Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odprava AO Jesenice v švicarske gore

Železar (1953) - Janez Krušic: Planinstvo in alpinizem sta se po drugi svetovni vojni pri nas silno razmahnila, tako v množičnosti kot v kvaliteti. Posebno alpinistika je šla ta leta tako strmo razvojno pot, da smo že dosegli raven drugih alpskih narodov.

V naših gorah so biti začrtani težki vzponi in ponovljene vse predvojne smeri domačih in tujih gornikov. V vseh stenah in razih odmeva pesem kladiv in klinov naše mladine. Tujec nam ne more pokazati nič novega in nemogočega. Seveda so nam naše gore kljub lepoti že kar premajhne. Naše udejstvovanje v tujih gorstvih je vse večje, vse vidnejše, celo Himalaja nam ni več tako daleč kot je bila pred leti ...

Železarske Jesenico so imele v minulosti vodilni položaj v našem alpinizmu, zato tudi sedanja generacija noče zaostati, čeprav je vodilni položaj obdržati danes mnogo težje. Alpinisti so večinoma vključeni v delovni kolektiv Železarne, ki s polnim delovnim doprinosom vsakega posameznika zmaguje svoje proizvodne naloge. Razumljivo, da imajo železarji vsled tega precej manj prostega časa kot n. pr. študenti. Za denar in drago opremo pa je sedaj vsled ukinitve državnih subvencij povsod težko. Kljub problemu časa in denarja smo se že spomladi odločili, da v okviru Alp. odseka Jesenice izvedemo odpravo v Wališke in Bernske Alpe v Švici. Svoj redni letni dopust smo prihranili kljub željam nekaterih, da bi ga porabili — na morju. Za denarno podporo vsled težkega finančnega položaja in nerazumevanja posameznih odbornikov v matičnem društvu nismo računali. Štedili smo sami in kar je glavno, morali smo prositi (čeprav neradi) posamezna podje-tja in ustanove za podpore. Če ne bi bilo pomoči pri Planinski zvezi Slovenije, OLO Radovljici, MLO Jesenice, Sindikatu metalurških delavcev Jesenice, Motorju Škofja Loka, Elanu v Zgoši, Intertransu v Ljubljani, Plamenu v Kropi, Sadu v Celju — ne bi mogli izvesti niti naše odprave v Švico, niti drugih dveh v Avstrijo, niti dati finančne podpore vsem ostalim delovnim članom alp. odseka.

Za odpravo v Švico je bila predvidena sledeča sestava: Sitar Janko, Koblar Slavko, Kersnik Stane, Ferjan Peter, Stražišar Jože - Zebko, Čop Jaka in jaz. Predpriprav je bilo ogromno. S potnimi listi se je ukvarjal Stane, (ki je »čistil kljuke« pri vseh merodajnih forumih. Zebko je prevzel posle kurirja, meni pa je ostal precejšen del organizacijskih problemov. Predvideni odhod v mesecu juliju smo morali vsled počasnega poslovanja na konzulatih preložili na konec avgusta. Stane, ki je potni list že imel, je moral kot predhodnica odpotovali skoro teden dni pred »glavnino« v Švico, drugače bi mu zapadel vstopni vizum. Seveda je to koristilo tudi ostalim, ker je direktno napadel »dremajoče« Švicarje v Bernu, ki se za »suhe« Gorenjce niso preveč navduševali.
Končno je bila 26. avgusta tudi »glavnina« z ogromnimi oprtniki in kovčki pripravljena ob svitanju za odhod na jeseniškem kolodvoru, še slovo od domačih izvoščkov, ki smo jih tako zelo pogrešali v »slani« Švici, kjer si takega luksuza nismo mogli nikjer privoščiti — pa smo bili v območju carinskih organov, ki nam niso delali nikjer preglavic. Gotovo so si mislili, da imajo potniki s tolikšno kramo precej »suše« v denarnicah.

Dan je bil meglen, zato o razgledu iz drvečega vlaka na avstrijske gore ni bilo govora. Nekje okrog Arlberga je celo deževalo. Lep začetek. V našem vozu se je nahajal neki potnik, ki je imel v ušesih akustično pripravo proti naglušnosti. Peter ga je z zanimanjem opazoval in dolgo »peljal« izjave Zebkota in Jakca, da ima miniaturni radio. Tako je bil prepričan v ve-rodostojnost izjav hudomušnežev, da je celo slišal zvoke glasbe, ko se je približal glušcu. Nasmejali smo se mu do solz. Tako smo si krajšali čas na potovanju.
Da smo prešli malo republiko Lichtenstein smo opazili šele v Švici. Nato smo drveli mimo Wallenškega in dolgega Zuriškega jezera vse do Zuricha, ki je žarel v morju neonskih luči. Staneta, ki bi nas moral tu čakati, ni bilo nikjer. Končno, ko smo pretaknili že ves kolodvor, smo ga »odkrili«. Odložili smo našo, pozornost vzbujajočo prtljago v garderobo in odšli s Stanetom v goste k našemu rojaku dr. Matjanu, ki tu službuje kol zastopnik »Putnika«. Pasli smo oči po bogatih izložbah vse dokler se nismo znašli pri našem gostitelju, kjer smo udobno in poceni prenočili.

Naslednje jutro smo imeli pred odhodom spet majhen doživljaj na zuriškem kolodvoru, kjer smo hoteli dvigniti v garderobi našo prtljago. Star skladiščnik je sopeč pritovoril prvi nahrbtnik na izdajno mizo. Moj nahrbtnik, ki je bil najtežji, je z naporom vseh sil privlekel do mize, na njo pa bi ga ne spravil nikoli. Malodušno je pozval svojega tovariša, ki je brkljal nekje po skladišču z vzklikom »Aufi—» naj mu pomore. Ker se isti ni zmenil, je rešil problem Stane, ki je skočil čez mizo v skladišče in dvignil težki oprtnik. Ostalo prtljago je skladiščnik privlekel do mize, nadaljnji postopek pa prepustil Stanetu. Ta skladiščnik se je prav gotovo dolgo spominjal, če že ne nas — pa vsaj naših oprtnikov.

Spet smo drveli mimo jezer skozi Luzern in Bern in dalje po zelo zanimivi progi vse do Briga, kjer smo izstopili. Prebasali smo na ozkotirno gorsko železnico, ki je speljana vse do izhodiščne točke za Walliške Alpe do Zermatta. Privatni kapital, ki je to železnico financiral, in jo izpeljal izključno za »molžo« bogatih tujcev, je dobro zavaroval svoje interese. Z državo imajo pogodbo, da ne bo do Zermatta gradila avtomobilske ceste, ker bi se s tem manjšal njihov ogromni dobiček. Res vodi skozi romantično Mattersko dolino ob razpenjeni hudourniški Vispi poleg zobčaste železnice le ozek kolovoz, ki izključuje vsak prevoz z motornimi vozili. Ozka dolina s prepadnimi skalnatimi pobočji je zelo zanimiva, tako da smo prehajali zdaj na eno pa spet na drugo stran voza, ker nismo hoteli ničesar zamuditi. Malo pred Zermattom se je izza temnih pobočij predgorja za kratke trenutke pokazala mogočna skalnata piramida Matterhorna, ki je prav gotovo izpolnila vsa naša pričakovanja. Lepo, sončno vreme, ki je obetalo trajnost, je dvignilo naše navdušenje do prešernosti. Znašli smo se na kolodvoru gorske vasice Zermatt, katero tvorijo sami hoteli, banke in trgovine. Skoro smo zavrli prehod z vso našo šaro. Livrirani hotelski sluge, ki so se pripeljali po tujce s staromodnimi kočijami, se za nas še zmenili niso. Nam je bilo to kar prav, saj v hotelih nismo imeli kaj iskali. Pobrali smo vso našo težko ropotijo in kot himalajski šerpasi koračili po edini ulici, ki vodi skozi Zermatt. Srečavali smo pravo modno revijo kričeče pobarvanih dam in finih gospodov, ki s silnimi gorami, pod katerimi so letovali, prav gotovo nimajo nič skupnega. Na ograjah ob cesti so posedali v brezdelju gorski vodniki, katere smo nazvali »pajke«, ki čakajo kdaj bodo našli, kako bogato, neizurjeno žrtev, ki jo bodo vlekli na kakšen »štiritisočak«, ali na svetovno znani in najbolj obiskani Matterhorn, za katerega je vodniška tarifa 130 Šv. frankov (okrog 14.000 Din). Trgovine in stojnice so prenapolnjene z vsemogočimi in nemogočimi spominčki, razglednicami in drugo šaro, kar gre pri tujcih zelo v denar. Mi pa smo želeli priti čimprej ven iz tega direndaja, da si uredimo svoje »hotele« na kakšni samotni jasi. Oprtnike smo deponirali v neki staji, sami pa odšli dalje nad vasico Zum See, kjer smo na prijaznem parobku kar brez dovoljenja postaviti naše tri šotore. Zabrneli so naši »Primus« kuhalniki, na katerih smo si skuhali skromno večerjo. Večer, ko so se vsi zasneženi gorski velikani bleščali v srebrnem soju mesečine, je bil nepozaben. Nismo govorili mnogo — doživljali smo vso lepoto kamnitega sveta v vsej prvobitnosti. Šele hlad naj je pregnal v okrilje šotorov, kjer smo zlezli v tople spalne vreče in zasanjali ...

Gore so bile že vse nasmejane v jutranjem soncu, ko smo šele zapustili naše »vigvane«. Vrnili smo se v bližnjo vasico Zum See, kjer je Stane pri neki kmetici izposloval, da nam je odstopila zelo zračno kočico, ki nam je nato služila kot izhodiščna baza za vse naše ture v Walliških Alpah. V njej smo bili ves čas edini stanovalci. Sem smo znosili tisto dopoldne še vso našo nižje deponirano prtljago.

Popoldne pa smo se pripravili za prvo turo. Stane, Slavko, Jakec, Zebko in Peter so odšli kar peš proti Garnergratu (3130 m) kamor je izpeljana tudi gorska železnica z namenom, da drugi dan izvršijo turo na Dofourspitze (4610 m) v skupini Monte Rosa. Z Jankom sva imela drznejši načrt. Hotela sva preplezati severozahodno steno Zermattskega Breithorna (4163 m), zato sva morala prispeli še isti dan do Gandegg koče (3029 metrov). Ni se nama mudilo, saj je bilo do večera še daleč, zato sva imela časa za razgledovanje na pretek. Od Monte Rose so prehajali pogledi v vitki rog Matterhorna, najdlje pa so se zadrževali v najini steni Breithorna, ki je razkazoval svoje divje strme serake, skalne pragove in ledeno vesine, ki nama niso obetale lahkega posla. V letu 1926 je to smer prvič preplezal takratni najboljši monakovski alpinist Welzenbach s tovarišema. Za njimi je imela smer le malo ponovitev, ki so bile vse izvedene v dobrih snežnih pogojih. Da je stena visoka 1200 m si od koče nisva mogla nikakor predstavljati - zdela se nama je znatno nižja, tako da sva računala, da bova kar hitro na vrhu. Toda precej sva se zmotila ...

V neprijazni koči, ki se po urejenosti ne more meriti z večino naših postojank, sva si zasigurala prenočišče na skupnem ležišču, ki je za naše prilike izredno drago. Večerjo sva si skuhala zunaj med skladi škriljevca, na kar sva že zgodaj odšla k počitku. Ob eni ponoči sva še vsa omotična od spanja zlezla z ležišč in tiho odšla v mrzlo noč. Mesečina je bila tako svetla, da sva lahko sestopala po razdrapanem pečevju in preko ledenika brez svetilke. Včasih je zmotil tišino tresk ledene klade, ki se je odlomila nekje v serakih ali pa naju je vzdramil iz misli rezek pok večno premikajočega se ledenika, preko katerega sva hodila.
Pod vstopom v smer, ki je ni težko najti, ker drugih možnosti tam okrog ni, sva se ob 2. ponoči navezala na »naylonko«. Dereze - dvanajsterice so se zagrizle v strmal. V labirintu serakov (ledeniških odlomkov) naju je spremljala sreča. Napredovala sva hitro, čeprav so vsepovsod zijale tik ob nama globoke, črne razpoke, iz katerih je pihal hlad smrti. Še vedno se ni zdanilo, tako da je bila ledena okolica v mesečini še bolj divja in tajinstvena. Šele višje v zgornjih serakih naju je sprejel dan, katerega prehoda iz noči in svitanja vsled zaposlenosti skoro nisva opazila. Pod previsnim ledenim od-lomom sva pozajtrkovala.

Nad nama se požene kvišku silno strm, popolnoma leden žleb, kateremu se je Welzenbach umaknil v strm skalnati prag na levo. Včeraj mi iz daljave ta umik ni bil razumljiv, danes pa sem iz neposredne bližine lahko ugotovil, da je ledeni žleb nepreplezljiv. Preko zadnjih grobelj serakov sva prešla v krušljivo strmo pečevje iz formacije gnajsa in škriljavca, ki ni stavjalo posebnih zaprek. Le neka gladka plošča naju je precej zaposlila. Končno sva bila na gornjem snežišču, ki se divje in neizprosno požene navzgor vse do vršne kupole. Prvopristopniki so izmerili naklonino 60 stopinj, ki pa so jo preplezali brez posebnih težav, ker je bil v vsej strm ali uležan sneg. V nasprotju pa je nama grozil od vse povsod tokrat sam gladek, vodni led. Začelo se je naporno in zamudno delo. Vsako stopinjo je bilo treba izsekati v led, ki je bil trd kot jeklo in se je lomil le v plitvih plasteh. Stopinje sva izsekavala globlje kot v naših gorah, saj je bil tu teren opasnejši in vsled tega tudi možnost padca mnogo večja. Po izteku vrvne dolžine je prvi plezalec v navezi zabil v led varovalni ledni klin, katere sva prvič preizkusila in so se zelo dobro obnesli. Razumljivo, da sva napredovala silno počasi. Ko sem ravno izsekaval nekje v strmini stop, se mi je zaradi močnih udarcev zlomilo ratišče cepina, vsled česar sva nadalje uporabljala menjaje le preostalega. Če bi se nama zlomil še drugi, bi bila najina usoda zapečatena. Tega sva se dobro zavedala, zato sva bila še previdnejša. Priplezala sva do ledene barijere, ki je zapirala s svojim previsnim odlomom nadaljnji prehod v vsej širini snežišča. Poizkušal sem na več mestih, toda povsod brez uspeha. Končno sem tvegal prehod preko krhkega sneženega mostička ki se s pomočjo dveh lednih klinov spravil nad barijero. Spet se je bohotila pred nama še hujša ledena vesina, sonce je že prešlo na severozahod, do vrha pa sva imela še 400 do 500 m, kar do noči sigurno ne preplezava. To pomeni bivak v steni! Tega pa si nekje v višini 4000 m na ledenomrzlem vetrovnem grebenu brez šotorskih vreč ne smeva privoščiti, ker bi verjetno do jutra zmrznila. Že se mi je vsiljevala misel, da bi se spustila po vrvi nazaj preko vse preplezane stene, pa me je Janko prepričal, da bi prišla iz dežja pod kap. Torej naprej! Da se izogneva vsaj delno zamudnemu sekanju stopinj v ledeni strmini, po kateri so od časa do časa požvižgali kosi ledu, ki jih je otalilo v vršini kupole sonce, sva zavila v strmo, poledenelo pečevje na levi strani. Tehnično je bil tam teren še težji, toda imaš vsaj občutek sigurnosti, če se oklepaš skalnatih robov kot pa če praskaš po gladkem ledu. Globina in izpostavljenost je vse bolj naraščala. Plezala sva brez odmora, ker počivališča v zgornji polovici stene sploh ni najti. Kar stoje na poledenelem pečevju sva na hitro použila nekaj hrane, ki je bila najino kosilo in večerja obenem. Sonce je medtem zatonilo nekje za Matterhornom. Tiho je legal na gorsko krajino somrak ...

Iz skrepenelega pečevja sva prilezla na oster sneženi greben, ki loči severozahodno od severne stene. Naklonina je nekoliko popustila. Še ledu je bilo mnogo manj, tako da sva kar vidno pridobivala na višini. V pečevju vršne kupole sva naletela na stopinje, ki jih je prejšnji dan napravil Zermattski vodnik Biner z »gospodom« pri vzponu skozi dosti lažjo severno steno, ki se prav tod združi z najino smerjo. Ravno v pravem času! Somrak se je prelil v temno noč, tako da sva stopinje vodnika našla le z otipavanjem. Nadaljevala sva kljub noči s plezanjem, ker bi v tem strupenem mrazu, ki je šel po kosteh in črpal poslednjo energijo iz telesa, brez gibanja hitro končala. V temi sva plezala tako pet morda tudi več vrvnih dolžin preden sva zaslutila, da se bližava vrhu. Veter se je spremenil v pravo burjo, tako, da najinih plezalnih klicev sploh nisva slišala. Le z vrvjo sva si ohranjala zvezo. Še zadnji napor pa sva napol zmrznjena zlezla v tulečem viharju čez zadnjo opast na vrh Breithorna.

Krepak stisk rok je dal duška najini sreči in tovariškemu razpoloženju, ki pride do izraza tam, kjer dvoje gornikov skupno premaguje vse težave v pripravljenosti delili srečo zmage, poraza ali celo pogina. Ura je bila 21 torej sva plezala polnih 19 ur — kar ni malo.
Na brezvetrni južni strani sva hotela izkopali v sneg luknjo, kjer bi čakala dne, toda ni se nama dalo — preveč sva bila utrujena — napori v težki steni so šele sedaj prišli do učinka ...

Raje sva sestopala iz vrha po jugozahodnem pobočju, kjer je običajni pristop na Breithorn. Poti seveda nisva poznala, pa tudi stopinje obiskovalcev je veter zametel, tako da sva bila prepuščena najinemu instinktu. Preko prostranih snežnih planj, ki so bile spet osvetljene od mesečine sva prtila vse dalje. Še dvakrat sva poizkušala izkopati v trdem snegu luknjo za bivak, toda brez uspeha. Vse pogostejši so bili najini počitki, poti pa ni hotelo bili konec. Spodaj na ledeniku za Malim Matterhornom sva naletela na provizorno smučarsko vzpenjačo, katero so postavili italijanski smučarji za obiskovalce njihove koče na bližnjem Theodul passu. Pri prečenju ledenika bi se v labirintu ogromnih razpok skoraj izgubila. Tam sva imela vse možnosti, da kdo od naju izgine v katero leh zahrbtnih poči.
Počivala sva vse pogosteje, pa spet kolovratila preko ledeniških grobelj in skalnatih hrbtišč Theodul ledenika vso noč ... Nekako s svitanjem sva telovadila preko zadnjih skalnatih razvalin do Gandegg koče. Pod zavetnim bolvanom je Janko prevzel kuhanje zajtrka,

(se nadaljuje).

Železar, št. 12. 1953
 

Odprava alpinističnega odseka Jesenice v švicarske gore

Jlib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti