Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Nad meglo 30.03.07

petek, 30. marec 2007, ob 17:00, Dušan Škodič, ogledov: 2703

RadioDur – Dušan Škodič: V gore brez vodnika?

 

RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::

NAD MEGLO 23.


V prejšnji oddaji sem govoril o obisku gora v spremstvu vodnika. Po Slovenskih gorah, hribih in gričih je speljanih več kot 7000 kilometrov označenih planinskih poti, po katerih pa ljudje večinoma hodijo brez posebnega spremstva. Da se na njih ne bi izgubljali, poskrbijo markacisti planinskih društev, ki so zadolženi za njihovo označevanje, nadelavo, in vzdrževanje. To je delo, ki terja veliko časa in truda, a ga ponavadi kar nekako ne opazimo. Približno tako, kot doma večinoma nihče ne opazi dela pridne gospodinje. Zato, ker smo nekako navajeni, da je to že kar samo od sebe opravljeno.

 

Kdor veliko zahaja v gore ve, da obstajajo tudi oznake, s katerimi si lahko pomagamo tam, kjer ni označenih poti. Marsikatero neoznačeno potko in vrh krasi večji ali manjši kupček naloženega kamenja, ki mu rečemo možic. Možici so zelo nestanovitna sorta, tudi v tem bi se z menoj verjetno strinjala marsikatera ženska. Ti, hribovski možici, so zgrajeni le iz naloženega kamenja, zato so še posebno občutljivi za veter, sneg in ostale naravne dejavnike. Zanje skrbijo kar spotoma gorniki, predvsem tista sorta, ki se najraje potepa izven označenih poti, po tako imenovanem brezpotju. Mogoče se ostali večini res zdijo le čudaki, ki se jim na gorniških izletih ne ljubi po tristokrat odzdravljati tisti doberdan in se zato raje držijo svojih potk. Imajo pa še eno lastnost: vedno kadar utegnejo, položijo še dodaten kamenček na vrh takega kamnitega možička. In mimogrede, to je bila tudi prva omenjena oblika označevanja poti v naših gorah.

Glavna oznaka je vsakomur znana planinska markacija. Pri nas je to bela pika v rdečem kolobarju, ki naj bi bila praviloma narisana v velikosti med osem in deset centimetri premera, razmerje med rdečo in belo barvo, pa v prečnem prerezu v razmerju 1:2. Obstoječo markacijo je pri nas uvedel Alojz Knafelc, zato jo imenujemo tudi Knafelčeva. Knafelc je bil navdušen slovenski gornik, ki je bil zaposlen na železnici, kjer je delal kot konstruktor in tam skrbel tudi za različne oznake in smerne table. Svoje znanje je prenesel na planinske poti, kjer se je zavzel za poenotenje označevanja. Predlagana oblika je bila sprejeta leta 1922, Knafelc pa je napisal tudi pravilnik o markiranju poti. Včasih poleg njegovih markacij naletimo še na posebne oznake, ki nam povedo, da hodimo po trasi neke obhodnice, ali po starem transverzale. Številka 1 na primer pomeni Slovensko planinsko pot, TV je oznaka za transverzalo kurirjev in vezistov, L pa LPP, kar seveda ne označuje postajališča ljubljanskega potniškega prometa, ampak Loško planinsko pot. Na našem ozemlju je načeloma dovoljena le kombinacija bele in rdeče barve, je pa tudi nekaj izjem.

Knafelčeva markacija seveda ni edina oznaka na planinskih poteh. Pozimi, ko zapade sneg, so markacije na skalah pokrite, zato so na poteh, ki so pozimi bolj prometne ali priljubljene pri turnih smučarjih, postavljene tako imenovane zimske markacije. To so približno pet metrov visoki drogovi, ki imajo na vrhu pritrjeno rdečo puščico, ki služi tudi za orientacijo, saj kaže v smeri proti naslednjemu drogu. Rdeče puščice so lahko kot smerne tablice pritrjene tudi na drevesih. Nanje naletimo na primer med Komno in Dolino Triglavskih jezer, vzdolž tako imenivanega Triglavskega smuka. Ni pa nujno, da potekajo prav tam, kjer potekajo normalne kopne poti, saj gre v bistvu za dve različni dejavnosti v dveh različnih naravnih okoljih.

Za markiranje skrbijo člani markacijskih odsekov, ki delujejo v planinskih društvih, ki po potrebi poskrbijo za markiranje tistih poti, ki so jim določene. Planinska zveza Slovenije prireja tečaje za markaciste, kjer se kandidati poučijo o pravilih markiranja, ki seveda ne zajema le risanja Knafelčevih markacij, temveč tudi postavljanje smernih tabel, nadelavo, vzdrževanje in čiščenje poti, ki bi se sicer že v nekaj letih zarasle. V njihovo delo spada tudi vrtanje lukenj in fiksiranje klinov ter stopnih skob in napenjanje jeklenic na izpostavljenih delih zahtevnih zavarovanih poti. To je seveda tehnično zahtevno in fizično naporno delo, sámo vrtanje poteka s pomočjo naprav, ki jih je seveda potrebno prinesti v steno. Delo markacistov je torej raznoliko in zahteva veliko požrtvovalnosti. Novega zakona o planinskih poteh, ki bo urejal to področje, žal še nismo dočakali, zato pa je založniški odbor planinske zveze prejšnji mesec izdal nov priročnik za markaciste, ki bo v pomoč starim in upam, da tudi bodočim članom. Markacisti so namreč v planinskih društvih zelo redke ptice.

Omenil sem že, da je razen belo rdečih markacij možno naleteti tudi na nekaj izjem. To sta evropski pošpoti E6 in E7, ki imata namesto bele pike, rumeno. Na naši severni meji lahko naletimo tudi na klasično belo rdečo markacijo, ki je obdana z zelenim kolobarjem. Naletimo lahko še na rumeno zeleno (napačno: rumeno modro) kombinacijo, ki označuje gozdne učne poti. Pozorni moramo biti tudi, da nas ne zavedejo gozdarske oznake, ki so lahko zelo podobne rdečim smernim črtam. Toda te niso problem. Žal so naše poti marsikje že prav onesnažene z raznimi vrstami markacij. Ta se pojavi, ko se spomnijo razni posamezniki, športni klubi, ali nezavedni organizatorji raznih gorsko kolesarskih ali gorsko tekaških tekem, z raznimi barvami ali celo s fluorescentnimi spreji pacati po skalah in deblih dreves in zaradi nekaj urne prireditve pustiti za seboj grdo »špuro«, ki je vidna še nekaj let. In še tole. Če se le da, se držimo hoje po sami poti. S sekanjem ovinkov in delanjem bližnjic, se zelo povečuje erozija. Voda po tem opravi svoje in v nekaj letih lahko nastane iz bližnjice pravi jarek. Ponekod v tujini, so v narodnih parkih zaradi hoje izven poti zagrožene celo kazni, v Avstraliji pa so problem zaradi erozije ob pristopu na najvišjo avstralsko goro Mt Kosciusko, rešili kar z umetno potjo, dvignjeno nad tlemi. Upam, da pri nas ne bomo dočakali ne enega ne drugega.

 


 

eXTReMe Tracker