Delo, Šport: ... Zelo zanimiva stena, a redko obiskana

Člana Akademskega AO iz Ljubljane Rok Kovač in Andrej Škafar opravila četrti zimski vzpon v zahodni steni Ciprnika
Ciprnik se s 1746 m nadmorske višine dokaj strmo dviga nad domom ZTKO v Planici, pa je iz tega konca vendarle redko obiskan. Planincem je znan največ po dostopu z Vitranca, alpinisti pa ga tudi redko obiščejo, čeprav - vsaj pozimi - ni ravno nezanesljiv.
Prvi so steno verjetno preplezali Jože Bernard, Janez Krušič, Jože Oman in Janko Šilar 28. februarja 1965. Sedem ur so rabili za dokaj direktno smer (IV, 450 m) in ves čas so morali plezati z derezami.
8. junija 1969 sta Janez Grom in Janez Kunstelj preplezala Francijevo smer (V+/IV, 4. ure) in v steni pustila tudi nekaj klinov. Potem sta Franci Gselman in Boro Jerabek (26. januarja 1970) opravila še en zimski vzpon (V-/III-IV, 7 ur), in sicer po novi — Mariborski smeri, ki vodi pretežno po policah in levo ven na greben. Lani 5. januarja pa je Gselman v navezi z Ivanom Šturmom preplezal še Zgornjo in Spodnjo rampo. Vstopila sta v vpadnici vrha na široko poševno polico in po njej plezala (300 m, II-III, 2 uri) do grebena. Sestopila (II, 250 m, l uro) sta po nekoliko nižje ležeči gredini.
V soboto 5. t. m. pa sta člana Akademskega AO iz Ljubljane Rok Kovač in Andrej Škafar opravila se četrti zimski vzpon. Naštela sta 15 raztežajev, kar se kar sklada z oceno višine (450 m) za to steno. Tudi ocena III-IV je podobna predhodnim, malo daljši je bil le čas plezanja - nekaj manj kot deset ur. Toda imela sta veliko pršiča, ključno mesto pa je bil leden slap z naklonino 80-90 stopinj. Njuna smer poteka vzporedno s Prvo smerjo, ki jo pa v zgornjem delu prekriža z leve na desno.
Kakšne so bile razmere tega dne na nasprotni strani, so dobro okusili trije drugi Ljubljančani (Jure Klinar, Dare Alič, Boris Kofol). Že v petek popoldne so odšli na pot, pa so do vrha Ovčje strani gazili sedem ur. Seveda so morali bivakirati. V soboto pa so kljub temu poskusili skozi Smrtnico (smer Juvan-Krivic od 25. septembra 1966). Po zasneženih skalah, ledu (do 70 stopinj so se prebili štiri vrvne dolžine daleč. Potem pa jih je ustavil nepremagljiv zaledenel skok. Morali so se spustiti nazaj, čeprav jih je le tri metre ločilo od konca težav.

F. S.

Množičen tečaj za vodnike
Konec lanskega leta so v Mariboru pripravili prvega - Kar 59 udeležencev
MARIBOR - Zveza planinskih društev občine Maribor je pripravila prvi tečaj za planinske vodnike, ki se je pričel v začetku lanskega decembra, odziv nanj pa je presegel vsa pričakovanja. Največ tečajnikov (10) je prijavilo PD Maribor-matica, ne dosti manj pa PD Kozjak, PD Lovrenc, PD PTT itd. Razen predstavnikov 11 PD mariborske občine obiskuje tečaj tudi nekaj članov drugih društev iz štajerskega meddruštvenega odbora ter slušatelji Pedagoške akademije. Vseh je kar 59.
Program predavanj se odvija po minimalnem programu, ki ga je sprejela KVIZ (Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS) in obsega 50 ur teoretičnega dela. Predvidene pa so seveda tudi praktične vaje in skupne ture Tečaj pa bo predvidoma končan marca, ko bodo morali udeleženci opraviti še preskus znanja. Preden pa bodo lahko prejeli vodniško knjižico in znak, se bodo morali (v roku enega leta) izkazati še z delom v okviru društvene izletniške dejavnosti.

TV o Velebitu
Zagrebška televizija je v nedeljo 6. t. m. predvajala prvo oddajo iz serije o Velebitu - največji in najdaljši gorski verigi Hrvatske. Prikazali bodo (vsako nedeljo ob 21. uri) pet oddaj, ki so pripravili: urednica Mignon Mihaljevič, režiser Franjo Mozetič in dr. Željko Poljak (pisec planinskega vodnika o Velebitu, urednik Naših pla-nina ...), kot strokovni sodelavec. Oddaje trajajo pa 35 minut.

Plazovi spet grozijo - Razmere se spreminjajo
Skušajmo preprečiti žrtve v letošnji zimi - Vsi bi se morali držati napotkov izkušenih
LJUBLJANA - Že lep čas smo v koledarski zimi in snežne padavine po dolinah in gorah so poskrbele, da ne ostane samo pri koledarju. Snega imamo kar dovolj in takega, da nam razen veselja lahko prinese tudi smrt in žalost.
V »Delu« smo brali, kako je snežni plaz na progi v Soteski že drugič v dveh letih presenetil vlak in da k sreči razen materialne škode ni bilo hujšega.
S posredovanjem prizadetega alpinista J. K. sem tudi zvedel, kako je plaz na Mali Mojstrovki v nedeljo 13. t. m. najprej prizanesel skupini alpinistov, nato pa se poigral z njimi in uro kasneje na istem kraju še z nekim turnim smučarjem. Obema je bilo prizaneseno, imela sta pač več sreče kot natanko leto dni pred tem mariborski študent I. F. pod Kokrskim sedlom.
Videti je, da so razmere ta hip dokaj nevarne, četudi je res, da se naglo spreminjajo. Zato naj bi ne bilo odveč, če na kratko nanizam nekaj najnujnejših misli s področja varstva.
Nevarnost plazov narašča, kadar imamo v deželi in gorah nove padavine. Čim več snega pade, več je možnosti, da bodo drseli plazovi, ki se ob velikih snežnih padavinah v glavnem sprelete sami od sebe. Bolj potuhnjeni pa ostanejo, če količina padlega snega ni presegla kritične debeline.
Podoben pojav kot sneženje je vejavica. Sneg raznašajo vetrovi, neredko pri jasnem nebu in zato neukim ne zbujajo pomislekov in občutkov nevarnosti. Kadar na grebenih vihrajo velike snežne grive, je bolje ostati izven dosega plazov, podobno kot ob velikih sneženjih.
Tretja nevarnost nastaja z zorenjem globinskega sreža, to je s preobrazbo snežne odeje. Ta v svoji notranjosti preživlja nenehne spremembe. Plasti, kot so srež, pršič in podobne, so vedno nevarne, posebno če se skrivajo pod odejo novozapadlega snega.
Hudo nevarne so tudi nenadne ali izdatne otoplitve, še posebej, če na snežno odejo dežuje in se trdnost snežne odeje zaradi vode bistveno zmanjša.
Jasno je torej, da se bomo po močnejšem sneženju in vejavicah, po hudih odjugah in dežju zdržali hoje v nevarne predele. Vselej pa bomo pazljivi in upoštevali tudi prikrito nevarnost zaradi spremembe snežne odeje.
Statistika in opisi nesreč v snežnih plazovih nam vedo povedati, da je najboljša in najučinkovitejša pomoč sopotnikov, zato v kritičnem času ne zahajajmo v gore sami. Kdo nas bo iskal, kdo nam pomagal iz plazovine, če smo sami? Vselej tudi obvestimo domače, kam gremo, kod bomo hodili in do kdaj se vrnemo. Svojci, če vašega varovanca ni, nemudoma pokličite pomoč. Zadoščalo bo, da se povežete z najbližjo postajo milice ali, seveda, GRS.
In še nekaj napotkov za planince ter smučarje. Opremite se z lavinsko vrvico. Navežite jo okoli pasu, brž ko se vam bo zdelo nevarno. Če si lahko nabavite elektronsko žolno, avstrijskega pipsa ali kako drugo, hodite z vključenim oddajnikom, seveda pa naj ima pripomoček vsak član skupine. Če se primeri nesreča, ne izgubimo razsodnosti.
Če pogrešanega ne najdemo takoj, nadaljujemo iskanje s sondiranjem. Postavimo se v vrsto in sistematično, vsi hkrati zasajamo palice brez krpljic ali narobe obrnjene smučarske palice v sneg, kolikor globoko moremo, morda bomo zadeli zasutega. Če ni palic, so dobre smuči, leskovke iz bližnjega grma. Če nas je dosti, pošljemo nemudoma po pomoč zanesljivega tovariša s točnim sporočilom, kaj se je primerilo, kje se je to zgodilo, komu, kdaj in koliko nas je bilo. Lahko navedemo tudi podatek o vidljivosti, smeri in moči vetra. Če bo le mogoče, bo prišla pomoč s helikopterjem. Ko pridejo reševalci, jim pomagajmo s podatki in drugo pomočjo, nikakor pa jim ne bodimo v napoto.
Če pa nam je uspelo zasutega najti, mu dajmo prvo pomoč. K temu sodi najprej umetno dihanje; če je brez zavesti, je to edini pravilni ukrep. Poslužimo se dihanja usta na nos ali usta na usta. Zavarujmo varovanca pred mrazom in ohlajanjem in poskrbimo, da bo čimprej v varnih rokah in v dolini. Delujmo samozaščitno in poskrbimo, da v naših gorah pozimi ne bo žrtev snežnih plazov!

PAVLE ŠEGULA

ALPINISTIČNE NOVICE

Skrajno levi steber
Od 8. do 10. t. m. so Peter Markič, Barbara Perčič in Andrej Štremfelj (vsi člani AO Kranj) v 22 urah opravili prvo zimsko ponovitev Skrajno levega stebra v Velikem Draškem vrhu (višina smeri 400 m, ocena poleti V+/V). Prvič so bivakirali na koncu Grabna, drugič pa nekaj manj kot tri raztežaje pod robom stene. Vseskozi pa jim je bila najhujša nadloga strupen mraz (med 10 in 15 stopinjami pod zmrziščem vode). Razen tega jih je drugi dan močan veter zasipal še s snegom, med drugim bivakom pa je tudi rahlo snežilo. Sicer pa so bile razmere v spodnjem delu stene še dokaj ugodne, zgornji del pa je bil ves omotan s snegom. Razen prve zimske ponovitve je to verjetno tudi šele druga mešana ponovitev (prvo naj bi leta 1978 opravila Andrej in Marija Štremfelj).

V Novem vrhu
V nedeljo 13. t. m. je Janko Humar, član AO Bohinj, doma iz Baške grape, preplezal kar pet smeri v vzhodnem ostenju Novega vrha. Najprej je preplezal Zahodno grapo v J steni (III 4-/11,350 m) in sestopil po Velikonočni (45 st., 300 m). Sledil je prvenstveni vzpon po smeri, ki jo je imenoval Smer k soncu (55 st/50 st., letna ocena bi bila verjetno II-III, 300 m), nato pa je sestopil do roba južne stene in po Vzhodni grapi (40 st., 200 m) do vstopa v Raz in ponovili še tega (II-III, 200 m). Za razmere je povedal: enkratno vreme, toda slab, neutrjen sneg, pa dober led v strmih skokih.

Kugyjeva smer v Razorju
V soboto 5. t. m. so Edo Kozorog, Rajko Noč in Igor Škamperle, vsi člani AO Postojna, preplezali Kugyjevo smer v Razorju. V spodnjem delu so imeli trd sneg (in led), zgoraj pa pršič.

Koroški alpinisti gredo v Ande
Junija letos bo v perujske Ande odšla koroška alpinistična odprava. Osem alpinistov s spremstvom se namerava povzpeti na vrh okrog 7,000 metrov visoke gore Cordillera Vilcanota. Denar za odpravo bodo prispevale tudi nekatere ravenske delovne organizacije.

Novice iz Celja
Franček Knez in Jože Zupan, ki se pripravljata na obisk El Capitana in drugih ostenij v Yosemite (ZDA), sta 28. decembra lani vsak zase preplezala: Figo (v Kuk Skradelinu - Paklenica), in Tinino smer ter preplezala še prvenstveno Turško (IV). Za nameček pa je potem Knez preplezal še Celjski steber in sestopil po Kaminski smeri, Sicer pa je ta plezalec lansko leto zaključil z rekordnim število tur. Kar 152 si jih je vpisal v svoj dnevnik in med njimi jih je bilo 36 prvenstvenih!
Praznike so alpinisti preživeli na raznih koncih, brez posebnih vzponov, saj snežne razmere niso bile ravno ugodne. Le Knez se jih ni ustrašil. 2. t. m. je v samostojnem vzponu kot prvi preplezal deviški - zahodni konec severne stene Planjave. Nova - Zimska smer (30-40 st., 800 m) poteka desno od Celjske (vstop sto metrov vstran) in v zgornjem delu sledi izrazitemu žlebu do Malih Bab na Kamniškem sedlu.
Nedelja 13. t. m. je bila posvečena praktičnemu delu s tečajniki. 18 jih je vadilo pod vodstvom šestih starejših članov v strminah Mrzlega dola nad Okrešljem. Sicer pa alpinistična šola poteka po programu. Iz plezalnega vrtca so se že preselili v telovadnico gimnazije, predavanj pa imajo tudi že skoraj polovico opravljenih.
Knez je opravil prvenstveno tudi v nedeljo 13. t. m. Sam je preplezal (Smer na stolp) novo smer v Turski gori. Ob Tschadovi smeri (100 m nižje) se dviga raz in po njem je opravil direkten vzpon (30 st., III) vse do vrha stolpa.

Pestro delo Jeseničanov
Čeprav je bila vrnitev jeseniške odprave v Afriko napovedana šele za danes, mladi že načrtujejo novo. Poleti (junija) naj bi odšli na Lofote, kjer se je pred leti že mudila manjša odprava Akademskega AO. Marljivo pa pripravljajo tudi prvo serijo plezalnih klinov, ki naj bi bili gotovi že konec meseca.

Program izletov v letu 1980
Komisija za stike s tujino je objavila program izletov v letu 1980. Tako bo 23. februarja smučarski izlet na Dobrač, 1. marca pa smučarski in planinski izlet na Peco z avstrijske strani. Smučarski izlet v Francijo (Menuires) bo konec marca, julija (19.-22.) pa planinski izlet v Dolomite (Marmolada). Najzanimivejši pa je vsekakor tradicionalni izlet na Korziko, ki bo kot običajno konec avgusta Prijave sprejemajo v pisarni PZS, Dvoržakova 9.

Evgenij A. Belecki
V 71-letu starosti je v SZ preminul eden od pomembnejših osnovateljev sovjetskega alpinizma Evgenij A. Belecki, zaslužni mojster športa in zaslužni trener ZSSR. Bil je med najbolj uglednimi osebnostmi, udeleženec prvega prečenja Bezengijske stene in mnogih vzponov na šest in sedemtisočake. Bil je v skupini alpinistov, ki so med zadnjo vojno na kavkaškem prvencu Elbrusu porušili nemško znamenje in zasadili sovjetsko zastavo. Bil pa je tudi vodja skupine, ki je odšla v Tibet na pripravo odprave, ki naj bi se povzpela na Mount Everest. Vrh vsega je bil še odličen pedagog - trener, ki je vzgojil prek 300 inštruktorjev in 3000 alpinistov.

»Kruta gora« - drugačna podoba Everesta
V prihodnosti nekoč, ko bo nekoliko popustila himalajska mrzlica (ali pa če tudi ne bo), bo še zmeraj odmevala silna knjižna produkcija, ki so je bili zmožni okrog leta 1979 naši alpinisti. Spominjali se bomo lepo opremljenih in spretno napisanih knjig, ki so jih AA (avtorji-alpinisti) dobesedno izbruhali okrog tega leta, da je bilo samo na IV. knjižnem sejmu v Ljubljani veselje pogledati njihove storitve, družujoče se z vsakovrstno drugo slovensko planinsko literaturo. V najbolj skrčeni obliki bo treba ugotoviti - kot ugotavljamo, seveda, že danes - da je tako rekoč sleherni alpinist, ki se je doslej podal v daljne himalajske kraje, tudi pisatelj, in če že to ni, je vsaj odličen fotograf ali kakršenkoli zbiralec vtisov.
Nič čudnega potemtakem, da se je nekako v času, ko je naša himalajska odprava, ki je splezala na najvišji vrh našega sveta, sprejemala nagrado in čestitke kot najboljša jugoslovanska kolektivna športna skupina, pojavila na knjižnem trgu tudi Raztresnova Kruta gora. Nič čudnega zato, ker je bil Marjan Raztresen kot spremljevalec, odprave naravnost poklican, da poleg dnevnega poročanja o uspehih in neuspehih vse zanimivo gradijo spravi še v knjižno obliko.
Zdaj je knjižica Kruta gora v javnem obtoku, ljudje jo kupujejo, kot pač kupujejo zvezke Žepne knjige (se pravi, tudi v trafikah in samopostrežnih trgovinah), ali pa malo bolj, če jih še privlači himalajska tematika. Naša naloga naj bi bila opozoriti, kaj knjižica prinaša tako zanimivega in kako je vse skupaj sestavljeno, če si vnaprej upamo trditi, da je zanimiva in vredna pozornosti občega bralstva.
Knjiga ima 17 poglavij, ki jih uvajajo povedni naslovi. Avtor je izrabil priložnost in novinarsko spretnost ter se v začetku knjige posvetil tudi temam, ki so bile že dostikrat obdelane, izpod njegovega peresa pa so dobile zdaj drugačno osvetlitev. To so poglavja, ki dokaj posrečeno, hudomušno in kdaj pa kdaj tudi prikupno ironično obdelujejo, na primer, podhimalajske otroke, njihove starše, ki jih odprave najamejo za nosače, prebivališča, ki jih je težko imenovati hotele. Pripoved se nadaljuje v baznem taborišču, kjer je priložnost opazovati in študirati alpiniste v nenavadnih okoliščinah, kakšne stiske jih bremenijo v duši in kakšne preživljajo, ko morajo opravljati tudi najbolj preprosta fiziološka opravila.
Posebni poglavji: Kitajci na Chomolungmi in Skrivnostni snežni človek ne bi mogli uiti nobenemu opisovalcu odprave, kako bi potemtakem mogli novinarju, kakršen je Raztresen, ki ljubi popolno resnico, v poklicni izkrivljenosti pa tudi majčkeno senzacije. Kitajska odprava je bila pač senzacionalna v vseh pogledih, da o večno »živem« snežnem človeku sploh ne govorimo.
Potem se začne najboljši del knjige, ob katerem bralec pomisli, kako spretno je avtor izrabil eno samo možnost prisotnosti na gori oziroma tik pod njo. To so namreč dnevni pogovori, ki so jih imeli člani odprave po brezžični zvezi od baznega taborišča navzgor vse do petice »tik« pod vrhom in nazaj. Tako se je zgodilo, da se je avtorju posrečila napetost osvajanja in osvojitve Everesta, ne da bi sam občutil en sam košček zmrznjenega prsta, sunek divjega vetra ali smrtonosno strmino v ledenih skalah (čeprav si je za slednje veliko prizadeval, da bi namreč s slikarjem Novincem prišel vsaj do »enojke«, od koder pa ga je vztrajno podil vodja odprave, neizprosni Tone Škarja). Prav zato, ker je, kot kaže, uporabil celotno »besedilo« pogovorov, ker je ostro opazoval in poslušal in ker je bil – predvsem - z vsem srcem pri zadevi, ki se ji je reklo zmagati nad Everestom, je ta del pripovedi za bralca izredno mikaven, tako da ne jenja prej, dokler ne prebere še zadnje strani. Najbrž alpinistom samim kakšna Raztresnova podrobnost o njih ne bo povšeči, mogoče bodo sami, ko bodo izdali svojo knjigo, v kateri bodo o zmrznjenih prstih, hudičevih ventilih in tudi o smrti pisali iz neposrednih izkušenj, zazveneli drugače, vsekakor bodo drugače. Ostane pa, ker jih je tovariš v odpravi pač prehitel, kar je že zapisano: pogumno, noro pogumno dejanje.
Je pa še nekaj, kar se je Raztresnu posrečilo v dobri meri. Dobili smo podobe teh ljudi, ki so se cele mesece (in pred tem cela leta) pehali za enkraten uspeh. Ko bereš seznam udeležencev odprave, se ti še enkrat obudijo ti posebneži, ti neugnani športniki - vsak s svojo značilno potezo, osebnim pečatom in enkratnim skupnim hotenjem.

JANEZ ZADNIKAR

Dramlje - novo PD
V soboto 12. t. m. je bil ustanovni občni zbor PD Dramlje, ki je nastalo iz pionirskega odseka na OŠ in je prav zato tudi po starosti eno najmlajših pri nas. Za predsednika so izvolili Jožeta Čedeta, društvo pa je že ob ustanovitvi štelo 120 članov. To društvo je že 27. na celjskem področju.

ŽIVAHNI PLANICI
V decembru 1979 je lenarško planinsko društvo proslavilo svojo 5. obletnico. Na proslavi so si ogledali diapozitive o prehojenih poteh in o izletih, ki so jih priredili. Razvili so tudi prapor.
Najbolj zanimivi diapozitivi so bili s planinskega vzpona na Mt. Blanc kamor so poleti šli trije planinci.
V dosedanjih petih letih planinskega društva v Lenartu so organizirali 100 planinskih izletov, na vseh dosedanjih izletih pa je bilo skupaj 2700 udeležencev.
V lenarško PD se uspešno vključujejo tudi mladi, za katere prirejajo posebne izlete.

Besedilo in slika: J. LORBER (ND, 27. 1. 1980)

Priročne lekarne v gorah
TRŽIČ, 25. januarja -Tržiški gorski reševalci so lani odšli petkrat pomagat in reševat življenja v gore. Na smučiščih Zelenice so dežurali in enaindvajset smučarjev, ki so si zlomili noge, odpeljali v dolino. Največ časa so porabili za usposabljanje. Vse planinska postojanke na območju tržiške občine so opremili s priročnimi lekarnami.
Reševalci so se na občnem zboru pogovorili o načrtih v letošnjem letu. Z denarno pomočjo skupščine občine Tržič in delavcev tržiških delovnih organizacij bodo lahko kupili sodobne naprave za brezžični sistem radijskih zvez. Predsednik izvršnega sveta tržiške občine in načelnik oddelka za LO sta reševalcem obljubila še nadaljno pomoč.
Tržičani bodo februarja pokazali pod Zelenico reševanje iz plazov. Povabili bodo gasilce, graničarje in zastopnike krajevnih skupnosti z območij ker je nevarnost snežnih plazov.
Tržišča gorske reševalce bo še naprej vodil načelnik Anton Kralj.

M. K.

VODNIKI LAVINSKIH PSOV

KAKO DO OPREME?
7. 1. je bil v prostorih PD Matica Ljubljana sestanek lavinskega odseka GRS Ljubljana. Vodniki lavinskih psov so potrdili predlog načelnika GRS postaja Ljubljana, da glavni del vodenja in organizacije vzgoje psov in vodnikov ter vodenje lavinske službe za ljubljansko področje prevzame Drago Bužga.
Lavinski odsek GRS Ljubljana šteje letos sedem članov, saj so v letošnji zimski sezoni dobili še tri nove vodnike. Franci KOGOVŠEK z AŠO, Janez KUNAVER z AGO in Adi KOZINC z ASOM so na decembrskem tečaju na Vršiču preizkus znanja odlično opravili.
Na sestanku so se tudi dogovarjali glede najcenejšega načina nabave zimske opreme, kot so vestoni in podobno. Ob tem sem kot že ničkolikokrat pomislila, da je status slovenske GRS v naši družbi premalo poudarjen, vsaj glede financiranja opreme za reševalce, urejanja prostih dni za vaje na snegu in nabave psa, s katerim mora potem bodoči vodnik preživeti še večino svojega prostega časa. Naši gorski reševalci so prostovoljci, v odlični psihofizični kondiciji, izvežbani in vsako leto na tečajih ponovno preizkušeni. Ti možje so še kako potrebni ob primerih nesreče v gorah. Neradi se pogovarjajo o svojih težavah, ki najbrže spremljajo ta njihov naporen, za druge tako imenovan »hoby«. Misli, ki so me spreletavale na sestanku so zgolj moje, kakor tudi prepričanje, da je dobra zimska oprema na vajah ali pa v resničnih akcijah poleg znanja reševalne tehnike osnoven pogoj njihovemu delu.
Reševalci so vajeni glavni del stroškov za drago opremo plačevati sami, ob tem pa se sprašujem, kako rešujejo to tisti, katerih osebni dohodki ne dopuščajo prevelikih odstopanj. Morda bi naše športne tovarne znale prisluhniti temu vprašanju, le organizirano bi morali nastopiti.
Novi vodnik lavinskega psa Adi KOZINC sicer sekretar smučarskega kluba Snežinka Ljubljana je o svojem vstopu v GRS povedal: »S tehniko reševanja izpod plazu sem se srečal že na tečaju, katerega je organizirala Kinološka zveza. V sklopu GRS sem se letos prvič udeležil tečaja na Vršiču, kjer se je As izkazal za dobrega iskalca izpod plazu. Med gorske reševalce me je pritegnila njihova humana dejavnost, pa tudi labradorec, ki je že kot mladič kazal izredne iskalne lastnosti. Mnenja sem, da bi lahko bilo sodelovanje med GRS in Kinološko zvezo, katera tudi prireja lavinske tečaje za začetnike, bolj povezano. Vodnikom, ki imajo veselje in sposobnost reševanja izpod plazov, bi bil tako vstop v GRS enostavnejši.

MARINKA FRITZ

Drugi zimski pohod na Arihovo peč
Slovenska športna zveza, planinsko društvo prosvetno društvo Rož vabijo v goste
CELOVEC - Slovenska športna zveza in slovensko planinsko društvo v Celovcu in slovensko prosvetno društvo »Rož« iz St. Jakoba v Rožu vabijo na II. zimski pohod »Arihova peč« v spomin na padle borce pod Arihovo pečjo februarja 1945. Pohod bo v nedeljo, 24. t. m. na Polani nad Št. Jakobom v Rožu. Štart pred »Polancem« bo ob 10. uri. Cilj za smučarske tekače bo pred »Polancem«, za pohodnike pa pri planinski postojanki SPD - Koči nad Arihovo pečjo
Program II. zimskega pohoda »Arihova peč« vsebuje smučarski tek na 12 km (2 kroga) v dveh skupinah za moške in ženske - do 30 let in nad 30 let, smučarski tek za otroke na 6 km (I. krog) za dekleta in fante do 15 let in pohod za pešce od »Polanca« prek partizanskega bunkerja do planinske postojanke.
Na II. zimskem pohodu »Arihova peč« lahko sodelujejo športniki, planinci in ljubitelji narave ne glede na narodnost, spol in starost. Udeleženci pohoda do planinske postojanke morajo imeti ustrezno planinsko (zimsko) opremo - oblačila in obutev. Pohodniki bodo šli po označeni in pregaženi poti. Parkirišč bo v bližini starta - pri »Polancu« - dovolj.
Kdor se bo petkrat udeležil zimskega pohoda na »Arihovo peč«, bo dobil posebno zlato značko. Udeležbo bo dokazal s petimi zbranimi kartončki, ki jih bo poslal na sedež Slovenske športne zveze, Spitalgasse 12/11,9020 Celovec – Klagenfurt.
Organizatorji drugega zimskega pohoda »Arihova peč« - pohod bo ob vsakem vremenu - pričakujejo udeležbo iz vse Koroške pa tudi lep obisk iz Slovenije.
Prireditelji bomo sprejemali prijave do 20. t. m. na naslov Slovenska športna zveza, Spitalgasse 12, 9020 Celovec (tel. 85-235) ali: Slovensko planinsko društvo, Gasometergasse 10, 9020 Celovec (tel. 32-550). Na-knadne prijave bodo sprejemali na dan prireditve med 9. in 9.30. Štartnina je 30 šil. za odrasle in 20 šil. za mladino, poravnati pa jo bo mogoče pri prevzemu štartnega kartončka. Žigosane kontrolne kartončke in štartno številko tekačev bo treba oddati ob prihodu na cilj oziroma v planinski postojanki, kjer bo dobil vsak udele-ženec diplomo in značko za udeležbo.
Najboljši tekači bodo dobili praktične nagrade, najboljši dneva pa spominsko plaketo Slovenskega vestnika.

VEDNO VEČ OBISKOVALCEV GORA - VEČ NESREČ

Milica in varnost v gorah
V zadnjih dveh letih je helikopter milice RSNZ prepeljal s planin v bolnišnice 26 ranjenih planincev, miličniki pa so v letu dni izvedli prek 300 ukrepov za varstvo okolja ter vzdrževanje reda in miru
Stolpci v naših časopisih nas vedno pogosteje opozarjajo na številne nesreče, ki se dogajajo v naših gorah. Zastrašujoče pri teh nesrečah pa je predvsem to, da se dogajajo tudi takim alpinistom, ki so izkušeni in dobro usposobljeni za ta privlačen in pri nas dokaj razvit šport. To dokazuje tudi nesreča, ki se je pripetih predzadnjo nedeljo enemu izmed treh alpinistov, članov alpinističnega odseka iz Idrije, pri sestopu skoz Jugovo grapo, ki pa se je po zaslugi hitre intervencije gorskih reševalcev iz Kranjske gore in ekipe helikopterja milice RSNZ srečno končala.
Neznana je usoda alpinista iz Bohinja, ki je minuli teden izginil v triglavskem pogorju.
Število obiskovalcev gorskega sveta se je v Sloveniji v zadnjem času povečalo, s tem pa tudi število nesreč in število problemov z varnostjo v planinah. Vedno več je neorganiziranih izletov, planinci niso primerno opremljeni, na pot se podajajo v slabih vremenskih razmerah, opaziti je tudi pijančevanje in razgrajanje v planinskih postojankah, pa tudi že večkrat omenjeno onesnaževanje in uničevanje okolja v gorah se kljub številnim akcijam ne zmanjšuje. Vse to nas opozarja na dejstvo, da problemov varnosti v gorah ne bomo rešili samo z opozarjanjem na nevarnosti in s poskusi doseči boljšo kulturo ljubiteljev planin, pač pa je treba nadaljevati s krepitvijo gorske reševalne službe, predvsem pa povečati število tistih, ki si prizadevajo za varnost in red v gorah.
Med taka prizadevanja lahko štejemo tudi dejavnost enot milice, ki delujejo na področjih, kjer so planinske poti in postojanke in ki si prizadevajo urejati in odpravljati te probleme. Za delo in pomoč pri reševanju v gorah se je na tečajih GRS že usposobilo petinsedemdeset miličnikov iz teh enot milice. V zadnjih dveh letih pa so sodelovali že pri več kot sto osemdesetih akcijah reševanja in iskanja ponesrečencev v gorah. Pri tem moramo poudariti, da so le v redkih primerih nastopili kot gorski reševalci pri reševanju v stenah, ker tako delo zahteva visoko stopnjo usposobljenosti. Predvsem so prispevali svoj delež s svojo organizacijo zvez, s prevozom opreme, pri sklicu reševalcev in njihovem uporabljali tudi helikopter milice RSNZ, ki je v zadnjih dveh letih sodeloval pri reševanju in prevozu ponesrečencev devetintridesetkrat in je iz gora v bolnišnice pripeljal šestindvajset huje ranjenih oseb. Brez dvoma je nepotrebno poudarjati, kako velik delež je imel helikopter pri reševanju, predvsem pa pri hitrejšem in učinkovitem poteku akcij v zimskem času. Pri reševanju ponesrečencev, ki jih je zasul sneg je milica sodelovala tudi z svojimi enajstimi lavinskimi psi, ki so skupaj s svojimi vodniki usposobljeni za to delo.
Poleg reševanja in pomoči pri reševanju so enote milice na gorskih območjih opravljale tudi drugo delo. Predvsem pomembno je njihovo izvajanje obhodov po kočah in gorskih domovih. Na teh obhodih so lani izvedli preko tristo ukrepov za varstvo okolja ter javnega reda in miru, kar je podatek, ki priča o veliki nediscipliniranosti »ljubiteljev gora« in o nujni prisotnosti miličnikov v naših planinah.
Verjetno je nepotrebno govoriti, kako pomembno preventivno vlogo lahko odigra miličnik, usposobljen za delo v planinah med tisočimi, ki hodijo v gore in kaj to pomeni za krepitev samozaščitne zavesti planincev. Njegova neposredna opozorila o slabi in pomanjkljivi opremi, o nevarnostih na poteh, ali strokovni nasveti, lahko zaležejo več kot pa vsa opozorila po časopisih in radiu.
Takšne izkušnje zahtevajo, da se dejavnost milice iz vseh, ki se ukvarjajo s planinstvom, varstvom okolja in tudi z reševanjem v gorah v prihodnje še poveča. Nujno je njihovo sodelovanje pri posredovanju in reševanju v gorah, predvsem pa pri širjenju preventivnih dejavnosti. Predvsem tako bodo naše gore postale varnejše in še bolj privlačne za počitek in rekreacijo.

Besedilo in slike: (slik ni)
JANEZ MUŽIČ