Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

AN - 09.01.1995

  09.01.1995


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 9. januar 1995, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 826

Delo, Šport: ... Leto 1994 v naših stenah

Leto 94 je za nami in tudi na alpinističnem področju lahko pod njim potegnemo črto. Vprašanja, ki se zastavljajo ob tem, so ista kot ob koncu vsake sezone: kakšno je bilo lansko leto v primerjavi s prejšnjimi in kaj nam je prineslo novega.
Naj se tukaj omejimo le na naše »domače« stene. Za lansko sezono bi na prvi pogled lahko rekli: nič pretresljivo novega. V primerjavi z zadnjimi leti pa kvaliteta alpinističnih vzponov vseeno počasi raste. Posebej razveseljivo je dejstvo, da se pojavlja mlada generacija, ki spet odkriva plezanje v velikih stenah. Meje prosto preplezljivega v naših alpskih stenah se počasi pomikajo navzgor. Tudi v tehničnem plezanju smo priča iskanju novosti, ki pa verjetno ne bodo pustile velikih sledov v slovenskem alpinizmu. Če ne zaradi drugega, že narava naših sten ni najbolj naklonjena ekstremni tehniki.
Alpinizem se je v zadnjih letih vzporedno z razmahom športnega plezanja nekoliko preusmeril v krajše, lažje dostopne stene z ekstremnimi težavami v skali. Samo po sebi to seveda ni narobe, toda samo tovrstni vzponi vendarle niso zadostna podlaga za vzpone svetovnega formata v velikih stenah. Formula »iz Ospa v Himalajo« ne prinaša uspehov; morda ni odveč poudariti, da so vrhunski dosežki slovenskega alpinizma v minulem desetletju lahko nastali le na osnovi izredno velikega števila opravljenih kvalitetnih vzponov v velikih stenah, pozimi in poleti, pri nas in v Centralnih Alpah - skratka v resnem in zahtevnem okolju, ki je v mnogočem že podobno najtežjim ciljem in kjer imajo najboljši vzponi že tudi svetovno veljavo.
Kljub napredku nekaterih pa je število plezalcev, ki pri nas sedaj plezajo takšne stene, še vedno premajhno. Precej manjše kot na primer pred petimi ali desetimi leti, ko smo si ob dosežkih včasih zastavljali tudi vprašanja: kaj je k temu sploh še mogoče dodati? Vzrokov za stagnacijo je nedvomno več in zdi se, da poleg menjave generacij in odpravarskih problemov vsaj deloma gre tudi za krizo osnovnih vrednot alpinizma. Morda bo na nova zlata leta našega alpinizma treba še nekoliko počakati, medtem pa lahko ugotavljamo, da alpinistični uspehi v svetovnem merilu še zdaleč niso nekaj samoumevnega; ne glede na to, da so bili v preteklosti morda kdaj obravnavani tudi na ta način.

PAVLE KOZJEK

Dolge, težke proste smeri odpirajo nove razsežnosti
V Evropi so za zdaj najuspešnejši Nemci in Avstrijci, najpogosteje pa v zvezi z uspehi omenjajo Hubra, Glowacza, Kammerlanderja

LJUBLJANA - Leta 1994 se je le še potrdil trend, ki se je v zadnjem času oblikoval v športnem plezanju. Plezanje težkih prostih smeri, ki so dolge po več raztežajev, je gotovo korak naprej oziroma odpiranje novih razsežnosti v razvoju športnega plezanja. V evropskem prostoru so pri tem najbolj uspešni Nemci in Avstrijci.
Začnimo kar z najtežjo. Thomas Huber, brat bolj znanega Alexandra Huberja, je v Nemčiji v enem dnevu preplezal »End of Silence«, dvanajst raztežajev dolgo smer, v kateri je najtežji raztezaj ocenjen z XI -. Tudi sicer smer ni preveč lahka: trije raztežaji imajo ocene med IX in IX+, eden pa nosi oceno X.
Tudi Štefanu Glowaczu je lani uspelo v svojem projektu, o katerem smo pred časom že poročali. V Wilder Kaiserju je preplezal smer, ki ima raztežaje po vrsti ocenjene takole: VII, IX+, X-/X, IX, X+, X-, VII, X+ in VII. Vzpon je opravil v enem dnevu. Poleti pa je bil Glowacz skupaj s Kurtom Albertom, Helmutom Gargitterjem, Benom Mastersonom, Hans-Martinom Goetzem in Didijem Langnom na Grenlandiji, kjer so v 1000-metrskem stolpu Ulamertorssuaq preplezali novo smer z imenom »Moby Dick«. Razen enega raztežaja, ki so ga ocenili z A1, so vse (26) zmogli prosto. Trije so v deveti stopnji, od tega je najtežji ocenjen z IX/IX+.
Za obema Nemcema pa kaj dosti ne zaostaja še Beat Kammerlander, ki mu je uspelo v svoji smeri Silbergeier, ki jo je začrtal v Ratikonu. Dolga je šest raztežajev, med katerima sta najtežja prvi in peti in imata oceno X/X+. Tudi drugi raztežaji so le za malenkost lažji - sodijo v IX. stopnjo. Na tem mestu lahko omenimo še smer Never Mind XI-, Dai Tschi X+ in 6-metrski boulder Mona Lisa X, ki jih je Beat kot prvi preplezal v letošnjem poletju. Opravil je še drugi vzpon v smeri Oeconomica X+ in poleg tega soliral še smer Zerstoere dein Ego, ki je ocenjena z X-.
Za konec pa še ena kratka, vendar na »visoki ravni«, ki jo je v Point Adolphe Rayn (Mt. Blanc) preplezal Jean-Claude Droyer. Smeri leži na 3800 m nadmorske višine in je šele druga smer z oceno 8a, ki leži tako visoko.

U. G.

Najvišja Avstralazije
Najvišja gora Avstralazije Carstenszova Pyramida (4884 m) je na tretjem največjem otoku sveta Novi Gvineji. Geografsko je otok v Maleziji, gora pa na njegovem zahodnem delu (Irían Yaya), ki je bil 1964 priključen Indoneziji. Carstenszova piramida je od vseh najvišjih vrhov celin najbolj eksotičen vrh in skrivnosten. Do leta 1990 je bilo območje namreč več ali manj zaprto in dovoljenje so dobili le redki.
Sedaj je vse bistveno lažje, za dovoljenje pa je še vedno potrebno zaprositi vsaj štiri mesece pred prihodom. Dobre so letalske zveze, organizacijo prevzemajo posebne agencije, je pa obvezno najeti vodnika!
Izhodišče za 5 - 6 dnevni pohod (z nosači) je Ilagi (2200 m), pot pa vodi v glavnem v višini 3300 - 3700 m. Ob poti so redka naselja s polji, sicer pa tropski gozd, ki je moker in zaradi blata mestoma težko prehoden. Tako rekoč redno dežuje, tudi po 11 -12 ur na dan. Bazni tabor pa je tik pod steno Carstenszove piramide.
Prva, ki sta se doslej od nas podala na to daljnjo goro, sta bila Stane Klemenc in Rafko Vodišek, ki sta v bazo prišla - po mnogih zapletih - 27. novembra letos. Že naslednje jutro, pa sta ob 4. uri zjutraj začela z vzponom. Ko se je uro kasneje zdanilo, sta bila že 300 m nad vstopom. Plezala sta nenavezana do grebena, ki se začne kakih 350 m pod najvišjo točko. Tudi po njem sta lahko plezala kar eden za drugim - ob odličnem razgledu, tudi
v južno steno - le za enega od prehodov sta se navezala (V - VI, sicer IV/II - III), ker nista hotela preveč izgubljati višino. Ob 7.30 sta bila že na vrhu.
Vrh nudi čudovit razgled. Čeprav je gora skoraj na ekvatorju, je namreč vse naokrog dovolj snega in tudi (manjših) ledenikov. Možni so številni zanimivi pristopi pa tudi stensko plezanje. Skala je odlična (kompakten apnenec) in plezanje »uživaško«. Žal le, da vse skupaj ni v sorazmerju z oddaljenostjo in težavnim dostopom!
Ko sta se ob 9.30 spet srečala z vodnikom, ki sta ga zaradi kondicijske nepripravljenosti pustila v bazi, se ta ni mogel načuditi hitremu povratku. Zatrdil jima je, da je bil njun čas 3.15 h doslej daleč najkrajši; za vzpon in sestop navadno porabijo okoli 16 ur!
In ker je bilo naprej vreme slabo, napovedan je bil odhod letala, sta se nadaljnjim vzponom odpovedala. Toda povratek je bil - po zaslugi vodnika - za las prepočasen in v Ilagu sta morala zato tri dni čakati na naslednje letalo. In podrli so se jima še vsi nadaljnji načrti.
Torej: Slovencem manjka od najvišjih vrhov vseh kontinentov le še Vinsonov vrh (4897 m) na Antarktiki. Ni visok, s 4897 m sega le malo nad Carstenszovo piramido ali pa Mont Blanc. Je tudi že kar dobro znan (prvi pristop so opravili 1966), problem je le kako pridi do njegovega vznožja!

FRANCI SAVENC

Meglič osvojil Aconcaguo
Naša smučarska odprava je v Argentini pomagala Norvežanu in Nemcema - Izjemno slabo vreme preprečilo zastavljene cilje - Premalo snega
Iz Argentine se je vrnila smučarska odprava, katere vodja je bil Iztok Tomazin, člana pa Urban Golob in Janko Meglič. Glavni cilj odprave je bil spust s smučmi z vrha po Direktni varianti Poljske smeri v vzhodni steni Aconcague (6960 m). Na pot so odšli 22. novembra in štiri dni kasneje prišli v bazni tabor (4230 m). Takoj po prihodu v bazo se je začelo obdobje izjemno slabega vremena s sneženjem in zelo močnim vetrom.
Iztok Tomazin je moral že drugo noč pomagati norveškemu alpinistu zaradi pljučnega edema. Naslednji dan so se po bazi razširile govorice o dveh Nemcih, ki naj bi že peti dan bivakirala na Berlini (5850 m visoko na normalnem pristopu na Aconcaguo). 29.11. so se poleg skupine Italijanov in Argentincev tudi vsi trije slovenski alpinisti odpravili na goro pomagat Nemcem. Golob in Meglič sta zaradi slabe aklimatizacije kmalu odnehala, drugi pa so 5350 metrov visoko odkrili enega izmed Nemcev, ki je bil izčrpan, podhlajen in nekoliko pomrznjen. Čeprav je večina menila, da je drugi Nemec mrtev, se je Tomazin sam povzpel še više. Na višini 5800 metrov je odkril drugega Nemca, ki je sedel v skalovju vstran od normalne poti in popolnoma izčrpan čakal na smrt. Ker so mu noge zmrznile do kolen, roke pa do zapestij, sploh ni več mogel stati. Tomazin ga je s skrajnimi napori privlekel do višine 5350 metrov, kjer ju je čakal ranger nacionalnega parka Aconcagua.Ranger je z Nemcem prebil noč v napol podrtem šotoru, Tomazin pa je še isti večer sestopil in se naslednji dan vrnil z reševalno ekipo (v njej sta bila tudi Golob in Meglič), ki je spravila Nemca do baze.
Po reševalni akciji so se lotili dela na gori. Golob se je moral že 4.12. vrniti v civilizacijo zaradi težav z išijasom. Meglič in Tomazin sta 7.12. odšla pod vzhodno steno in naslednje jutro kljub viharju vstopila v Direktno smer. Zaradi orkanskega vetra in hudega mraza sta morala odnehati na višini 6400 metrov. S te višine sta smučala nazaj pod steno. Na nekaterih mestih je naklonina dosegla 45 stopinj.
Nameravala sta še enkrat poskusiti, vendar je moral Tomazin 9.12. zaradi hudih trebušnih težav zapustiti bazni tabor. Čeprav je ostal sam, je Janko Meglič vseeno skušal uresničiti zastavljen načrt.12.12. ob desetih zvečer se je, otovorjen s smučmi, odpravil po normalnem pristopu proti vrhu, od koder je nameraval smučati po Poljski smeri. Vendar pa je bil v zadnjem delu vzpona veter tako močan, da je moral smuči odložiti. Brez njih se je v orkanskem vetru povzpel na vrh Aconcague (6990 m), kamor je stopil 13.12. opoldne. Sestopil je po normalni smeri, v kateri pa je bilo premalo snega za smučanje.
Odpravo so finančno in materialno podprli: PZVA in KOTG pri PZS, Planika, AO Ljubljana - Matica, AG, Hart Chrom Rendulič, Iroplast in Anton Markič Naklo, Kontakt P, Bim - Bam, TGT, AO in PD Tržič, Air Systems Svoljšak, Elan, Montana, GT šport, Jerebika in Didakta. V Argentini sta jim bili v veliko pomoč družini Bajda in Rezelj.

M. P.

Alpinistične novice

Frederic Nicole je obiskal Mišjo Peč
Tadej Slabe je februarja 1992 v Mišji Peči preplezal smer Za staro kolo in majhnega psa (8c+), ki je verjetno najtežja pri nas in še ni bila ponovljena. Med novoletnimi prazniki jo je skušal ponoviti švicarski plezalec Frederic Nicole, ki slovi po izredni moči. V tednu dni jo je uspel preplezati po delih, pred odhodom domov pa jih je že skušal povezati v celoto. Nicole meni, da je smer izjemno zahtevna. Njegovo mnenje pa ima določeno težo, saj je v domačem plezališču St. Loup preplezal smer Bain de sang, ki jo je ocenil 9a, kar jo uvršča med najtežje smeri na svetu. Sedaj se ukvarja tudi s slavno Gullichovo smerjo Action directe v Nemčiji, ki je morda najtežja na svetu.

(M. P.)

Nova umetna stena v Divači
Člani alpinistične sekcije PD Sežana so v telovadnici OŠ Divača zgradili novo umetno steno. Otvoritev stene bo 14. t.m. ob 15. uri. Najboljši slovenski plezalci bodo nastopili na ekshibicijski tekmi v reševanju kratkih balvanskih problemov. Po tekmi bo predavanje z diapozitivi o jesenski turneji Metke Lukančič, Aljoše Groma in Vilija Gučka po plezališčih v ZDA. Za konec pa bodo predvajali še kratka filma o solo vzponih Toma Česna in Aljoše Groma.

(M. P.)

Za tečaj v Nepalu
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS razpisuje natečaj za vodenje osnovnega tečaja za vodnike nepalske planinske organizacije, ki bo maja in junija letos v Katmanduju in Manangu. Prijave (z izpolnjenim osebnim listom in pregledom alpinistične aktivnosti zadnjih petih let) za vodjo, zdravnika in tri inštruktorje morajo priti na PZS do 31. t.m.
Vodja naj bi vsaj enkrat doslej že sodeloval na takem tečaju, zaželeno pa je tudi, da ima himalajske izkušnje in da je gorski vodnik. Zdravnik naj bi bil vsaj izkušen planinec, po možnosti pa alpinist s himalajskimi izkušnjami in član GRS. Inštruktorji pa morajo biti vsaj alpinistični inštruktorji z daljšim vzgojnim delovanjem, prednost bodo imeli gorski vodniki. Za vse pa je zaželeno, da so nekadilci.
Pred odhodom bo potrebno pripraviti predavanja, dopolniti skripta in teste, v Nepalu pa po tečaju izpeljati še izpite. Zagotovljeno je kritje glavnih stroškov (prevoz, bivanje) vsaj dela obrabnine za opreme.

(F.S.)
 

Oznake: ALP, AN, SMU, USP, VTG
eXTReMe Tracker