Slovenske novice – Mirko Kunšič: Na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, sta plazova s Storžiča
Slovenske novice, sobota, 7. aprila 2007
Tedenska tribuna
Devet pod plazom
Na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, sta plazova s Storžiča pomorila devet tržiških smučarjev. Tragedija je bila povod za ustanovitev reševalnega odseka pri podružnici SPD Tržič. Trideset let mineva tudi od nesreče, ki je jemala življenja na Zelenici, usodnost plazov je zaznamovala tudi posamezne tržiške gorske reševalce.
Z Mozartovim Requiemom so se pevci tržiškega mešanega pevskega zbora Ignacija Hladnika pri maši v tržiški farni cerkvi spomnili žrtev; 14-letnega
Adalberta Ahačiča – Bertija, 32-letnega
Zdravka Kostanjevca, 16-letnega
Vinka Lombarja, 22-letnega
Jožefa Mladiča, 23-letnega
Rudolfa Plajbesa, njegovega tri leta mlajšega brata
Viljema, 22-letnega
Kristijana Stegnarja, 34-letnega
Vinka Šarabona in 16-letnega
Vladimirja Ovseneka – Mira. Pokopani so skupaj, pod skalo z napisom
Žrtve plazu pod Storžičem 29. III. 1937 in kipom nadangela z mečem
Borisa Kalina, na katerem je stavek:
Kdo je kakor Bog?
Odpovedani Slovenčev smuk
Zgodilo se je, ko je takratni
Slovenec razpisal smuk v organizaciji tržiške podružnice Slovenskega planinskega društva na severni steni 2132 metrov visokega Storžiča. Zaradi novega snega se je organizatorjem zazdela odgovornost prevelika. Smuk so odpovedali, vendar je večina domačinov še vedno navdušeno pripravljala tekmovanje. Le zgornji del proge so pomaknili levo od severne stene, na območje Škarjevega roba s štartom na Nageljnovih čereh.
»Na velikonočni ponedeljek je bil v visokogorju s podlago nesprijet nov sneg, ki je zapadel v dveh dneh. Tržiški smučarji v koči Hvačmanovega Joža na planini Jesenje, sto višinskih metrov nad sedanjim domom pod Storžičem, niso poslušali opozoril pred proženjem plazov. Na svojo odgovornost so opoldne odšli proti štartu na 1600 metrih s Škarjevega roba. 
Prva skupina devetih, najbolj vztrajnih smučarjev je pod Škarjicami zavila iz predvidene smeri naravnost navzgor ob žlebu proti Nageljnovim čerem. Pri čereh, ob vpadnici dveh plazov, se je ob 12.30 vsul prvi, manjši plaz in dosegel Janeza Malija iz druge skupine smučarjev. A ni bilo hujšega. Nato je po prvem žlebu prihrumel večji plaz. Odtrgal se je sto metrov više, jih osem iz prve skupine odnesel in jih globoko zasul. Preživeli so komaj dojeli, kaj se dogaja, ko je iz Škarjevih peči prihrumel še en velik plaz. Reševali so se in si pomagali pri izkopavanju iz plazovine, a enemu ni bilo več pomoči,« je v knjigi Spomin in opomin gora – kronika smrtnih nesreč v Slovenskih gorah leta 2005 zapisal kamniški zdravnik in gorski reševalec dr. France Malešič.
Gorski reševalci so na pobočju pod Škarjevim robom v zadnjih letih obnovili prvotno spominsko znamenje in očistili zaraščeno dostopno pot do njega. Jeseni bo posvetitev obnovljenega spomenika tragediji, ki je pred sedemdesetimi leti pretresla vso Slovenijo in povzročila ustanovitev tržiške gorske reševalne službe.
Ko plazovi odpuščajo
Da pa plazovi tudi odpuščajo, pove inštruktor in reševalec letalec
Janez Primožič. Na štefanovo pred desetimi leti sta s tečajnikom Alpinističnega odseka Tržič
Dejanom Jekovcem preplezala Kramarjevo smer v severni steni Storžiča, se oglasila domačim in začela sestopati po Petem žrelu.
»Ko sva prišla do kraja, kjer izstopi Črni graben, se mi je zazdelo nekaj čudno, drugače kot običajno. Dejanu sem rekel, naj malo počaka, da to pogledam sam. Naredil sem samo tri korake in pok, pod nogami sem začutil premik, potem sem izgubil ravnotežje, v trenutku sem vedel – kloža. Preden sem dobro padel, sem se že zapičil s cepinom, vendar sem kar naenkrat občutil velik pritisk snega z obeh strani. Cepin ni zdržal in odneslo me je. Točno sem vedel, kam me nese, Storžič sem redno obiskoval že več kot štirinajst let. Se bom zadušil v snegu ali si bom razbil glavo? Kaj več ni bilo časa razmišljati, kajti po močnem udarcu v kolena in nekajdesetmetrskem skoku v Peto žrelo se je začel nori tobogan. Naenkrat so bila usta polna snega, dušilo me je, premetavalo pa tako, da si ni mogoče predstavljati. Roki opletata, kot da nista tvoji, isto se dogaja z nogami, menjata se svetloba in tema, ne moreš vdihniti, vse skupaj spremlja pošastno šumenje in velika hitrost,« je zapisal srečnež Primožič. Tobogan se je ustavil pod vstopom v Kramarjevo smer, on pa je iz nahrbtnika izvlekel prenosno postajo in poklical pomoč. Prvi mu je z izkopavanjem iz plazovine pomagal soplezalec Dejan, ki je leta 2002 opravil izpit za gorskega reševalca, drugi pa prijatelji, tržiški reševalci in pilota helikopterja letalske policijske enote.
Prijatelj pod plazom
Načelnik društva GRS Tržič je 35-letni
Slavko Rožič, sin enega izmed tržiških gorskih reševalcev iz družine
Rožičevih (Jože, Nadislav, Ludvik, Peter in
Janez). Veliko je plezal in sam izkusil prednosti učinkovitega reševanja, dobre zdravniške oskrbe in hitrega prevoza do bolnišnice. Slavko je še posebno vesel, da bo na letošnji društveni odpravi na Elbrus tudi njegov vrstnik, soplezalec in sedem let starejši gorski reševalec
Janko Meglič.
»Prvega februarja 2001 sva odšla plezat pod Grapo med Travnikom in Šitami. Popoldne sva bila že iz stene. Bilo je 30 centimetrov novega snega, ki pa je bil že splazen. Južne vesine so bile zalite s snegom, bila sva pred odločitvijo, po kateri poti navzdol. Odločiva se za sestop naravnost navzdol proti Trenti. Prvih sto metrov je bilo še v redu. Nato je bilo snega vedno več. In nenadoma sva zaslišala značilni pridušeni zvok, ki naznanja plaz. Videl sem, kako se je veliko pobočje, 300 krat 200 metrov, pajčevinasto prepredlo, kot bi kdo razbil veliko šipo. Janka je plaz odnesel, gledal sem, kako ga zagrinja. Bila je tista dolga, najdaljša minuta mojega življenja. Takoj ko se je dalo, sem se spustil do njega. Ležal je na plazu. Nezavesten. Telefon ni imel dovolj signala, da bi lahko koga poklical. Radijska postaja, ki jo je Janko nosil v nahrbtniku, je med kotaljenjem izpadla in ostala v plazu. Prijatelju sem dal prvo pomoč, ga zavaroval in odhitel navzdol proti Trenti. Po slabi uri sem bil v dolini. Nekaj ur pozneje je bil prijatelj že na varnem v bolnišnici,« pove načelnik Slavko, ki je ob nesreči ohranil zbranost in naredil vse, kar se je dalo.
Po komi novorojenček
»Šele v tretjem poskusu smo zaradi turbulence prišli v bližino, kjer naj bi bil ponesrečeni,« je povedal pilot takrat vojaškega helikopterja, major
Jože Kalan. »Zalebdeli smo nad ponesrečenim, zdravnik in reševalec sta šla iz helikopterja in ga pripravila za transport, z reflektorjem smo osvetljevali teren. Srečno se je izšlo. V temi smo pristali na strehi jeseniške bolnišnice.«
Janko Meglič se je po operaciji glave šele po 12 dnevih zbudil iz kome.
»Takrat se je moja kalvarija šele začela. Bil sem na ravni novorojenčka. Štartal sem dobesedno z nule. Zmogel in znal nisem ničesar; jesti, piti, požirati sline, kaj šele hoditi, govoriti, brati, pisati, iti na stranišče. Stvari, ki so odraslemu samoumevne in jih počne avtomatsko, sem se moral znova naučiti. Vse je šlo znova,« pravi Janko, ki je v novo življenje vstopil tudi ob pomoči Metinega vsakodnevnega garanja. Leta 2002 sta se poročila, leto pozneje mu je rodila sina Matica.
»Nesreča me je spremenila. Zdaj na prvem mestu niso le gore in stremljenje za najboljšim, najvišjim. Najpomembnejši so družina in prijatelji, gore doma in po svetu pa me čakajo in vabijo. Vedno bodo del mojega življenja, moj kraj za sprostitev in ozdravitev,« je trdno prepričan Meglič.
Janko Meglič iz Loma pod Storžičem, kjer je plaz pred 70 leti v trenutku vzel devet življenj.
Mirko Kunšič