Slovenske novice - Lovro Kastelic: Ob zgornjem toku Idrijce je 63-letnega Rada Veharja snežni plaz odnesel v mrzlo reko.
SPODNJA IDRIJA, BELA – Ne vem, ali v Idriji sploh obstaja kdo, ki ne bi poznal 63-letnega Rada Veharja, legendarnega športnega delavca. Zadnji pripetljaj, ki bi se lahko končal tragično, pa je dolgoletnega športnega učitelja iz Spodnje Idrije dokončno izstrelil tako rekoč med nesmrtne. Nemara tudi zaradi angela, ki se je pripeljal mimo s katrco? Neznanega voznika te katrce, ki se je tedaj ob huronskem sneženju ravno peljal ob zgornjem toku Idrijce, iz Bele proti Idriji, je presenetil plaz snega, ga popolnoma ustavil, stisnil ob bankino, tako da ni mogel več ne naprej ne nazaj. Klical je na pomoč in še ob pravem trenutku priklical gasilce. Ko so se že čez nekaj minut zasvetlikale utripajoče luči, je to pomenilo, da je podhlajeni Rado – zunaj smrtne nevarnosti.
Želel je gaziti
Z njim smo se tri dni zatem, ko o številnih plazovih, ki so tisti večer nevarno polzeli čez cestišče v Idrijco, ni bilo več ne duha ne sluha, vozili proti Fežnarju, okrepčevalnici, ki je v lasti Ane Likar. K njej so se pohodniški prijatelji, 13 jih je bilo, med njimi seveda tudi Rado, prebili tudi tisti večer, pa čeprav je Toneta, enega izmed teh, že nekaj dni pred tem posvarila: »Posluš'! V soboto bo strašno snežilo! S Hleviš navzdol sicer ne bi smelo biti težav, po strugi navzdol pač, tam se bodo kot vselej trgali plazovi!« Za njen nasvet se očitno ni zmenil: njene slastne pečenice, krvavice pa pečenka, pečena v peči, rebrca in tenstano zelje so bili premikaven cilj! Po skoraj petih urah hoje v snežnem metežu, Rado je priznal, da je bilo kar adrenalinsko, jim je Anina hrana še kako teknila. Vesela druščina, normalno, pa je čez čas postala tudi razigrana. Rado je bil edini, ki ni pil. »Že 13 let ne pijem!« Tudi zato se je ob desetih zvečer najbrž odločil, da predčasno zapusti razposajene kamerade. Malo pa tudi zaradi vremena, saj je neustavljivo snežilo. Rado se je tedaj odločil, da krene proti Idriji, sedem kilometrov proč, da zgazi pot še drugim.
Plazeča se pošast
Že kmalu za prvim ovinkom je začelo s strmega hriba plaziti. Sprva je bilo nekaj manjših, potem vse večjih plazov. Na njegovi levi je žuborela Idrijca, po kateri so nekoč spuščali ogromne količine lesa, ki so ga potrebovali za rudnik živega srebra. Rado je hodil z naglavno lučko in se čudil močem narave. Za njim sta bila takrat že nekaj več kot dva kilometra hoje, ko se je pri plezališču pojavil nov plaz snega. Ta je bil širok kar 15 metrov. Opazil ga je. Pred njim se je kot kakšna plazeča se pošast s surovo hitrostjo zapodila naravnost čez cesto, naravnost v Idrijco. Njeno globoko zapuščino je moral Rado prečkati, drugače ni šlo! Na prvi pogled se mu je zdelo preprosto. Potem pa se je začelo vse skupaj vdirati, v snegu je bil Rado že do pasu, napel je vse moči, prišel do sredine. Takrat pa je s hriba spet zagrozila pošast. Radu se je zazdelo, kot da bi nenadoma od nekod močno zapihalo, še dobro se ni zavedel, že se je nadenj vsula gmota snega. Vrglo ga je na križ, z glavo proti reki. Bil je nemočen, do pasu v snegu ga je začelo nesti proti ledeno mrzli Idrijci. Pohodniške palice so mu spolzele iz rok. Z glave mu je padla še lučka, ki je, kot se spominja, svetila še dolgo potem, čeprav je bila že pod vodo. Tedaj je bil Rado že v ne previsoki reki, iz ledenice pa se mu je po kakšnih desetih minutah obračanja, kobacanja in iskanja vendarle uspelo rešiti. »Oblečen sem bil tako kot danes!« nam je povedal. Goretexova oblačila so bila seveda do kraja razmočena, nahrbtnik prav tako, tudi telefon. Pri zavesti ga je vsega premraženega reševal edinole adrenalin, ki je brbotal po njegovih žilah.
Kaj dosti ni razmišljal, nam je zaupal, ves tresoč se od mraza, ki ga je vse bolj in bolj razjedal. »Zdaj vem, da mi ne bi nikoli uspelo priti do vznožja in do prvih hiš,« je moral priznati. Pred njim je bilo vendar še dolgih pet kilometrov od snega še kako težavne hoje.
Stopinje so kar izginile
Albin in Darja, še dva pohodnika, sta se tisto noč prav tako poskušala prebiti čez ves tisti sneg. A sta se vdala in prišla nazaj do Fežnarja. Darji je bilo sploh čudno: »Veš, šla sva za Radovimi stopinjami, ti, prideva do plazu, ko so pred najinimi očmi stopinje na lepem izginile!« Mislila je, da sanja, še posebno ko sta že čez nekaj metrov spet zagledala njegove stopinje. Darja se je zbala, Albin pa jo je pomiril: »Nehaj, najbrž jih je zamedlo!« Kot se je pozneje izkazalo, je bila Darja več kot upravičeno zaskrbljena.
Na pomoč!
Po 200 metrih pa se mu je prikazal angel, ki je v tisti noči obtičal s katrco. Ta je malce pred tem poklical gasilce – na pomoč! Rado ga ni poznal. Uspelo mu je izdaviti le, da ga je plaz odnesel v Idrijco in da je nevarno. Ne spominja se, kaj mu je dejal neznanec z goriško registracijo. Skupaj sta šla dalje in čez nekaj sto metrov, pri Vojkovi spominski plošči, zagledala utripajoče luči gasilskega avta. V njem sta bila Zlate in Andrej, vozil je Aleks. Te luči so pomenile – rešitev, rojstvo. Če jih ne bi bilo, se zaveda Rado, bi bilo bržkone po njem. »Tako prijetnega občutka kot tedaj, ko sem zagledal te luči, že dolgo nisem doživel!« je priznal.
Angela s katrco ni videl več.
Ni hotel delati panike. Sporočil je le zetu Klemnu, ki mu je v zdravstveni dom, kjer je dobil infuzijo, izmerili so mu 35 stopinj, prinesel suha oblačila. Žena Lučka je izvedela med zadnjimi. Bila je zelo jezna. »Dobro sem jih slišal!« se mu je smejalo.
Ne hodi sam!
Še kako pa jih je slišal tudi pri Fežnarju, kjer je prvič po nezgodi srečal Ano.
»Dober dan!« ji je voščil sramežljivo.
»Kak' si?« ga je sprva namrščeno premerila, potem pa se ni mogla več zadrževati, v njenih očeh je bila vidna jeza. »Jebenti, le zakaj nisi ubogal, da bi šli skupaj?! Kaj ne poznaš struge?!«
»Nisem si mislil, da ...« se je sicer poskušal braniti, Ana pa se ni dala: »Če ne poznaš, ne hodi sam! Še ko je kopno, je nevarno! Joj, kako sem se prestrašila!« Močno ga je prijela, Rado pa se je le smejal, še posebno ko je Ana zaključila, de bi bilo veliko bolje, če bi kdaj tudi kaj spil!
Ana se seveda še dobro spominja, kdaj je prvič slišala za to nezgodo: »Ob osmih zjutraj sta se delavca, ki sta ravno tedaj splužila, ustavila pri meni. Tedaj pa smo po radijski kroniki slišali, da je nekoga pri Beli odneslo v Idrijco in da je še neki avto zasulo. Takoj sem vedela, za koga gre! Še zdaj me zmrazi, ko pomislim ...«
Ana ga je nasploh večkrat rotila, naj vendar še nekoliko počaka: »Ne hodi, do treh zjutraj bodo zagotovo že splužili! Ampak dopovej ti njemu!« Rado Vehar je tedaj očitno ubral neko svojo pot. Z nasmehom pa je vendarle priznal: »Nauk te zgodbe je: ne zapuščaj šanka pred zaključkom!«
Angel s katrco
»Ti, Ana, kaj veš, kdo je bil tisti s katrco? Le od kod se je sploh vzel ta človek?« je Veharja vseeno glodalo. »Ne poznam, tu ni nikogar s katrco! Spomnim se le, da smo se še celo spraševali: Ma, kako si v takšnem vremenu sploh upa tu voziti!?'« Nihče ga ne pozna. Kaj pa, če je bil res kakšen angel s katrco?
Lovro Kastelic