Metod Škarja: Taka tura na tak deževen dan lahko nastane samo po 
naključju. Enkrat dopoldne se odpravljam na Dobrčo, vmes pogledam na TK Gora in vidim objavo z Raduhe in si mislim, tole bi bilo sedaj zame, a je že prekasno...
... Pod Dobrčo ugotovim, da spodaj ni nobenega snega več, ni še pomlad, da bi nosil smuči, in tako nadaljujem naprej v sotesko Drage. Tam bo gotovo po cestah sneg še do dna. Namen: nekam pod oz. na Roblek, če bodo razmere.
In res je bil kmalu od doma naprej. Tako ob 13.20 pričnem s turo. Višje po cesti, ko je ob straneh sneg že mehak, za lahkoten korak skrbi po sredi dobro utrjena stara gaz od pešcev. Takrat prvič pomislim, če se vse poklopi in bo mogoče nad Roblekom varno po grebenu, grem lahko celo do vrha. Takoj adrenalin pospeši korak.
Nekje na 1400 m dežek zamenja rahlo sneženje, ožje smreke ne pokrivajo več poti in počasi se prične gaženje. Proti Robleku najprej do 15 cm, na njem pa že konkretnih 30+ cm novega snega oz. s smučmi do kolen (ker udira se tudi spodnji od prej), v zametih tudi več. Ko zagledam kočo, čez greben že proseva nekaj modrine in si mislim, današnja tura zna biti zadetek v polno.
Tu se pomoč gazi dokončno konča, za kočo v smeri letne poti so ene same zamedene stopinje, ki me zavedejo v toliko, da ne grem takoj na greben. To čim hitreje in s precej muke med smrekami popravim. Na grebenu se obenem prične fantastična predstava narave s postopnim odgrinjanjem tančic, še vedno rahlim sneženjem, brez vetrca.
Greben je na začetku kar zoprn, precej je kratkih strmejših stopenj z veliko snega, na ene mestu moram sneti smuči, da grem lahko naravnost gor. Ampak pred plazovi je varno.
Porinem dol nekaj manjših opasti in spoznam lastnosti snega, če je res strmo, gre plaz, ko je položneje, se ustavi. Tako kasneje, ko se razgledi navzdol odprejo in ko se z grebena spušča širok, manj strm gozdnat hrbet na Kopišča (gledano dol manj strma travnata pobočja levo od Robleka), načrtujem spust po njem in ne v celoti nazaj po grebenu.
Greben se položi, zastori se odgrinjajo naprej, nadaljujem do ok. 1900 vm tik preden se greben spet strmeje dvigne proti Srednjem vrhu Begunjščice.
Ura je 18.30, čas je za obrat, pristop naprej po grebenu sicer ne bi bil problematičen, ne bi pa zgoraj mogel varno odsmučati (potrebni bi bili preveliki umiki okrog grebenskih stopenj v vedno bolj strmo in kložasto južno pobočje).
Sicer se je ves čas vzpona po grebenu vreme postopoma izboljševalo, skozi meglice so se postopoma prikazovali Vrtača, Stol, Triglav, Dobrča itd. Predstava narave je fantastična.
Ko se pripravljam za spust, skozi režo med oblaki in Triglavom posije še sonce.
Razgledi vsenaokrog so izredni. Vse bolj se odpira tudi v smeri Kamniških Alp in Ljubljanske kotline.
Takoj po zahodu malo pred 18h tudi odsmučam. Najprej po grebenu,
kjer se najdejo tudi prav uživaški zavoji v mehkem snegu,
nato pa po omenjenem hrbtu ob drevesih navzdol. Ni ravno pršič, a smuka je vseeno odlična.
Od tu dalje pa po jeziku snega med smrekami. V tem delu je že bolj južno (zgoraj je sneg že nekoliko pomrzoval) in pod smučmi čutim, da bi pri večji strmini lahko nov sneg plazil, a plast le-tega je že bistveno tanjša.
Naprej dol, ko se gozd zgosti in ustrmi, najdem prehode okrog strmejših delov, ponekod na bolj soncu izpostavljenih mestih pa je samo nekaj malega novega snega na travah (če bi kdo sledil, priporočam, da na Kopiščih na ok. 1500 m raje najde ovinek planinske poti, ki je tam blizu desno v gozdu- bo boljša smuka in manj komplikacij).
Ko se položi, je snega spet več, pričnejo se kolovozi, ki me pripeljejo z leve na Planino Planinca, nekaj kar sem že gor grede predvidel kot možnost, ko sem gledal, kje je več snega na zelo golih pobočjih. Do sem brez čelke, nato pa z njo po cesti, ob 7h sem pri avtu.
Metod Škarja