Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po prstih v stene

Teleks (1979) - Marjan Raztresen: Minulo soboto sta z ljubljanskega letališča Brnik odpotovala v ZDA ameriška plezalca Earl Wiggins in Ajax Greene, 22 - letna fanta, ki sta poldrugi mesec plezala v slovenskih in hrvaških gorah.

Vrnila sta obisk tržiškima alpinistoma Borutu Bergantu in Iztoku Tomazinu, ki sta lani ta čas plezala v ameriških gorah. Njuno bivanje pri nas ne bi bilo nič nenavadnega (saj naposled obišče Jugoslavijo vsako leto vrsta odličnih alpinistov z vsega sveta), če se mlada Američana ne bi ukvarjala s čisto posebnim, ki se v Evropi šele uveljavlja, v Ameriki pa je že velika moda: s prostim plezanjem.

Plezanje takšne vrste je na ameriški zahodni obali enako priljubljeno kot letanje z zmaji ali jadranje na deski. Medtem ko so na primer, še pred nekaj leti obiskovali narodni park Yosemite v Kaliforniji in občudovali predvsem njegovo navpično tisočmetrsko steno iz granita, imenovano El Capitan, le redki oboževalci naravnih lepot, so upravitelji tega parka našteli lani že okrog tri milijone ljudi, ki so prišli pod steno: da bi hodili pod njo, lovili ribe, jahali, si postavili tam v neokrnjeni naravi šotor - ali plezali.

Vendar teh plezalcev ne zanima takšno plezanje, kakršno je v navadi pri nas v Evropi, ko si človek v boju s steno lahko pomaga z vsemi mogočimi tehničnimi pripomočki od klinov in vponk do lestvic in vrvi. Prav tako jih niti malo ne zanimajo stene, ki niso kolikor mogoče navpične in gladke. Stene, po katerih so oprimki tako veliki, da se je mogoče po njih sprehajati kot po promenadi, so zanje popolnoma nezanimive. Bolj kot še tako visoka razčlenjena stena jih zanimajo balvani, velike skale, ki so jim ledeniki davnih geoloških dob zlizali robove. Bolj kot sodelovanje na odpravah v najvišja pogorja sveta jih zanimajo le nekaj metrov visoke gladke skale, po katerih bi lahko na prvi pogled plezali le pajki in muhe, a na njih dobro izvežban in močan plezalec vendarle najde toliko oprimkov, da pripleza na vrh.
Ko se je pred nekaj leti rodila ta moda, so se najbolj vneti mladi Američani lotili vsega, kar je bilo navpično. V nekaterih univerzitetnih središčih ni tako prav ničesar navpičnega, česar študenti še ne bi preplezali.
Predlanskega oktobra je Edward Drummond z vrečko slanih keksov in dvema obloženima kruhkoma za pasom plezal po nebotičniku letalske družbe Transamerica v San Franciscu. V 22. nadstropju ga je potegnila skozi okno policija in aretirala. Podobna »nesreča« se mu je zgodila, ko je plezal po zgradbi Ameriške banke.

Earl Wiggins na skoraj skrajni meji plezalskih zmožnosti v Dovžanovi soteski: brez tehničnih pripomočkov se je treba preriniti skozi najtežje dele sten
Morebiti se je rodila ta nova plezalska moda tudi iz ogorčenja nad nekaterimi plezalci, ki niso izbirali sredstev, samo da so prišli po do takrat še nepreplezani steni na vrh gore. Visoko, navpično in gladko steno El Capitana so poskušali preplezati v klasičnem plezalskem slogu že številni alpinisti, vendar so se morali vsi po vrsti umakniti iz stene, ker je bila le preveč gladka in preveč navpična. Toda v steni so pustili toliko klinov in druge »kovačije«, kot pravijo naši alpinisti kovinskim plezalnim pripomočkom, da je bila videti kot blazinica za zabadanje igel: Warren Harding iz Sacramenta v ZDA je bil tako zagrizen, da je prinesel pod steno okrog 150 kilogramov opreme in zabil v gladko skalo več kot 700 klinov. Toda uspelo mu je. Ko je po mesecu dni plezanja pomolil glavo čez vrhnji rob stene, ga je tam zgoraj čakalo več kot sto novinarjev, televizija je neposredno prenašala ta velikanski alpinistični dosežek, na prizorišču pa je bila tudi godba na pihala, ki je prispevala svoje k velikemu slavju.

Največji ljubitelji narave med alpinisti so bili ogorčeni. Le tri mesece pozneje je plezal Royal Robbins isto smer in spotoma izbil iz stene vse kline, ki jih je v njej pustil njegov predhodnik ter jih zmetal v prepad.
Prosti plezalci seveda tudi uporabljajo nekatere tehnične pripomočke, vendar samo za varovanje. Če je le mogoče, uporabljajo namesto klinov zagozde, s katerimi ne poškodujejo gladke stene ... Uporabljajo tudi plezalno vrv, vendar le za varovanje.

Pravzaprav plezajo prav tako kot njihovi kolegi v Evropi, le da si ne pomagajo z ničemer, kar prinesejo s seboj. Iščejo oprimke v steni in stojišča, klina pa ne smejo zabiti, da bi vanj vpeli vrv in se tako potegnili navzgor; na vrv so prive-zani in na klin pripeti samo za primer, če bi njihov prijem ne zdržal in bi padli ter tako obviseli med življenjem in smrtjo. Pravzaprav jim pomenijo vrvi, klini in vponke samo toliko kot artistom v cirkusu mreža pod trapezom.
Artisti navpičnih in gladkih gorskih sten se vadijo za največje podvige na balvanih, velikih, gladkih skalah, ki jih je ob rekah dovolj vsepovsod po svetu. Balvani, visoki od treh do desetih metrov, so postali tudi že pri nas enkratni plezalni vrtci, saj so na njih na majhnem prostoru najrazličnejše plezalne težavnostne stopnje.

Ameriški alpinistični časopis »Climbing Magazine« je pred časom objavil reportažo o prostem plezanju po balvanih, v katerih je med drugim zapisano: »Sir Edmund Hillary je priplezal na Mount Everest, ki je visok 8848 metrov. Vsa čast mu! Vendar se ni nikoli spopadel z vrhunskim problemom. Mislimo, da Hillary tega niti ni zmožen, kajti na tale balvan je trikrat teže priplezati kot na Everest, čeprav je visok samo osem metrov.«
Takšna je filozofija prostih plezalcev - in še nekoliko drugačna. Nekateri od njih pravijo, da je plezanje igra, pri odpravarskih igrah pa ni nikakršnih omejitev. Kdor hoče v Himalaji zmagati, pravijo, si najame helikopter, vzame s seboj stotine steklenic s kisikom in pokliče na pomoč stotine Šerp. Popolnoma drugače je pri prostem plezanju po balvanih. Tak plezalec - atlet ne sme uporabljati niti kladiva niti vrvi in klinov. Edini pripomoček, ki je dovoljen, je isti, kot ga imajo telovadci: magnezijev prah. Popolnoma brez pripomočkov, skoraj dobesedno goloroki in bosonogi, se ti plezalci spopadajo s steno.

»Glavni« v prostem plezanju po balvanih je zdaj v Ameriki (in seveda tudi na svetu) John Gill, profesor matematike iz Kolorada. Spoprijel se je z balvanom, imenovanim »rdeči križ«. Edini oprimki na tem skalnem bloku, ki so ga ledeniki ledene dobe do gladkega ostružili, so drobni kremenčevi kristali. S krvavimi rokami je Gill priplezal na vrh tega balvana. Čeprav so hoteli podvig od tedaj ponoviti še številni pristaši prostega plezanja, doslej ni nikomur uspelo. Konkurenti so obiskovali posebne tečaje karateja, da bi se tam naučili plezati samo z enim prstom, kar je edino mogoče na tej skali, vendar je bil doslej ves njihov trud zaman.

Tudi steno El Capitan in druge najtežje stene poskušajo številni prosto preplezati, vendar to uspe le najboljšim med njimi. Kot piše »Climbing Magazine«, jih približno toliko pripleza na vrh, kolikor se jih pri takem poskusu smrtno ponesreči.

Medtem ko so alpinisti doslej poznali le šest težavnostnih stopenj pri svojem plezanju, so plezalci prostega sloga preplezali odseke v stenah ali na balvanih, ki so jih ocenili s sedmo in celo že z osmo težavnostno stopnjo.
Tako sta tudi Američana Wiggins in Greene, ki sta bila do minulega tedna v Sloveniji ocenila nekaj smeri, ki sta jih plezala, s sedmo težavnostno stopnjo. Zajedo JLA v Šitah, ki so jo naši plezalci ocenili VI, A2, sta Američana ocenila s VII, prav tako Dovžanovo sotesko, iz katere so vse naše fotografije. Z enako težavnostno stopnjo sta naposled ocenila skalo za plezalske treninge Sivnico v Kamniških Alpah.
Skupaj z Američanoma sta plezala v naših gorah alpinista Iztok Tomazin, 19-letni Tržičan, in njegov 17-letni tovariš Matjaž Ivnik.

Čemu poskušajo ti alpinisti nekaj, kar se je zdelo še pred nekaj leti nemogoče?
Vsekakor je to šport, ki - kot vsak šport - navduši nekatere mlade ljudi. V njem hočejo ljudje odkriti zgornjo mejo človekove zmogljivosti in premagati takšne stene, ki jih pred njimi še ni nihče. Seveda gre pri nekaterih za premagovanje nevarnosti, ki se zdijo nekaterim drugim nepremagljive.

Mlajši rod slovenskih alpinistov se že precej navdušuje nad prostim plezanjem, posebno po balvanih. Za največ naših alpinistov je prosto plezanje samo dodatno plezalsko udejstvovanje, medtem ko v Ameriki številni plezalci klasičnega alpinizma in plezanja sploh ne priznavajo za pravi šport, ker to po njihovem prepričanju ni pravi spopad z goro in steno, če človek lahko uporablja najrazličnejše tehnične pripomočke.

Dokler se bodo s prostim plezanjem ukvarjali zares dobro trenirani plezalci in ne avanturisti, ljudje, ki poznajo zakonitosti kamenine in stene in ne pustolovci, bo v prostem plezanju prav toliko nesreč, kot pri vseh drugih športih. Brž ko bodo hoteli brez pripomočkov v steno vsi, ki jih to zanima, a ne poznajo zakonitosti, bo prihajalo do nesreč, do kakršnih prihaja pri neukih letalcih z zmaji.

Marjan Raztresen
Teleks, 21. september 1979


Izkoristiti je treba vsako razčlenitev stene, najti vsak najmanjši prijem, vsako še tako majhno stopinjo: Matjaž Ivnik med napornim prostim plezanjem, ko ima za pasom vse, kar potrebuje za varovanje (vse foto Stane Klemenc).


Earl Wiggins na skoraj skrajni meji plezalskih zmožnosti v Dovžanovi soteski: brez tehničnih pripomočkov se je treba preriniti skozi najtežje dele sten.


Plezalci prostega sloga so prav tako varovani kot »klasični« alpinisti, le da ne smejo napredovati s pomočjo vrvi, klinov ali vponk.


Ajax Greene v Dovžanovi soteski: »V vaših gorah je nevarneje kot v naših, granitnih, ki se ne krušijo.«


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

1 komentarjev na članku "Po prstih v stene"

Aljaž Anderle,

Zanimiva poobjava iz ene najboljših, žal že pokojnih slovenskih revij. Zlasti zanimive so dokumentarne fotke iz Dovžanove soteske, kjer se je tistega leta zgodil eden izmed pomembnejših prebojev v prostem plezanju na naših tleh, dvig na sedmo stopnjo in potem še čez.

Napisanemu ob rob: letos Dovžanka obhaja 50 letnico prvega vzpona.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti