Dnevnik (1987), feljton (10) - Srečo Rehberger: Raj v puščavi
V Joshua Tree Jugoslovani še nismo plezali, čeprav je to eno »naj« središč v svetovnem merilu. Leži v polpuščavi med Los Angelesom in Las Vegasom. Kaktusi in palme, šopi trave in pesek, ter seveda najpomembnejše, zaradi česar smo tudi prišli; skalni bloki kot velikanska jajca raztreseni po ravnini. Tod je doma sloviti Equinox, ena najlepših smeri, ena prvih desetk na svetu.
Pod veliko kamnito lobanjo smo postavili šotore in se kmalu seznanili z domačini. Obiskale so nas smešne kokoške, z naprej štrlečimi čopki na glavi, kojot nam je ponoči zgrizel lesen nožev ročaj, v neposredni bližini spalnih vreč pa smo našli za dlan velikega, kosmatega pajka - tarantelo. Še sedaj rad povem, da se je strup kar cedil za njo. Če me le kdo hoče poslušati ...
Prvo naselje z vodo je oddaljeno 22 kilometrov in tu se res lahko naužiješ miru in sonca. Sezona traja od oktobra do maja, smeri je čez 1300, večinoma dolgih okoli 20 metrov. Če se kdo še ni dokopal do spoznanja, kako nesmiselna je naša, slovenska definicija, da mora biti smer toliko in toliko dolga, da sploh je smer, naj se odpravi tja, kjer bo še najlaže doumel neumnost te neumnosti. Tam se nihče ne sprašuje kaj takega, tam se le pleza in uživa in vse kar se pleza - je smer. Pa še to: vse najtežje smeri, kjerkoli na svetu so dolge od 15 do 40 metrov, ni desetke, ki bi imela več kot dolžino vrvi. Metri niso važni, če je krajša, je toliko težja. Pri nas pa nekateri še vedno modrujejo, ali mora imeti smer 100, 80 ali 40 metrov, da se »prizna«. Namesto da bi razmišljali, kam prosto plezanje sploh spada in kako vsaj najboljšim omogočiti odhode v najbolj znane stene in najtežje smeri, saj so vendarle bistveno cenejši od himalajskih odprav.
V Joshua Tree je bila uspešna pravzaprav le Nuša. Smer »Papa Woolsey« je splezala zelo lepo na pogled, zraven pa še kaj drugega. Moški del pa je ostal bolj pri poskusih. Težko mi je bilo pri srcu, ko smo morali oditi, meni pa je do vrha »Asteroid Crack«, ki sem se ji povsem posvetil, manjkalo neskončnih pet centimetrov. Nisem in nisem se mogel stegniti še toliko, zadnji dan sem kar petkrat splezal čisto pod vrh, roke so bile utrujene, plezalke raztrgane. Vedel sem, da bi potreboval le dan počitka in nove copate, zato sem stare plezalke slabe volje vrgel kar v pepel na ognjišču. Pa je prišel neki Španec in me vprašal, če jih lahko vzame.
V Koloradu so nas ljudje spraševali: »O, lepo, iz Jugoslavije ste. Gotovo boste šli tudi v Yosemite?« V Yosemitih smo poslušali: »Kaj pa Joshua Tree, tja morate iti!« Tu nas ni vprašal nihče ničesar več; kaj nam je ostalo drugega, kot da se odpravimo domov.
Od zahodne obale do Clevelanda je več kot 3.000 kilometrov, čakali so nas najmanj trije dnevi vožnje. Vračali smo se nekoliko južneje, v Arizoni smo si spotoma ogledali veličastni Grand Canyon, nato vozili noč in dan skozi New Mexico, Teksas, Oklahomo. V Missouriju sem s 160 km/h švigal mimo policaja in ker povsod v ZDA velja omejitev 55 milj na uro (90 km/h), je sledila ustrezna kazen 100 dolarjev. Res sem imel smolo, v Utahu sem plačal le 50 ... No, prijatelji so bili še enkrat solidarni, in vsota se je petkrat zmanjšala. Res je, če bi po širokih, neskončnih »highwayih« vozili po predpisih, ne bi prišli nikamor.
Skozi »Vrata na Zahod« v St. Luisu nas je tako zapeljal Igi, skozi Indianapolis Edo in že smo bili v Ohiu, dobrem, starem Clevelandu. Družina Sekne nas je gostila zadnje tri dni in v letalu nekje visoko nad Atlantikom sem iz jatovih prospektov razbral, da si bom med letom v Avstralijo lahko ogledal kar dva filma ...
Deseta stopnja - v ravninah pete celine
Sloves avstralskih sten je po svetu prvi ponesel njihov najboljši plezalec Kim Carigan. Veliko je plezal po Evropi in med zadnjim obiskom v ZDA je v rekordno kratkem času splezal nekatere najtežje smeri, ocenjene tudi z deseto stopnjo, kot Phoenix in Grand Ilusion. Ob tej priložnosti je povedal, da je doma za nekatere svoje »projekte« porabil veliko več časa in truda. In po svetu se je razširilo, da imajo v Avstraliji že enajsto stopnjo ...
Mogoče celo res, vendar je to že druga zgodba. Leta 1985 je Švicar Martin Schell po »popolnoma« gladki in previsni vzhodni strani stebra The Pharos v MT. Arapilesu zavrtal šest svedrovcev in začrtana je bila smer prihodnosti. Le kdaj bo preplezana?
Nemec Wolfgang Gullich ni izgubljal časa, z varovanjem od zgoraj se je takoj lotil študija vsakega metra posebej. Presenetljivo hitro, že po šestih dneh se je zgodilo nemogoče; preplezana je bila smer »Punks in the Gym«, mnogo težja kot karkoli v Avstraliji.
Srečo Rehberger