, je zagledal 200 m pod seboj svojega najboljšega, a nezvestega vodnika Carrela in njegovo družbo.
»Kako rad bi imel ta trenutek poleg sebe vodjo te skupine — pravi Whymper v svoji knjigi Berg- und Gletscherfahrten — junaškega vodnika Carrela, prvega, ki ni dvomil, da bo Matterhorn premagan in ki je z menoj tvegal prvi poizkus.« — Matterhorn je bil Carrelov življenjski cilj. On je izmed vseh najbolj zaslužil, da bi stopil prvi na vrh. Zmagovalci so na vrhu od samega veselja kar noreli. Mahali so z rokami in klobuki, vpili, da so ohripeli, in prožili kamenje, da bi opozorili nase Carrela.
»Duhovi so na vrhu in prožijo kamenje!» so se ustrašili Carrelovi ljudje. Ko je pa Carrel zagledal na vrhu znane Whymprove bele hlače, je videl, da je premagan. To ga je tako potrlo, da ni mislil več na vrh. Vsa družba se je vrnila in zbežala. Italijani so bili presenečeni tembolj, ker je Carrel vedno trdil, da je dostop iz Zermatta nemogoč.
Whymprovi ljudje so si bili že naprej zmage tako svesti, da so prinesli s seboj na vrh celo drog od šotora, ki so ga na vrhu takoj zasadili. Vodnik Croz je pa slekel srajco in jo obesil nanj za zastavo. Ko so v Breuilu, torej na italijanski strani, z daljnogledom zapazili na Materhornu zastavo, so vpili: »Zmagali so« in proslavljali Carrela. Seveda je bilo veselja konec, ko je prišel Carrel ves potrt nazaj. 17. julija, torej čez tri dni, so pa prišli tudi Italijani s svoje strani na vrh.
Ko so se prvi zmagovalci vračali, je kmalu pod vrhom Hadowu spodrsnilo. Podrl je pod seboj vodnika Croza in potegnil v sunku za seboj Hudsona in lorda Douglasa. Croz je zavpil. Whymper in oba Taugwalderja so se zavarovali v skale in obdržali bi bili vso družbo, če bi se ne bila med prvimi štirimi in njimi tremi vsled sunka pretrgala prešibka vrv, na kateri so bil navezani. Zato pa ni bilo pomoči. Videli so jih samo še kako so drčali s hrbtom po strmini navzdol in krilili po zraku z rokami, nakar so jim izginili izpred oči. Vse to je trajalo samo nekaj trenutkov.
Whymper in oba Taugwalderja so stali pol ure kakor okameneli. Taugwalderja pa sta jokala kakor otroka in zdihovala: »Izgubljeni smo«. Whymper ju je komaj spravil dol. Spotoma sta se večkrat ustavila in vsa bleda stokala: »Ne gre več.« Med potjo so gledali čez rob in klicali tovariše, toda nihče se ni oglasil. Nesreča se pa ni zgodila na posebno težkem mestu.
Vodniki pravijo: »Matterhorn ni težak, samo paziti se mora.« Pripomniti pa moram, da je ta vodniški »težak« zelo relativen pojem. Vendar, če ima človek morda gori tudi privlekli. Sicer so pa inženirji že naredili načrt, po katerem bodo Matterhorn navrtali in naredil v njem lift. Ta vožnjo bo cenejša in najbrž tudi varnejša in morda za nas na stara leta tudi prikladnejša.
Bralke bo gotovo zanimalo, da sta bili na Matterhornu prvi dve ženi: Angležinja Mis Lucy Walker in Američanka Mis Brevoort. To je bilo še takrat, ko je prišlo gori še prav malo skupin najboljših turistov. Prva je bila na njem 1871. leta druga pa leta 1874., torej tri leta pozneje. Obe sta bili, kakor piše Viljem Lehner v svoji knjigi «Die Eroberung der Alpen«, turistki večjega formata. Imenitni turistki sta bili tudi Angležinji Ana in Ellen Pigeon. Njuni vzponi so vzbujali veliko občudovanje. Kakor so bili torej Angleži prvi znameniti turisti, tako so bile tudi Angležinje prve znamenite turistke. Tem prvim turistkam smo dolžne zahvalo za ugled, ki so ga one priborile ženam turistkam v Švici. Med prvimi resnimi turistkami je že omenjena Mis Walker, ki je delala ture s svojim očetom in je napravila, kakor pravi Lehner, v enaindvajsetih letih, to je od 1858. do 1879. leta 95 večjih vzponov. Mis Brevoort, Misis Ana in Ellen Pigeon so bile tudi prva ženska skupina, ki je prišla na Jungfrau, seveda še v tistih časih, ko ni vodila nanjo železnica. V Švici imajo žene celo svoj klub (Club Suisse de Femmes Alpinistes), ki ima veliko podružnic in izdaja tudi svoj list (Nos Montagnes). Med prvimi turistkami je bila tudi Isabella Straton, ki se je udeležila leta 1876. prvega zimskega vzpona na Mont Blanc.
To so bile naše pionirke, ki so dobivale polagoma več posnemovalk, katerih pa ne bom naštevala. Izmed teh omenjam le še filmsko igralko Leni Riefenstahl, ki jo poznamo iz njenih filmov z Mont Blanca, Dolomitov, Grenlandije itd.
Tudi pri nas imamo dobre turistke. Najbolj znani plezalki sta gospe Jesihova in Debelakova, ki ju poznajo, kakor bom še pozneje omenila, že prav dobro tudi v inozemstvu.
Za vzpone na Matterhorn se še vedno zanimajo. Gospa Šaričeva, ki je bivala lani v Švici na kmetih blizu Basla, nam je pripovedovala, da so jo domačini opozorili, da sta bili pred kratkim dve Jugoslovanki na Matterhornu. Kako se je začudila, ko je zvedela, da sva bili to me dve.

Ko smo mi 3. avgusta izstopili v Zermattu, nam je hotelski sluga postregel z novico, da se je tisti dan na Matterhornu ponesrečil neki avstrijski turist. Peron v Zermattu je bil poln vodnikov. To so po večini starejši možakarji zagorelih obrazov, v športnih oblekah, z znaki vodnikov. Ko so zagledali naše cepine, so nas pričeli prav prijazno pozdravljati in nagovarjati. V Zermattu se zbirajo namreč vodniki iz vse doline, in tam je baje okrog osemdeset poklicnih ali, kakor pravijo, patentiranih vodnikov, ki so se pa tudi pritoževali nad krizo, čeprav je bilo lani izredno veliko gostov v Zermattu. Čudno pa ni, da vodniki nimajo več toliko zaslužka, saj za to, kar se mora plačati vodniku za količkaj večjo turo, živi letoviščar lahko že cel teden v zermattskem hotelu. Ker za naju ni bilo več prostora v hotelu, naju je vzela pod streho svakinja hotelirke, preprosta, tipična Švicarka. V lepi in čisti sobici sva bili takoj kakor doma. Lesene, z belo oljno barvo prepleskane stene, po tleh linolej, električna luč, okna pa vsa polna rdečih pelargonij, skozi katere sva gledali na Matterhorn. Mimo hiše šumi, pa res šumi, gorski potok.
Gospodinja nama je silno prijazno stregla, in kar je čudno, za svojo prijaznost ni prav nič računala, česar človek pač na potovanju ni vajen. Govorila je o vsem, kar se ji je zdelo, da bi naju moglo zanimati. »Našo hišo so snemali za film ,Boj za Matterhorn' in Luis Trenker je stal tamle na mostu,» je pripovedovala. »O, jaz bi pa ne šla na Matterhorn, tudi za milijon ne,« je rekla, ko je zvedela, da iščeva vodnika za Matterhorn.
Prav nič vsiljivo je povedala, da ima nečaka, ki je vodnik. »Sicer je mlajši«, je rekla, »pa lahko telefoniram ponj, da pogledate njegovo vodniško knjižico. Če boste hoteli, vam bo on najbrž lahko priporočil še drugega dobrega vodnika.« Vodniki imajo namreč knjigo, v katero jim klienti vpisujejo svojo oceno, pohvalo ali pa grajo, to je nekaka njihova delavska knjižica.
»No, pa ga pokličite,« sva rekli, »morda se dogovorimo.«
Vodnik sam brez nosača stane 130 švicarskih frankov, k čemur pride še prenočnina in še vsa oskrba. In dogovorili sva se takole: Če nama vodnika reducirata takso vsaj na 100 frankov, pojdeva obe, za vsako 140 frankov je pa le preveč. Toda ko naju je skozi rdeče pelargonije užaljen pogledal Matterhorn, sva se odločili, da pojdeva na vrh obe, potem pa nikamor več, ampak naravnost v Ljubljano. Kako bi pa mogli v tako lepem vremenu samo od daleč, in vendar tako blizu gledati na Matterhorn. Vendar sva pa rekli, da bova stvar le še prespali. In res, drugo jutro sva se dogovorili, da pojde le rajši samo ena, ker okrog 5000 dinarjev, kar bi naju stal ta špas, je le velika vsota za naju. Najino usodo je pa nepričakovano odločil vodnik.
Ko sva se namreč zjutraj z njim dogovarjali in sva med drugim povedali, da prihajava z Mont Blanca, je vprašal: »Katero izmed dam bom pa imel čast voditi?«
»Tega še ne veva, vleči morava še vžigalice, ker taksa za dva je le previsoka.« Tedaj je pa malo pomislil in že izgovoril najlepše besede, ki sva jih kdaj slišali iz moških ust: »Vzel bom obe.«

Zjutraj smo šli še na pokopališče obiskat grobove ponesrečenih turistov. S kakšnimi občutki stopi turist na zermattsko pokopališče, s kakšnimi občutki prebira na grobovih imena! Za vsako ime posebej mu je znana zgodovina iz literature. Tesno, res tesno je gledati na tem grobu smučarsko palico, tam cepin, na katerem je obešena zvita vrv, tam zopet dva preprosta kamna s štirimi zarjavelimi cepini, na katerih je napeta že preperela vrv, in med vsem tem lepi obraz Angležinje Eleonore Noll-Hasencleverjeve v bronastem reliefu. Ta Angležinja je bila znana kot najboljša turistka. Zasul jo je plaz na Weisshornu 1925. leta. Poleg njih so pa tudi grobovi pogumnih mož težkega poklica, grobovi ponesrečenih gorskih vodnikov. To so grobovi ljudi, ki so plačali ljubezen do planin s svojim življenjem. Menda ni nikjer tako žalostnih nagrobnikov kakor so ti cepini, zarjaveli cepini in preperele vrvi na pokopališču v Zermattu. Največ grobov ima tu Matterhorn, ki gleda na svoje žrtve še vedno tako lep in zapeljiv, da pritegne nase tudi deprimiranega obiskovalca pokopališča, turista. Za te grobove skrbijo zelo lepo gorski vodniki. Na tem pokopališču postane človeku zares tesno, in te tesnobe se le počasi iznebi. A vendar se mi zdi, da je dobro iti tja pred težko turo, saj je človek potem veliko laže bolj oprezen, če si je s takim obiskom nekoliko ohladil prevročo kri.
Po tem obisku sva spremili najina tovariša iz mesta, ker sta se odločila, da pojdeta proti Gornergratu fotografirat. Med potjo je pa Matterhorn Kopinška vabil in vabil toliko časa, da se je premislil in pridružil nama. Po kosilu smo že odšli proti Schwarzseeu in proti koči Hornli. Kopinšek ni nameraval naprej in zato se je odločil, da počaka v koči. Iz Zermatta 1620 m, ki leži torej že v višini Ratitovca, se vidi, kakor sem že omenila, samo Matterhorn. Na Schwarzseeu oziroma že na poti tja se pa odpre že toliko opisana panorama od Michabelskih vrhov: Dom 4554 m, Taeschliorn 4498 m, Alphubel 4207 m, Allalinhorn 4030 m, Rimpffischhorn 4203 m itd., preko Monte Rose z Dufourspitze 4683 m, z Lyskammom 4478 m, Kastorjem 4230 m in Polluxom 4090 m, Breithornom 4171 m, Malim 3886 m in Velikim Matterhornom 4500 m, Dent Blancliom 4364 m, Weisshornom itd. Na nasprotnem' pobočju zagledaš Gornergrat 3136 m, svetovno znano razgledišče, končno postajo električne železnice 3038 m, po pobočju pa Seilerjeve hotele z igrišči za tenis.
Vse sama belina, samo Matterhorn stoji čisto sam in črn na velikanski beli planjavi. Ogromna snežišča prehajajo s teh velikanov v ogromne ledenike, ob vznožju ledenikov zelene trate in hoteli, kako čudovito je to. Tu je potegnjena črta med kontrasti v naravi. Skoraj tik snega in ledu je vse zeleno. Tam brezmejna prazna snežišča, tu pa na zelenih tratah, polnih pisanega planinskega cvetja, hoteli in življenje. Tam same strmine, tu pa že sama gorska idila. Med ležalnimi stoli, na katerih se sončijo hotelski gostje, se sprehajajo krave. Vsaka ima okrog vratu velik zvonec, in tako zvone neprestano okrog njih. Od hotela Schwarzsee naprej drži jahalna pot po zelenih tratah nad Črnim jezerom z majhno kapelico. Na strmem pobočju Hornlija prehaja pot polagoma v skale. Kaj kmalu smo bili na grebenu, ki loči Matterhorngletscher od Furgggletscherja. Na koncu tega grebena pa stoji koča Hornli 3298 m. Spotoma smo srečavali turiste. Obrazi so jim kar žareli od zadovoljstva, ker so se vračali z Matterhorna.
»Krasno, malo snega, brez vetra«, so nas navduševali.
Za nas je pa postajal Matterhorn, čim bližje smo mu bili, vedno večji in mogočnejši. Poleg koče Hornli je Hotel Belvedere 3298 m, pred katerim so turisti z vodniki in s šampanjcem proslavljali srečni povratek. Posedli smo po kamniti ograji, ki je bila pokrita z vrečami in veliko plahto, in jih zavidali za srečno prestano turo in, da po pravici povem, tudi za šampanjec. Šele pozneje smo uganili, da je te vreče in plahto, na kateri smo sedeli, pripravila rešilna ekspedicija za ponesrečenca, ki je prejšnji dan zdrknil z vrha. Med tem počitkom smo z očmi iskali pot po velikanskem masivu Matterhorna, ki se nam je zdel, ko smo ga gledali tako od blizu, zaradi svojih divjih dimenzij in posebne oblike, kakršnih nismo vajeni doma, nekam mrzel in neprijazen in pa zelo gosposki.
Večer na Hornliju je bila prekrasna simfonija planinskih lepot. Močna večerna zarja je žarela na nebu in se odražala od beline vrhov okrog in okrog nas. Pri nas tu gori je bilo še čisto svetlo, spodaj v dolini je bil pa že davno mrak. Ta večer na Hornliju je slika, ki visi v galeriji mojih najlepših spominov. Bilo je še svetlo, ko smo polegli. Vodnik je prišel za nami šele zvečer. Skrbno naju je izpraševal, kako sva kaj. Morda ga je le malo skrbelo, kako bo z nama. Dejal je, da nas zbudi ob eni, a kmalu nato se je zopet prikazal in rekel, naj spimo kar naprej brez skrbi, ker vreme je lepo in dan dolg, pa da se zato nikamor ne mudi. Omenil je tudi, da odide ob eni popolnoči ena skupina čez ledenik Furgg pod Matterhornom in da bomo morali zaradi nje nekoliko počakati, da bi ne rušili kamenja. Hoteli smo že pogodrnjati, zakaj neki bi morala vsa koča čakati na tri ljudi, ko je nekdo vprašal, ali so ponesrečenca že našli.
»Vi že veste za nesrečo?« se je začudil in povedal, da so oni trije, zaradi katerih moramo vsi čakati, trije vodniki, torej rešilna ekspedicija, ki gre iskat ponesrečenca. Lahko si mislimo, kako gladka mora biti stena, ker so iskali ponesrečenca, ki je padel s Strehe, samo spodaj na ledeniku. Drugi dan smo zvedeli, da so res tam spodaj našli njegov pas in uro, trupla samega pa ne; domnevali so, da leži v kaki razpoki. Planinske nesreče vodniki vedno previdno prikrivajo, da bi turistov ne oplašili.
Polna luna, ki je sijala skozi okno, nas je ponoči večkrat zbudila iz spanja. Kakor kakšna prikazen nas je prišel ob dveh zjutraj z lučjo v roki budit oskrbnik. Vsakemu posebej je posvetil pod nos in ga poklical, na vratih se je pa še enkrat ozrl po ležiščih, da bi se prepričal, ali ge ni kdo medtem obrnil v zid. Spodaj je imel pripravljene velike lonce kropa. Nalival ga je v čajnike, ki jih je postavljal na mizo. Čaja pa ni kuhal, ker v tej koči se ne dobi drugega kakor krop. Turisti morajo prinesti vse s seboj. Zraven v hotelu se pa dobi seveda vse, kar kdo hoče, kajpada po višinskih cenah. Ne bo odveč, če omenim, da je naš vodnik spal v hotelu in da ga zjutraj, ko je oskrbnik delil krop, še ni bilo z nami. Zato smo prišli zadnji na vrsto. Oskrbnik je namreč mislil, da smo brez vodnika; takih turistov pa, ki ne dajo nič zaslužiti, nikjer bogvekaj ne spoštujejo. Ko je videl oskrbnik, da imamo vodnika, je pokazal tudi nam svojo sončno stran.

Kopinšku Matterhorn zopet ni dal miru. Vabil ga je toliko časa, dokler mu ni obljubil, da pojde tudi on na vrh. Kako bi pa tudi mogel ostati spodaj, ko je bilo tako krasno vreme. Navezali smo se po dva in dva in odšli brez derez in cepinov. Noč je bila tako lepa in jasna, da je vodnik še celo svetilko kmalu ugasil. Tudi mraza ni bilo posebnega, skale smo lahko prijemali brez rokavic. Hodili smo takole: vodnik prvi, za njim jaz, za menoj Kopinšek, potem pa Francka, za nami pa druge skupine. Do vstopa drži nadelana steza. Vstop spodaj je precej gladka skala, ki jo imenujejo Absatz, drugi pa Schranke, nato se pa pride skoraj po stezi okrog vogla do kaminov. Odtod naprej vodi polica, ki jo imenujejo Elfenpfad, v peči, v katerih je bil vsak korak prav hitro in prijetno plezanje. S temi trdnimi in solidnimi pečmi se mi je že med potjo Matterhorn zelo prikupil. Kamenje je trdno, kar se prime ali kamor se stopi, vse drži. Veter in sneg tukaj kaj lepo počedita ves prod, ki se pa tudi že zaradi strmine nima kje nabirati. Večjih snežišč na Matterhornu ni, ker je prestrm. Kar se pa tiče plezanja, so nekatera mesta lažja, druga težja, marsičemu hudemu se pa da prav lepo ogniti.
Na strmem snežišču, ki vodi z grebena — greben je nekako takšen, kakršen je greben Dovškega križa — na Schulter, so pa železni drogovi, na katerih se človek lahko dobro zavaruje. Stena, čez katero se pride na Streho, Dach, ki se vidi iz Zermatta, da je skoraj previsna, je zavarovana z vrvmi, ki so na gladkih stenah pritrjene z verigami. Nekatere so pritrjene samo na zgornjem koncu, drugi konec pa prosto visi, druge so pa pritrjene zgoraj in spodaj. Kdor se ujame v zanko take vrvi, mora iti toliko nazaj, da dobi primeren prostor, kjer zleze pod vrvjo zopet na drugo stran. Vodniki so turiste svarili pred temi vrvmi, češ, naj se nikar preveč ne zanašajo nanje, morda zato, ker so nekatere res že stare, ali pa zato, ker jih morajo sami vzdrževati. Nekoliko bolj nerodno kakor spodaj je bilo plezanje na Strehi, kjer so bile peči pokrite s snegom in s tenko ledeno skorjo. Počivali nismo skoraj nič, samo mimogrede smo lahko gledali, kako lepo so prvi sončni žarki zlatili snežišča Monte Rose. Vztrajno smo hodili kar naprej. V koči Solvay 4000 m, kjer smo se ustavili, je posijalo solnce tudi na nas.
Posebnost koče Solvay je tudi njeno stranišče. Prilepljeno je zadaj na koči nad matterhornskim ledenikom. Okna nima nobenega, zato se zdi človeku, kakor bi prišel v planeta rij. Odtod seveda ne gledaš v nebo, ampak na skoraj navpično Matterhornovo steno in na Matterhornov ledenik 1000 m pod seboj in zato sem razumela, zakaj mi vodnik ni dovolil, da bi se odvezala, ampak me je spuščal počasi po vrvi vanje in me potem zopet na vrvi potegnil iz njega. Koča Solvay je neoskrbovano zavetišče z ležiščem, mizo in klopjo. Na steni je slika Solvaya in pa pločevinast zaboj s proviantom in kuharčkom na špirit, ki se pa sme uporabljati le v največji sili.
»Moramo naprej!« nas je kmalu dvignil vodnik.
Pogled je bil lepši od pogleda, jutro lepše od noči, sonce lepše od lune, vsa pot kakor velikanska pinakoteka. To je bil dan, kakršnih je malo v sedanji krizi, in vreden, da si človek naredi zanj rdeč križec v koledarčku. Vsak trenutek kaj novega. Sončne in senčne lise so se kar lovile in prelivale. Velikanska snežišča so se lesketala čimdalje bolj, vedno niže je prihajala svetloba, dokler se ni razlila čez in čez. Polagoma je začelo sonce tudi greti, tako da še ledeniki, nad katerimi smo hodili, niso bili več tako temni in mrzli. Vsi tisti dnevi so bili prav posebno mirni, zrak popolnoma čist in brez najmanjših meglic, vsi vrhovi in ledeniki, vse se je odkrilo. Matterhorn nam je pokazal vse, kar premore, in vse, kar smo si mogli želeti, smo imeli okrog njega. Bili smo imenitno razpoloženi, trening v Martuljku ni bil zastonj. Tudi višinski zrak nam ni delal posebnih težav in preglavic.
Od veselja, plezanja in kajpada tudi preredkega zraka mi je srce kar poskakovalo, pa ne smete misliti, da bogvekako, ker moje srce je disciplinirano. Pljuča so bila čisto v redu, robec pa je bil — saj dovolite, da tudi to povem — kadar sem se na moč useknila, nekoliko krvav.

Ob četrt na osem smo stopili na vrh. »Čestitam!« je rekel vodnik, štiri ure in dvajset minut smo torej potrebovali iz Hornlija s počitkom vred v koči Solvay.
Matterhorn ima dva vrha, švicarskega in italijanskega. Vrh ni, kakor je videti od spodaj, ostra konica, marveč kakih sto metrov dolga snežena streha, s katere je precej kratka pot na spodnje ledenike. Po razpokah teh ledenikov iščejo reševalci ostanke ponesrečencev, a kakor sem slišala, samo tedaj, če imajo njih ljudje denar, da plačajo ekspedicijo. Neki nemški skavt leži baje še vedno tam spodaj, ker starši niso imeli denarja, da bi ga dali iskati. Eden izmed zadnjih ponesrečencev je stal, kakor so pripovedovali, postavljen franko Zermatt, s pogrebom vred 6000 švicarskih frankov, kar znaša v naši valuti 80 do 90.000 dinarjev. Na vrhu smo ostali samo deset minut. Vodnik nam je opisal okolico, s katero smo se pa že poprej dobro seznanili.
Noben oblaček, nobena meglica nam ni ničesar prikrivala. Še Mont Blanc se nam ni skril, ves v sončnem ugodju je ležal zopet tam zadaj. »Obračati na dva oči, to dobro ni,« se mi je zdelo, da mi je užaljen očital, ko me je videl na Matterhornu. Meni pa je bilo to maščevanje res sladko.

Začela se je pot navzdol, ki pa je bila bolj sitna kakor navzgor. »Zaupajte mi,« mi je rekel vodnik, ko sem hotela iti nespodobno preko strmega snežišča, in sicer tako odločno in prepričevalno, da sem začela stopati kar pogumno in pokonci, čeprav mi strma snežišča nič kaj ne leže.
Za nami sta šla dva mlada Angleža, dama in gospod, vsak s svojim vodnikom in nosačem. Gospod je včasih še kaj spregovoril, njenega glasu pa nismo slišali, čeprav se je ves čas prav prijazno smehljala. (Če se Angleži ne uče tujih jezikov, ni čudno, čemu jim pa bodo!) Vodnik te Angležinje, ki je šel tik za nami, nas je priganjal vselej, kadar smo se z zavarovanjem kaj zamudili. Rajši pa je pustil, da so čakale vse skupine, kakor da bi enemu izmed nas enkrat pomagal postaviti nogo v stop, če ga sam ni mogel najti. Nad kamini spodaj smo opazili že prve alpinske cvetlice, največ drobckene silene acaulis, pozneje in niže pa razne zlatice, potočnice, svišče, kreče in metuljčke, ki so jih obletavali.
Tudi navzdol sem šla prva jaz, za mano vodnik, Francka in Kopinšek sta se pa za nama ukvarjala z različnimi problemi. Kadar sta pa ostala le preveč sama v samoti, sta klicala naju na pomoč. Seveda sva se tudi midva tu in tam ustavila in jima povedala od spodaj gor, kadar nista vedela naprej. Prav dobro se še spominjam, kako je Francka obstala na nosu grebena in ni vedela ne naprej ne nazaj. Kar nič se ji ni ljubilo v globočino po gladki steni, dokler ni zagledala za skalo, kamor sva se bila skrila z vodnikom, moje bele čepice. Tudi Kopinšek je na tem visokem mestu proglasil, da Matterhorn ni igrišče za tenis. Ko smo pa prišli iz skal že pod kamine, sta si imela toliko povedati, da sta prav nad izstopom zašla preveč na levo. Ker ju ni bilo za nama, sva letela z vodnikom nazaj in ju zmagoslavno pripeljala na varno.
Matterhorn je bil zopet nad nami. Vsi napori so bili premagani, veselega skakanja preko trdnih in sigurnih Matterhornovih skal z rok na noge, v soncu in zidani volji, za 140 švicarskih frankov, ki sva jih plačali vodniku, je bilo pa le prehitro konec.

Naš vodnik Alfonz Biner, Patentierter Berg und Skiführer, kakor ima napisano na vizitki, mi je bil všeč, ker ni bil tako strogo posloven, kakor se pritožujejo zaradi drugih. Domenili smo se sicer, da vzame obe, siliti bi ga pa vendar ne bili mogli, da skrbi tudi za Francko. Vendar je vodnik sam od sebe, kakor bi bil to storil vsak dober gorski tovariš, skrbel tudi zanjo. Seveda bi ga mi, če bi ne bil tak, lahko ugnali. Kakor hitro bi začel vihrati, bi začela jaz pešati in omagovati toliko časa, da bi prišla onadva za nama. Ko smo v koči na Hornlija plačevali, smo na našo veliko žalost ugotovili, da je med vsemi alpinskimi klubi, menda klubi vsega sveta, iz seznama društev, ki uživajo članske ugodnosti, črtano edino Slovensko planinsko društvo, in sicer zaradi tega, ker je S. P. D. odpovedal reciprociteti D.Oe.A.V. Hrvaško planinsko društvo pa uživa ta popust.
V koči na Hörnliju vlada in gospoduje Matthaus Kronig, Skilehrer und Hiittenwart, kakor ima napisano na vizitki, ki mi jo je dal pri odhodu. Orjak in original, ki res spada v to kočo in ki nam je ostal v dobrem spominu. In red ima v svoji koči! Vsakemu turistu da iz navadnega vrbja spleteno košaro, v katero mora spraviti vse svoje stvari, da ne leže okrog po koči. Vsak turist dobi tudi tople copate, kajti v njegovi koči se ne sme hoditi v okovankah. Kocev čez dan ne polaga na ležišča, ampak jih obeša, lepo zložene, na drog nad posteljami.
Kakor sem že omenila, sem imela za vodnika Alfonza Binerja, nečaka Josefa Binerja, ki je vodil profesorja Janka Mlakarja kot prvega Slovenca na Matterhorn. Naš vodnik je bil izboren, tako da sem kar obžalovala, da ni bila pot malo slabša, ker bi se bila od njega lahko veliko naučila. Vabil me je, naj pridem v Zermatt spomladi s smučkami. »To bo nekaj
za vas«, je rekel.
Čim dalje smo bili od Matterhorna, tem lepši je postajal. Najlepši pa je bil takrat, ko smo sedeli pod njim zvečer v Zermattu in ga gledali ob sončnem zatonu, v večernem mraku in zarji?
Popoldan, ko smo se že vračali v dolino, je prišel na Matterhorn majhen oblaček, prav za prav le rahla meglica, tako imenovana Wiegewolke. Malo pod vrhom se je ustavila. Svetlobni žarki so se v njej tako lepo lomili, da se je zdelo, kakor bi imel Matterhorn gloriolo. Slikarji in fotografi, katerih je tod okrog vse polno, so imeli prekrasen motiv.
Biner je že iz Hörnlija telefoniral v Zermatt, da smo se srečno vrnili. Vodnikova teta, najina gospodinja, Prinesla nama je šopek planink, naš sosed, gost iz Marseillea, je dal za vino, midve pa sva priložili kranjskih klobas, in tako smo imeli celo »ohcet«. Slavnosti so se pridružili še veseli Dunajčani, naši stanovanjski sosedje, ki so nas kaj kmalu pogodili, da smo izpod Triglava.
»Wir kennen die Mirko, oder wie sie schon heisst, die Debelakova«.
»Ach, die Mira Marko?« sva popravili.
»Da, da, saj je imela tudi pri nas na Dunaju predavanje«, so pritrdili. »Und die Žezihuva.« Katera bi bila pa to, sva premišljevali. »Oh, Pavla Jesihova.«
Človek mora imeti res dober nos, da ugane kaj takega. Iz tega popisa se bo morda komu zdelo, da nam Matterhorn ni dal posebnega opravka. Toda bilo je to le osem ur intenzivnega dela. Mirni živci, oči so se morale privaditi na 1000 do 1500 m globine, ki je zijala na obeh straneh pod nami, pameten je moral biti želodec in razumevanje za to višino so morala imeti naša pljuča, in končno je bilo treba zašiti tudi napol odparani rezervni fond. Pa od tega je že več ko pol leta, in ta čas je zabrisal vse te male lise, tako da nam je ostal na Matterhorn en sam lep in svetel spomin.

Redni in posebni vlaki so dovažali v Zermatt vedno nove turiste in letoviščarje. Kakor so pripovedovali, jih je prišlo tiste dni po tisoč na dan. Mi pa smo se od Zermatta poslavljali in se kmalu sprehajali zopet okrog Scale, toda zdaj okoli milanske. Morje, pinije, palme, vile smo še videli ob mesečini iz diretta, ki je drevil s peklensko brzino proti Genovi, potem smo pa utrujeni zaspali.

Rim! Mesto palm, cvetočih oleandrov, lepih sinjor in sinjorin in dobre pašte šute. Foro romano ob luninem svitu, Stravinski, Debussy, Don Perozijev oratorij La Risurrezione di Cristo, velikonočna muzika v razvalinah kolizeja, velikansko novo kopališče v Ostiji, kjer so tedaj taborili dunajski skavti, in tako naprej. Da smo pa prišli v Rim šele iz Švice, ni bilo prav. Ogromne in prekrasne rimske cerkve nas niso mogle ogreti, pač pa so nas prijetno hladile, ker je bilo zunaj neznansko vroče. Rimske cerkve se sicer bleste od samega zlata in umetnin, toda vse to smo lahko pregledali z golimi očmi, dočim smo morali omiliti lesk sonca in snega okrog Mont Blanca in Matterhorna z zelenimi naočniki. Do zapestja in skoraj do podbradka smo pa morali biti zapeti na hribih, prav tako kakor v rimskih cerkvah. Morda bi odnesla iz Rima drugačne vtiske, če bi ne bila videla prej Švice.
Ko sva šli v Rimu prvikrat iz hiše kupit načrt mesta, sva si s hišne tablice prepisali ulico in hišno številko. Ko sva pa v načrtu mesta iskali najino ulico, je ni bilo v seznamu. Na policiji te ulice niso poznali, pač pa so ugotovili, da sva si namesto ulice prepisali s hišne tablice ime hišnega posestnika, ki ima v Rimu štiri palače. Lepa reč! Pa sva jo le našli, pot so nama kazale velike reklamne table, ki sva si jih k sreči ogledovali na poti od doma.
Bologna! Mesto s svojimi značilnimi arkadami, rajskim hladom v svojih cerkvah, z znamenito univerzo in pinakoteko in tako dalje in pa z najinim ponesrečeno izbranim italijanskim kosilom: «a la carte» v splošno veselje abonentov v «Diani«. — O, sinjore Giuseppe!
Verona! Italijanski Salzburg. V veronski areni »il trovatore«, kjer je pri trubadurjevi podoknici svetila luna kar z neba, prav tista luna, ki je svetila tudi Romeu in Juliji tam v stranski ulici Verone. Čeprav je bila predstava v areni, torej v odprtem prostoru, je bilo vendar vroče in so prodajalci limonade delali sijajne kupčije, saj je bilo pri predstavi okrog trideset tisoč ljudi. Ko je zmanjkalo košar za raznašanje steklenic, so neugnani prodajalci zatlačili steklenice kar v nedrja. Limonada v taki ledenici kajpak da ni ostala ledenomrzla, zlasti v tisti partiji ne, ko je moral prodajalec med podoknico, ki jo je trubadur dvakrat ponavljal, nepremično stati. Če bi se bil namreč le količkaj premaknil, bi bile steklenice zažvenketale, in ljudje, zamaknjeni v sceno, bi ga bili v razburjenosti vrgli kar čez zid na trg.
Benetke! Lido! Pribežališče lepih pižam! In med temi pižamami sta dve mladi, močno naličkani kopalki govorili med seboj slovensko. Gotovo sta bili prepričani, da ju nihče ne razume. O, in kako smo se smejali s Poljaki, ko smo šele po dolgem češkem razgovoru spoznali, da ni nihče izmed nas Čeh. Prijeten intermezzo so bili veseli neapelski študenti, ki so praznovali promocijo svojega tovariša itd.
To je nekaj iz filma letošnjega potovanja. Ker nisva mogli prinesti drugih odpustkov, sva, da ne bo nobene zamere, prinesli dve steklenici svežega zraka, in sicer za naše znance planince steklenico redkega z Matterhorna, za druge pa gostega, z vonjem oleandrov nasičenega, iz Rima.
Pa res, brez zamere!

Mara Mohorčič

Žena in dom, april 1934
Žena in dom, maj 1934
Žena in dom, junij 1934
Žena in dom, julij 1934