Delo (1979) - Niko Slana: Jubilej Pavla Kunaverja
»Človek je dolžan vse, kar lepega in dobrega ve, izročati naprej mladim«
Profesor Pavel Kunaver, starosta slovenskih tabornikov, eden naših prvih alpinistov, zavzet jamar, astronom, predvsem pa vzgojitelj in pedagog, še danes živahne besede in iskrega pogleda, bo 19. decembra slavil visok življenjski jubilej. Devetdeset let: lahko bi rekli, da jih doživlja s stanovitno naklonjenostjo vsemu dobremu, kljub dvema vojnima vihrama, težavam in izgubam, ki jih kroji čas, še vedno izžareva nenavadno moč, ki mu je v vsakem trenutku dovoljevala izjemno osebnostno noto.
Pavel Kunaver je danes nekakšen sinonim tiste generacije, ki se je zapisala naravi in njeni prvobitnosti s takšnim zagonom, kot bi se zavedala, da bo te prvobitnosti vedno manj.
»Še ta daljnogled si poglejte.« V kotu delovne sobice ima vpet na stojalo manjši teleskop, ob strani revije z astronomsko tematiko pa bloke, kamor vsak jasen dan vrisuje sončne pege.
Izredno prijazno razloži pomen vsake leče pa sistem leč in zrcal, kakšne so prednosti, kaj vse je mogoče videti, kje se lahko priključi fotografski aparat. Mimogrede se je spomnil številnih utrinkov: »Ko sem ga imel prvič v Bohinju in sem pogledal skozenj proti Debelemu vrhu, sem kot po naključju videl čredo tridesetih gamsov ... Te dni sem narisal tegale viharnika, zdaj jih gledam samo še tako. No, ampak tukaj skozi okno že bolj slabo, so mi pred nos narisali hišo.«
Profesor Kunaver, kateremu svojih številnih področij zanimanja ste v življenju dajali prednost - alpinizmu, jamarstvu, taborništvu, astronomiji?
»Ja, na to pa mi nikoli ni bilo težko odgovoriti,« je pohitel. »Predvsem sem pedagog, predvsem pedagog ...
Da, bil sem pedagog iz prepričanja, ne po poklicu. Človek je dolžan, da vse, kar lepega in dobrega ve, predaja naprej mladini. Zato je tudi vse moje pisateljsko delo usmerjeno v to, da ljudi opozarjam na znamenitosti Krasa, gora, neba in na varstvo okolja.« Profesor Kunaver se prav pri varovanju okolja še posebej razvname: »Ravno pri varstvu okolja sem s strastjo branil Kamniško Bistrico pred zajezitvijo, branil sem se ceste na Velo polje, boril za čistočo Bohinjskega jezera, Bovške kotline, proti centrali na Kobaridu, moderniziranju Postojnske jame. Branil sem čistočo onesnažene notranjske Reke, varstvo Cerkniškega jezera in Planinskega polja. Veliko jeze, veliko skrbi. Marsikaj tega je bil vzrok, da sem dobil infarkt, saj sem se nemalokrat zelo razburjal.«
Pogovor je kar nekam zastal, ko se je sogovornik zamislil. Že pri vhodnih vratih mi je povedal: »Danes je pa živahno. Malo prej sem imel že en obisk, pa sem kar izpumpan.« A sem ga vseeno povprašal, kako je bilo 1911 leta v slovenskem stebru v severni Triglavski steni.
S presenetljivo natančnostjo je razlagal posamezne etape poti: »Malo nas je iritiralo, da so Nemci prvi prilezli čez severno steno brez vodnika, prvi Slovenec, dr. Tuma, pa je rabil vodnika. Tako nam je bilo težko, da na slovenski zemlji tujci odločajo, mi pa zaostajamo. Bili smo trije: Ivan Kovač, Ivan Mihler in jaz. V Kamniških planinah smo si na različnih krajih nabrali nekaj izkušenj in se usmerili na Triglav. Hoteli smo ponoviti Tumovo smer, pa se nam ni zdela najbolj direktna. Že spodaj smo šli po svoje, po nekem zelo dolgem vertikalnem kaminu. Nato nas je že v zadnji tretjini presenetil kameni plaz, da smo rajši izbrali neko navpično stopnjo, po kateri smo prišli pod Malo črno steno, čez katero je padal slap izpod takrat še dolgega ledenika …
Srečno smo preplezali plitev rdeč kamin do kratkega grebena slovenskega stolpa in skočili na rob snežišča, na koncu ledenika nad Malo črno steno. Tako smo večji del samostojno odkrili novo smer na Triglav.«
Kaj pa klin, ki ste ga takrat prvič uporabili?
»Ha, ha, klin za perilo, če bi se morali nanj obesiti, bi vsi skupaj dol padli.«
Po tem, kako Kunaver pripoveduje o lepotah jesenskih in zimskih zasneženih gora, bi prej veljalo, da so jih zvabili v hribe estetski in ne kakšni drugi motivi.
»Prišlo je samo od sebe. Ker smo vedeli, da je jesen posebno lepa, smo začeli hoditi v gore in kot prve slovenske smučarje so nas vabile zasnežene gore. Tako so nas navdušile Kamniške planine pa tudi Julijci in seveda Triglav. Direktno s Kredarice na Mali Triglav in po grebenu na vrh.«
Sicer pa sta se mu posebno vtisnili v spomin nesreča dr. Cerka na Stolu, ko je z izrednim poznavanjem rešil sedem dijakov, pa prvi poskus zimskega pristopa na Brano, ko ju je z Mihlerjem zajel hud snežni vihar.
»Pozimi smo bili prvi smučarji na Velem polju, Veliki planini pa na Krvavcu in še marsikje. Nekateri so prišli s smučmi celo na Kamniško sedlo in Stol.«
Da je njegova generacija resnično estetsko doživljala planine, govorijo tudi risbe, akvareli in olja, ki jih je Kunaver ustvaril.
»Viharnike prav rad rišem. Še zdaj si izbiram motive z daljnogledom.« Poln risarski blok jih ima.
In kaj bi svetovali mladini?
»Veliko naj hodijo v gore, ampak naj jim puste njihove posebnosti. To so tišina, to so cvetlice in puste naj jih snažne. To so tri osnovne stvari, ki so jih gore imele. Zdaj jih nimajo več.
Svetoval bi jim, da se lepo vedejo, skromno in prijateljsko. Na poti naj bodo tiho, naj ne govore, ne vriskajo, ampak se naj zanimajo za vse kar vidijo - kamenje, skalovje, rastline in živali. S tem bodo obogatili turo, da bo nepozabna. Svetujem, jim še, da pišejo turne dnevnike in naj se potrudijo kaj narisati. Če rišemo, četudi ne dobro, ostane predmet bolj v spominu.«
Čemu ste bili bolj vdani, planinam ali taborništvu?
»Nekaj takega me je nekoč vprašal že dr. Miha Potočnik. Morda mi je odgovor celo malo zameril. Odgovor je zame zelo lahek. Ker sem predvsem pedagog, izrabljam tista sredstva, ki vzgajajo mladega človeka. S skavtizmom in taborništvom sem vzgojil mnogo dobrih alpinistov, med njimi tudi himalajce. Sicer pa taborništvo vzgaja ljubezen do narave in kaj niso najlepši del narave planine? Planinstvo kar črpa iz taborništva. Taborniki so tihi, skromni in ker so skromni, tudi niso maškare, kot nekateri planinci, s klobuki, značkami, alkoholom.«
Potem je nadaljeval razmišljanje: »Ne motijo me množice. Moti me nemir, ki ga povzročajo. Zakaj se ne vedejo kot na koncertu, zakaj ne bi bili tudi v hribih dostojni, tihi, snažni zakaj na koncertu ne odmetavajo konzerv. Le malo katera stvar je lahko tako impresivna kot narava - recimo Zadnjica ali Zapodenj v Trenti. Tja ne sodi pločevnika, papir, plastika.
No, da ne bo pomote. Moje pedagoško delo je bilo daleč največja - propaganda za pristop množic v gore.
Tudi tistih sto žensk na Triglavu, vraga in pol počnejo. Ampak lahko bi jih bilo tudi tisoč ...«
Vedno sem se trudil vcepiti mladim v zavest, da imajo kraj na svetu, kamor se lahko zatečejo v težkih časih in kjer bodo zadovoljni.«
Profesor Kunaver še s posebnim zadovoljstvom omenja svoje sinove in pet pravnukov. Večkrat je med pogovorom poudaril: »V življenju sem imel srečo, bilo je več ko šestdeset let lepega in polnega življenja, res imel sem izredno srečo.«
Niko Slana