Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Športno plezanje na pohodu

Dnevnik (1987), feljton (11) - Srečo Rehberger: Še sedaj jo spremlja pridevnik »futuristic«, ponovil pa jo je le Štefan Glowach. Kaj pravzaprav pomeni njena ocena 31-32?

Že dejstvo, da je ni mogel preplezati Didier Raboton pove veliko, mogoče celo, da je to več kot 8b v Franciji. Najtežja smer na svetu? Ko človek od blizu gleda »pankerje« bi kar pritrdil ...
Torej čisto športnih razlogov za obisk pete celine je bilo dovolj. Poleg tega je tam poletje, ko je pri nas zima, popolnoma drugačen ambient in - v neki nemški reviji sem prebral: kdor danes da kaj nase, ta gre plezat v Avstralijo ...

Med kuščarji in papigami
Medtem ko sem bil v Ameriki, so Tadej Slabe, Barbara Suša in Matjaž Fištrovec opravili vsa organizacijska dela, tako da sem se lahko v miru spočil, malo potreniral in zamenjal kovčke. Le vize ni bilo vse do zadnjega trenutka in odhod smo morali prestaviti za tri dni.
V Melbournu se nam ni bilo težko znajti. Na novo podnebje smo se po 22 urah sedenja v letalu privadili v hotelu Marco Polo, kot gostje Kompasa in Jata. Medtem sva s Tadejam imela intervju na slovenskem radiu in voditelja oddaje Ivo in Helena nista bila prijazna le med uradnim pogovorom. Nazaj grede smo stanovali pri slovenskih družinah in moram reči, da sem se pri Mandljevih počutil kot doma. Skratka, rojaki so nam res veliko pomagali.

V Avstraliji je precej plezalnih področij. Zanimivi so klifi (stene, ki se vzpenjajo naravnost iz morja) pri Sydneyu in na zahodni obali, izjemne stene v notranjosti. Največja ponudba je v Cictoriji: v Mt. Bufalu je granit, Grampiens je znan po velikem obsegu in kengurujih, toda brez konkurence je Mt. Arapiles: štiri desetke, 26 devetk, ostalega pa kolikor hočeš. Ni težko uganiti, da smo bili namenjeni prav tja. V tako ravninski deželi pomenijo tovrstna hribovja s svojimi 200 metri relativne višine že pomembne izletniške in razgledne točke.

Z vrha Mt. Arapilesa ima tujec res kaj videti: kvadratna mreža travnikov in njiv, vmes pa okrogla jezerca - geometrija in barve brez primere. Takoj pod stenami stoji gozdiček kot ustvarjen za taborjenje.
To je celina evkaliptusov, visokih dreves, polnih eteričnih olj, ki so tudi eden izmed vzrokov velikanskih avstralskih požarov. Sicer dišeče olje povzroči, da drevesa v vročini dobesedno eksplodirajo in ko enkrat zagori, je požar res težko ustaviti. Koale, kdo ne pozna teh ljubkih medvedkov, pa sedijo na vejah, seveda ne takrat ko gori, in žvečijo listje, ki vsebuje precej mamila. Vsi drogirani se, jasno, ne bojijo nikogar.
Številne papige, male zelene in velike rdečeglave, ne utihnejo niti ponoči in v našem kampu smo se počutili kot v džungli. Podnevi so nam delali družbo kuščarji, nekateri pošteno veliki, ko se je stemnilo pa so z dreves poskakali posumi, v upanju, da prišleki še ne vejo, da je hrano treba dobro skriti. Sprva nas s svojimi grdimi glasovi in prašičkom podobnim glavam niso osvojili, kmalu pa so nam postali prav simpatični. Na drevo smo jim nastavljali koščke kruha, ki so jih dobili tako, da so na repu viseli na zgornji veji.

Masada - trdnjava je padla
S Tadejem sva že drugi dan vstopila v smer »India« (29. 9.). Hitro nama je postalo jasno, da ne bo lahka, predvsem je šlo za drugačno plezanje, kot sva ga bila vajena. Gladki, zaobljeni oprimki in previsnost, ki jo povsem občutiš šele, ko si v steni. To ni samo »India«, takšne so vse težje smeri v Arapilesu. »Tole ne bo enostavno,« sva si dejala. »Greva raje v kaj težjega.«
In preselila sva se pod »Masado«. Carigan je leta 1984 po številnih poskusih splezal previse, ki so bili takrat težji od vsega na celini in odprl novo težavnostno stopnjo 30 v Avstraliji, kar naj bi bilo približno X- v Nemčiji. Za njim je smer ponovil Gullich, zdi se mi, da še en domačin, malo pred nama pa še Francoz Raboton, avtor najtežjih smeri v Verdonu, in plezalec s priznano najlepšim stilom.

Masada« je visoka dobrih dvajset in previsna za celih deset metrov, kar jo uvršča med daljše smeri najvišje stopnje. Že takoj vstop je težak previs, nekakšna oporna poč ali bolje rečeno rob, ki ti takoj »napumpa« podlahti. Sledi kratka zajeda in prečnica levo v raz, kjer drugič izmed treh možnosti v vsej smeri lahko izmenično počivaš na eni roki. Tanka poč in že si na ključnem, najbolj gladkem mestu.
Padcev tod nisva štela, tudi Matjaž ne, ki je sprva s kamero budno pazil, da ne bi zamudil uspešnega poskusa.

Srečo Rehberger

14.05.1987


Kuščarjev je v Avstraliji veliko. Domačini pravijo, da jih imajo najraje v sendviču.


Arhiv: planID
Priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti