Tine Cuder: Z Matejem Kladnikom sva se od 28. februarja do 10. marca mudila na Norveškem, na Lofotih, z namenom splezati čim več zimskih smeri ter slapov.
Letela sva iz Benetk preko Frankfurta v Stockholm in od tam v Kiruno (Švedska). Tam sva najela avto, nakupila hrano ter se odpravila proti 450 km oddaljenim Lofotom. Najem avta in hrana sta na Švedskem cenejša. Po 6 urah vožnje sva se pripeljala v mestece Svolvær, kjer sva najela sobo v hostlu za najino 10 dnevno plezanje. Naslednji dan sva izkoristila za ogled razmer v okoliških stenah. Večina znanih sten se nama je zdela precej kopna glede ledu, zato sva se odločila da poskusiva naslednji dan splezati severno steno Vågakallna (942 m), enega višjih vrhov na Lofotih. Po povratku sva v mestu od lokalcev izvedela, da je teden pred najinim prihodom deževalo s kar visokimi temperaturami, kar je poslabšalo razmere za plezanje v hribih.
Tako sva se 3. marca odpravila v severno steno Vågakallna. Po uri pristopa sva prispela pod steno. V spodnjem delu smeri sva imela odlična razmere in sva plezala nenavezana, višje v steni pa so se razmere slabšale, zato sva morala nekaj raztežajev varovati. Po 5 urah sva navdušena stala na prvem vrhu najinega izleta. Po krajšem počitku sva sestopila na južno stran po najbolj očitni grapi (nekaj plezanja navzdol), skoraj do morja. Sledil je še en spust po vrvi tik k morju in nato hoja čez balvane ob morju do izhodišča. Splezala sva smer Mieux vaut tard que Jamais z oceno: V/4; M6 dolžine 650 metrov.
Po dnevu počitka se zaradi slabega vremena odpraviva plezat šele dopoldne, zato se odločiva za linijo v hribu Nordfjellet. Stena se pne nad glavno cesto, ki pelje na jug Lofotov. Po kratkem dostopu prispeva pod steno. Smer ki sva si jo izbrala poteka spodaj čez steno, kjer moraš imeti zadovoljive razmere, v nasprotnem primeru je plezanje skoraj nemogoče. V nadaljevanju pa se nad nama odpre velika grapa, ki naju popelje na vrh. V prvem raztežaju imava sneg lepo nalepljen na skale, v drugem najbolj strmem raztežaju pa se razmere poslabšajo, zato je potrebno plezati z veliko mero previdnosti in z mirno glavo. Višje se smer položi in kar hitro sva na 528 metrov visokem vrhu. Sestopiva na zahodno stran po strmih pobočjih v dolino prav do ceste.
Po najinih podatkih je smer prvenstvena. Funny route sva ocenila z IV/4+, dolga pa je 400 metrov.
V sredo, 6. marca, sva splezala še 150 metrski slap in se zaradi slabe vremenske napovedi odločila da se naslednji dan premakneva na sever proti mestu Narvik, z namenom plezati slapove v dolini Spansdalen. V Narviku se nastaniva v hostlu, zunaj sneži in piha, zato sva skeptična glede plezanja naslednji dan.
Osmega marca se prebudiva v jasno in mrzlo jutro. Vesela se odpeljeva v dolino Spansdalen in tam poiščeva najbolj znan slap na tem področju, slap Henrikafossen (IV/5+; 300 metrov), ki je 300-metrska ledna zverina. Hitro se pripraviva in dostopiva pod slap. V 5 urah opraviva s šestimi raztežaji strmega ledu, ki je v danih razmerah težji od ocene, ki sva jo zasledila. Sestopiva naokoli in sva s temo pri avtu.
Še eno noč sva prespala v Narviku ter se naslednji dan iz Kirune s postankom v Stockholmu odpravila proti domu.
Tine Cuder
foto: Tine Cuder in Matej Kladnik