Rado Kočevar: Grossglockner - ogledi na Tirolskem in Solnograškem - julij 1950.
Uvod, lažji vzponi
Do poletja 1950 smo plezali le v naših gorah. Meje so bile zaprte, ozirali pa smo se tudi na tuje. Do leta 1950 so bile to več ali manj le sanje. Po letu 1948 (resolucija INFORMBIRO) je kazalo bolje. Toda priti čez mejo še vedno ni bilo enostavno. Prevladovali so le uradni stiki. Moj prijatelj Ivo Lukanc, pa je bil pri PZS zadolžen za stike s tujimi planinskimi organizacijami. Ker so k nam že prihajali inozemski planinci, sem mu predlagal naj organizira tudi možnost, da bi tudi mi obiskali tuje gore. Ne vem kako mu je to uspelo. Samo to se še spomnim, ko je rekel: »Rado v začetku julija gremo za 14 dni v Avstrijo, da si ogledamo gorski svet in možnosti naših obiskov«. Z veseljem sem se skupini pridružil. Bila je to štiričlanska »zasebna« odprava. Ivo je bil zares odličen organizator, takrat še študent ekonomije. Uredil je vse formalnosti (potne liste in vizume). Poleg naju dveh so bili še, Jože Pogačnik, ekonomist (tudi še študent) in Miloš Velnar, sekretar PZS. Moja naloga, pa je bila »gorsko vodništvo«.
Najprej smo se skupaj povzpeli na Grossglockner. Za kratek čas smo se ustavili v Zell am Seeju. Tam smo prespali v mladinskem domu (Jugendherberge). Spominjam se, da je bila to telovadnica, kjer nas je na tleh ležalo okoli 60. Za prenočišče pa smo plačali 1 šiling. No, sanitarije pa so le bile, čeprav skupne. Tako smo prenočevali v Salzburgu, Innsbrucku in drugod. Problem je bila prtljaga. Od železniške postaje smo jo do prenočišča pripeljali z ročnim vozičkom, če smo ga dobili seveda (to bo vidno tudi na eni izmed fotografij). Obiskali smo vse Avstrijske dežele, razen Voralberga, Sp. Avstrije in Gradiščanskega. O vsem tem mnogo razmišljam, ko danes - 60 let pozneje - tod kolesarim, ali pa se peljem na smučanje pod temi gorami. Spomini so ostali živi. Mimogrede naj omenim, da tega leta nismo bili edini Slovenci v tujini. Lukanc je imel na PZS kar precej dela s pripravo odprav naših alpinistov v razne alpske kraje. Septembra tega leta so naši alpinisti obiskali Mont Blanc, Gesause in še kje. Torej meje so se počasi odpirale. Največji problem pa je bil denar, oziroma prenos tega čez mejo. Uradno si lahko pri nas kupil le malenkost tuje valute, ki pa običajno ni zadostovala niti za »žepnino«. Znajti se je pač moral vsak po svoje. Bil si prisiljen »tihotapiti« svoj boren znesek za skromno preživetje. Na drugi strani pa k sreči tudi ni bilo »pretiranih« preiskav na meji. In tako je nekako šlo. Pri organiziranih skupinah je bilo bolje. Vsaj za osnovno prehrano in prenočišče je bilo preskrbljeno. Nismo pa imeli nobenih zavarovanj v primeru nezgode. K sreči te tudi nismo potrebovali. O kakšnih nakupih se nam niti sanjalo ni. Spomnim pa se, da sem pri prvem obisku prihranil okoli 100 ATS (danes približno 7 €). S tem denarjem sem v športni trgovini kupil svoje prve plezalke (z vibram podplati), ki so bile takrat pri nas nekaj posebnega. Čeprav malo s strahom, jih ni bilo težko »pretihotapiti«. Če bi jih prijavil, bi moral plačati še carino! Toda o tem si nismo belili glave. Bili smo veseli, da smo lahko obiskali tuje gore in tam kaj preplezali. Vse drugo ni bilo dosti pomembno. Lepa doživetja v gorah pa so ostala v trajnem spominu. Teh nekaj stavkov omenjam za to, da bi videli kakšne so bile takratne razmere. In te niso bile enostavne. Do leta 1953 je bila na primer pri nas še vedno hrana na živilske nakaznice. Takrat mladi alpinisti, pa smo bili še večinoma študentje. PZS nam je tu precej pomagala. Mi smo pa bili navajeni na skromnost in je šlo.
Potovali smo z vlakom, prenočevali, pa v mladinskih domovih. Na določenih mestih smo si oglede tudi delili. V Innsbrucku smo na primer obiskali Hafelekar (jaz sem se prvič v življenju peljal z gondolo). Potem smo se za dva dni ločili; sam sem z vlakom odšel v Scharnitz in potem nadaljeval peš do Achenseeja. Zanimala me je stena Laliderer. Na AO (alp. odsek) sem pripovedoval o tej mogočni steni in navdušil Igorja Levstika, ki je s Kilarjem in Sharo kasneje ponovil izredno težko smer. Ivo, Jože in Miloš pa so odšli na Zugspitze.
Moja velika želja je bila obiskati in videti te slovite stene na Tirolskem, o katerih smo toliko slišali in brali v nemških revijah. Zlasti Boris Režek nam je o njih vedel veliko povedati, bil je namreč zelo razgledan, zlasti v alpski literaturi. Na sestankih AO smo ga vedno radi poslušali. Moji trije spremljevalci sicer niso bili alpinisti. Sprejeli pa so moj predlog in tako smo se vsi štirje iz Innsbrucka z vlakom najprej odpeljali v Kufstein, od tam pa nadaljevali peš v to gorsko skupino. Ker smo bili prej na Großglockner sem vedel, da posebnih težav pri kakšnem lažjem vzponu do 3 tež. stopnje ne bo problemov. Naše izhodišče je bila planinska postojanka na Stripsenjoch Huette (1577 m). Hoda (od Kufsteina) je pribl. 4-5 ur skozi slikovito dolino Kaisertal, mimo znanega Hinterbaerenbada, kjer so se zbirali Münchenški plezalci in dostikrat tudi popivali po preplezanih vzponih. Mi smo seveda šli le mimo. V lepem vremenu smo dosegli kočo, katere oskrbnik je bil tedaj Peter Aschenbrenner (brat od Paula Aschenbrennerja, pri nas znanega po sloviti smeri v severni steni Travnika). Znanega avstrijskega »himalajca«, pa žal ob našem obisku ni bilo v koči. Prespali smo na skupnem ležišču. Z našo planinsko izkaznico smo imeli tudi popust. Hrano pa smo imeli s seboj. Čaj in kakšno juho pa smo si vseeno privoščili
V koči smo bili le tri dni. V glavnem smo si ogledali mogočne stene. Poseben vtis je ostal »pogled« iz Steinerne Rinne na Fleischbank, Predigtstuhl in Cristaturm. V te stene pa sem se v naslednjih letih vrnil s prijatelji alpinisti . Sedaj pa sem dvakrat plezal po Heroldovi smeri (3 tež. st.) na Totenkirchl. Enkrat s Pogačnikom in drugič z Velnarjem. Sestopili smo obakrat po »Vodniški« (2 tež. st.). Medtem, pa se je Lukanc z Velnarjem povzpel na najvišji vrh Ellmauerhalt (skozi Steinerne Rinne).
To je bil moj prvi obisk gorske skupine Wilder Kaiser. Bil sem navdušen, enako tudi moji trije spremljevalci, ki so tukaj prvič spoznali nekaj elementov plezalne tehnike.
Stene so bile sicer kratke do 400m, vendar docela navpične. Tu so plezali slavni alpinisti iz klasičnega obdobja: poleg drugih tudi … Fiechtl, Duelfer, Maduschka. Münchenski plezalci pravijo tem stenam »Die Hohe Schule des Kletterns«. Tu smo ostali tri dni. Potem pa odšli z vlakom v Salzburg. Sledil je ogled mesta. Ivo pa nas je popeljal še v Salzkammergut, kjer smo celo skočili v vodo enega številnih ledeniških jezer. Bilo je lepo vreme in v soncu se je pod vrhom Dachsteina zasvetil mogočen ledenik. Ob vrnitvi pa smo se domenili, da Velnar in Pogačnik ostaneta v mestu in si ga podrobneje ogledata. Midva z Lukancem pa sva se odločila pogledati še na Bavarsko.
Rado Kočevar