SIDARTA - Andreja Humar, predgovor Marko Prezelj ... V kamen vklesane zgodbe
Izšla je dolgo pričakovana knjiga - Predan alpinist in posredovalec veselja ... je ta »stari« res »faca«.
Metod Humar
V KAMEN VKLESANE ZGODBE
Avtorica: Andreja Humar
Uredila in lektorirala: Ines Božič Skok
Oblikovanje: Sidarta
Tisk: Tiskarna Januš, M izvodov
Izdala: © Sidarta, 2013
Za založbo: Janez Skok
Naslovnica: Metod Humar, januarja 1960
Hrbet: Metod v izstopnem raztežaju Glave Planjave
Avtorji fotografij: Metod Humar in arhiv, Tone Škarja in arhiv, Aleš Holc, Marjan Murovec, Peter Naglič, Edo Pišler
Avtorji fotografij - barvna priloga: Tone Škarja in arhiv, Metod Humar in arhiv, Ljubo Juvan, Marko Prezelj, Marko Voljč
Ilustracija: Danilo Cedilnik - Den
Knjiga je izšla s podporo Občine Kamnik.
796.52(497.4):929Humar M. | 821.163.6-94 | ISBN 978-961-6027-68-7265559040 | COBISS-ID 265559040
Format 16,5 cm x 22 cm, mehka vezava, 240 strani, črnobele in barvne fotografije, cena: 23,90 EUR
METOD HUMAR
Marko Prezelj
Portretirati človeka. Metoda!
Kako?
S čopičem? S fotoaparatom? Z besedami ...
Najbolje bi bilo z njegovim kamnoseškim kladivom in dletom. Kamen in kamnoseško orodje silita ustvarjalca v premišljeno in natančno delo, ki ne dopušča površnosti. Pospremljena z ustvarjalčevimi mislimi, otipljiva kamnita podoba skoraj oživi.
Jaz znam kamen le prijeti, Metod ga je znal dobro prijeti, pa tudi oživeti. Samega sebe verjetno ni nikoli naredil iz kamna, čeprav je prav kamen pomagal iz njega narediti to, kar je bil. Mislim pa, da se je Metod znal tudi besedno dobro upodobiti, ko je z žarom podoživljal svoje prigode in misli. Tako je nastala tudi njegova knjiga, svojevrsten avtoportret pripovedovalca. Ker je pisal najraje v kamen, je vlogo knjižnega interpreta sprejela njegova nečakinja Andreja.
Kamnosek torej.
Spoznal sem ga v plezališču na pobočju Starega gradu nad Kamnikom. Učil je alpinistične tečajnike. Vse, kar je energično povedal, je čutno opremil z intonacijo in z žarečim pogledom. Takoj je bilo jasno, da njegove strastne besede temeljijo na izkušnjah. Kljub svojim petdesetim letom je izžareval igrivost, s katero je znal okužiti vse okrog sebe, in energijo, ki smo jo kar vsrkavali vase. On, inštruktor je razlagal tečajnikom in mimogrede pokazal name. »Tega glejte! Vidim, da ta zna plezat.« Ker sem Metoda prvič srečal, sem se ob tej opazki počutil nelagodno in ponosno hkrati. Očitno je bila naklonjenost obojestranska, saj se od prvega trenutka dalje nisem mogel izogniti misli, da je ta »stari« res »faca«.
Predan alpinist in posredovalec veselja.
Pozneje sem mu tudi jaz več let prigovarjal, naj napiše knjigo. Ponavadi je, hkrati z željo po uresničitvi, v odgovor izrazil dvom zaradi pomanjkljive izobrazbe. V dvajsetih letih najinega prijateljevanja sem ugotovil, da se je nanjo izgovoril vsakič, ko se je moral soočiti s kakšnim bolj »akademskim« izzivom. Čeprav sva bila v marsičem sorodni duši, je Metod zaradi svoje izrazne unikatnosti in energičnosti zame že nekakšen pravljični lik, značajski križanec med medvedkom Pujem in škratom Kuzmo - Tiger v pripovedi Alana Alexandra Milneja.
Strasten pustolovec.
Svojega strastnega odnosa do vsega, kar je srčno počel, sploh ni obvladoval. Nekateri so to njegovo značajsko predanost prepoznali in, kot je sam z grenkobo ugotavljal, znali tudi brezsramno zlorabiti. Najbrž si v tem smislu niti sam ni prizanašal, ko se dolgo ni zmogel upreti pretirani omami cigaret in krajši čas tudi tolažbi dobre kapljice.
Svoje žrtvovanje je pogosto spretno poudaril in to izpostavil tako, da je bil pri poslušalstvu deležen želenega odobravanja in sočutja, s katerim tudi sam nikoli ni skoparil.
Igralec.
Kot gorski vodnik je natančno vedel, do kam lahko seže. Priznaval je, da je gorski vodnik postal zato, ker je želel vsaj na področju gorništva imeti najvišjo možno izobrazbo. Ob tem priznanju se je vedno odkrito posmehoval svojemu tozadevnemu častihlepju. Sebe je dojemal kot fizikalca, nasproti intelektualcem, ki so v njegovih časih veljali za »večvredne«. Gore so bile za Metoda arena, kjer je lahko dokazal, da je tudi sam drugim najmanj enak. Njegova duhovna moč je v tem soočenju pogosto prerasla vso formalno izobrazbo.
Z arhaično odgovornostjo je opravljal dolžnosti praporščaka ZGVS in ob neki pogrebni slovesnosti ugotovil, da zgodbam, ki so jih živeli in pripovedovali stari, mladi ne verjamejo zlahka.
Pedagog in predavatelj.
Rad je citiral Marka Dularja. Spodnji »posvojeni« opis moči prijateljstva je Metod znal na pamet povedati tako doživeto, da je dojemljivo poslušalstvo spreletel srh - iz srca do srca.
Dvoje vrvi, bela in zelena, visi ob steni. V prepad vlečeta. Kraj kažeta, kamor je udarila skala. Bel oblaček in nič več. Veter prinese odmev iz nižine, glasneje zašumi slap. Kako zelen je gozd v dolini in bela prodišča - tisoč metrov pod nama. Sonce pa boža rogljiče v Mrzli gori in Križu. Rinka žari in klin se bo izruval ...
Je to konec? Sklonim se čez rob. Dvoje oči mi grebe dušo, dvoje posinelih usten se premakne. Tiha beseda priplava do mene.
Ogenj šine v telo. Zdaj nisem več sam. Moč dveh se združi v enem, četvero rok se prime za skalo in dvoje src se bori za življenje. Morava! Rob plezalnikov škrtne v gladki skali. Stena se premakne ... Padam! Ne! Dvigam se! Bližam se robu. Noge so zravnane. Dosežen je nedosegljivi rob bolvana. Maje se. Naj se! Klin! Še enega! V silnem razkoraku obstanem. Mrzel pot mi obliva čelo. »Živeti eno življenje zase in za tovariša, je plezanje v navezi« - čudna, a resnična misel. Roke se stegnejo po srebrni, od sonca obsijani skali. Omahnem na polico.
...