Dnevnik - Jani Alič: Franc Žigman, po domače Mrkacov Franc, iz vasi Koče pri Prestranku v postojnski občini je bil v 19 letih in 83 dneh vsako nedeljo okoli šeste ure zjutraj na čaju v koči pod vrhom Pleše na Nanosu.
Njegov neobičajni podvig – tisoč zaporednih nedeljskih vzponov – bi zagotovo sodil v Guinnessovo knjigo rekordov.
Franc Žigman je že od mladih let povezan z naravo. Potem ko se je po delu v postojnskem Nanosu upokojil, živi sam na kmetiji, kjer med drugim redi govedo. Krepi ga delo v gozdu in košnja bližnjih travnikov, vedno pa si vzame čas tudi za izlet v hribe. Največkrat je bil na 1262 metrov visokem Nanosu. »Na Nanos vodi več poti. Sam jih poznam najmanj deset. Doslej sem bil na vrhu več kot 1700-krat, pa najsi je brila burja ali padal sneg. Enkrat sem se na vrh Nanosa odpravil kljub povišani telesni temperaturi – 39 stopinj Celzija sem nameril –, a je burja vse bacile odpihnila in že naslednji dan sem bil zdrav,« razlaga 65-letnik, ki se je davnega leta 1994 namenil, da bo poskušal tisoč nedelj zapored osvojiti vrh Nanosa. Z nikomer ni stavil – nekega dne se je pač tako odločil.
Vzpon začne na Razdrtem, pod pobočjem hriba. Na vrh gre po najkrajši poti, ob povratku pa se včasih odloči tudi za daljšo, manj zahtevno pot. Po navadi ima s seboj »soplezalca«, zgodi pa se, da se na pot odpravi tudi sam. »Nazadnje je bilo tako pred tedni, ko je zapadlo veliko snega. Gazil sem ga do pasu. Nekje so bili zameti visoki do treh metrov. Bilo je naporno, toda s pravo voljo se da vse premagati. Nisem generacija čokolina, ampak močnika, ješprenja in krompirja. To daje moč,« se razgovori Mrkacov Franc, kot ga kličejo prijatelji.
Naš sogovornik meni, da za tovrstne podvige leta niso ovira, a opaža, da so številni iz njegove generacije preveč »zaležani« od gledanja televizije. »Potem pa jih vse boli. Kako tudi ne, če se morajo premikati zdaj na levo, zdaj na desno. Če bi se dovolj gibali, bi se odlično počutili. Tako kot se sam. Pa zgodaj je treba vstajati,« deli nasvete Franc, ki ima od leta 1980 svojo ročno uro nastavljeno vedno na poletni čas.
V manj kot uri na vrhu hriba
V planinskem vodniku sta iz Razdrtega do Pleše na vrhu Nanosa, kjer je tudi televizijski oddajnik, vpisani dve poti. Po daljši in lažji slovenski planinski poti povprečen planinec potrebuje poltretjo uro hoda, po zahtevnejši plezalni pa nekaj manj kot dve uri. Franc 640 metrov višinske razlike premaga v 50 do 60 minutah. »Ko sem bil mlajši, sem prišel na vrh vsaj deset minut hitreje,« izvlečemo iz Franca, ki sicer nerad govori o sebi. »Rekord imam 38 minut za vzpon in 17 minut za spust,« se mu nehote zareče.
Nedeljski vzpon, ki je bil tisoči, je opravil tako kot vse dosedanje v 19 letih in 83 dneh: »Vstal sem ob 4.30, 'poštimal' živino, popil čaj – zjutraj namreč ne jem –, nato pa se odpeljal do Razdrtega. Do tja običajno potrebujem 15 minut. Pozimi uporabljam naglavno svetilko, poleti pa je dovolj svetlo. S seboj ne nosim nahrbtnika, niti pijače, prav tako nič za preobleči. Vsakič sem bil ob šesti uri že na čaju v Vojkovi koči. Oskrbniki vedo, da pridem, in vedno so odprta vrata. Na hitro popijem čaj, alkohola ne pijem, nato pa, še preden se ohladim, obrnem proti dolini. Imam tudi dobro vetrovko, ki je dež ne premoči.« To nedeljo se je Franc v Vojkovi koči vendarle zadržal malce dlje. Čakala ga je namreč torta, dobil pa je tudi nekaj daril.
Pripravili so mu presenečenje
Že ko je bil na vrhu Nanosa 900. nedeljo zapored – za to je potreboval 17 let in 16 tednov – je dobil torto. »A za tisoči vzpon je bila večja in boljša. Prijatelji so me presenetili. Sumil sem, da mi nekaj pripravljajo, toda pustil sem se presenetiti. Najbolj pa sem bil presenečen, ko sem v koči zagledal svojo nečakinjo.«
Nekdanji komenski župan Jožef Adamič mu je v zavetju Vojkove koče predal kapo in planinske palice, razveselil se je tudi knjige postojnskega župana Jerneja Verbiča. Še posebej vesel pa je bil sprejema, ki so mu ga pripravili člani Kulturno-športnega društva Koče (ti so bili na vrhu pred njim, op.p.), katerega član je tudi sam. »Od včeraj je Franc naš prvi častni član. Listino, ki priča o tem, smo že postavili na posebno mesto v objektu, ki nam ga je dala na razpolago postojnska občina,« je povedala predsednica društva Tina Žigman, potem ko je lastnoročno zabila žebljiček v steno in nanj obesila listino.
»Verjetno bom ostal edini častni član,« se pošali Franc. Na vprašanje, kakšne podvige snuje za naprej, odmahne z roko in odvrne, da nič posebnega. Še naprej bo zdravo živel in hodil po planinskih poteh. »Dokler bom še tako zdrav, bom hodil v hribe. Počasi pa vendarle že iščem svojega naslednika za tovrstne podvige. A kaže, da ga bom težko dobil,« malce hudomušno sklene pogovor Mrkacov Franc iz Koč, ki sicer ob nedeljah – poleg vzpona na Nanos – poskrbi le še za živino. Preostanek dneva počiva. Tako je bilo tudi predvčerajšnjim, dokler ga nismo zmotili.
Jani Alič