je pred dnevi podlegel hudi, zahrbtni bolezni v ljubljanskem Kliničnem centru – Pot brez vrnitve
Stanislav Šikonja - Slavc (1947 – 2007)
Pred dnevi je hudi, zahrbtni bolezni v ljubljanskem Kliničnem centru podlegel znani alpinist, inštruktor GRS in gorski vodnik Stanislav Šikonja – Slavc.
Rodil se je leta 1947 v Beli Krajini, a je moral že kmalu v uk v Ljubljano, kjer se je izučil za dimnikarja. Ko je delal v Domžalah, se je vključil v tamkajšnje planinsko društvo, leta 1971 pa začel tudi plezati, kot član takratnega alpinističnega odseka Kamnik. Bil je zagnan in dober organizator in kmalu je začel prenašati svoje znanje na mlajše rodove alpinistov. Med preplezanimi smermi je tudi prvenstvena -
Dimnikarska v vzhodni steni Brane. Leta 1975 je postal pripravnik, štiri leta kasneje pa tudi član kamniške postaje GRS. Leta 1983 si je prislužil naziva inštruktor GRS in gorski vodnik. Z vsem srcem je živel za gore in nekaj časa celo služboval na PZS.
Ker so bila v tistih časih potovanja v tujino omejena je organiziral več izmenjav poljskih in slovenskih gornikov. V poljske Tatre je vodil več skupin slovenskih planincev, alpinistov in smučarjev. Dobre odnose s poljskimi alpinisti iz Katowic je izkoristil tudi za izvedbo dveh skupnih kamniško-poljskih odprav v Hindukuš. Leta 1976 je bil vodja slovenskega dela mešane uspešne alpinistične odprave na Nošak v Afganistanu, dve leti kasneje pa na Tirič Mir v Pakistanu. Bil je tudi član slovenske odprave na Mt. Kenyo, sam pa je vodil odpravo kamniških reševalcev na Kilimandžaro.
V zrelih letih je vodil svoje podjetje za čiščenje Breza, vse bolj pa se je začel navduševati tudi za morje. Po upokojitvi je večino časa preživel na svoji barki, s katero je po dolgem in počez prekrižaril Jadran pa tudi Egejsko morje in del Sredozemskega morja. Ukvarjal se je tudi s turističnim in regatnim jadranjem, leta 2004 pa je z desetmetrsko barko Beo odplul na pot okrog sveta. Dolgo križarjenje bi zaključil letos v maju, a ga je prehitela bolezen. Ko je preplul že vse oceane, je tako rekoč pred vrati domačih voda najprej v Rdečem morju doživel brodolom, potem pa se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je moral zapustiti poškodovano barko in se vrniti v domovino. Žal je bila to njegova zadnja pot, pot brez vrnitve.
Vsem, ki smo ga poznali, bo Slavc ostal v prijetnem spominu zaradi neizmerne energije, veselja do življenja in organizacijskih sposobnosti. Hvaležni smo mu za njegovo prijateljstvo, vesel nasmeh in toplo roko, ki jo je znal ponuditi človeku, ko jo je ta najbolj potreboval. Ni imel lahkega življenja, vendar je bilo izjemno bogato zaradi izjemnih doživetij in Slavc bi o tem res lahko napisal cele romane, kar si je tudi želel. Žal je te zgodbe odnesel s seboj, nam pa je pustil prijetne spomine na skupno druženje.
Na njegovo željo so prah njegovih posmrtnih ostankov raztresli v vetru na Kamniškem sedlu, tako da bo še naprej nekako prisoten med svojimi dragimi gorami.