Dnevnik (1987), feljton (8) - Srečo Rehberger: Kazalec za bencin je bil že nekaj časa na ničli, prvo mesto s črpalko se je obetalo šele čez 100 kilometrov. Prometa ni bilo, koliko pravzaprav drži tank, ni vedel nihče.
Na srečo je imel dovolj globoko dno, saj bi sicer naša popoldanska predstava, ko smo ustavili sredi puščave, poskakali iz avta in se po vseh štirih plazili po pesku, utegnila postati resničnost. Ja, veliko črnega humorja smo si povedali tisto noč ...
Naenkrat pa »Welcome to California« na veliki tabli ob cesti in takoj zatem še lepša dobrodošlica. Prerija je tam zelo razgibana in valovita, s cesto pa se očitno niso nameravali predolgo ukvarjati in so na vse to enostavno položili asfalt. Nato je šlo, seveda pri polnem plinu, gor in dol kot v »luna parku«, da so bili želodci vseskozi nekje v zraku, avtomobili pred nami pa so se pojavljali in izginjali kot ladjice na razburkanem morju. Ko se je vse skupaj končalo, je le malo manjkalo, da nismo obrnili in si privoščili še dvojno rundo.
Svet pa je bil spet tako lep kot v pravljici. Na prelazu Tioga nas je presenetil sneg - to ti je Kalifornija in dejstvo, da smo že v Yosemitih. Danes je dolina prava turistična znamenitost, obiskovalcev iz vsega sveta je toliko, da z raznimi ukrepi zmanjšujejo njihovo število. Ljudi pa je vedno več in kmalu smo vedeli, zakaj. El Capitan, največji granitni monolit, smo že dobro poznali iz slik, toda ko se je kar naenkrat pojavil pred nami, smo z odprtimi usti poskakali iz avtomobila. Mnogo lepši je kot na katerikoli fotografiji. Naravnost s ceste, iz gozda, kipi v nebo mogočna, 1000-metrska stena, vseskozi navpična. In skoraj bi mi postalo žal, da je ne bom preplezal. V El Capu namreč še nobena smer ni prosto ponovljena. V »The Nose« manjkajo trije raztežaji, v »Salathe« štirje, marsikje pa praktično vsi. Tod je doma najtežja tehnika in tako za proste plezalce (še)ni zanimiva.
Igi in Matjaž pa sta prišla prav zato, da s pomočjo raznovrstne - opreme, zatičev, specialnih in še bolj specialnih klinov, hudičevih krempeljcev in bakrenih glavic preplezata »Pacific Ocean Wall«, smer levo od »North American Wall«. V desni polovici stene se lepo vidi temnejši pas, ki po obliki spominja na severnoameriško celino. Smer tu čez se imenuje po Severni Ameriki, levo je Pacifik, desno Atlantik. Tu so še »South Seas, New Jersey Turnpike, Wyoming Sheap Ranch, Lost in America, Sea of Dreams« in druge. Pravi mali atlas, torej.
Tovrstni vzponi trajajo nekako od pet do deset dni. S seboj je potrebno vzeti vse za prav toliko dni življenja: 30 litrov vode, hrano, visečo posteljo, kadilci ne pozabijo na tobak ali travo, pivci na pivo, ljubitelji glasbe na tranzistor, užitkarji pa se potrudijo in vlečejo s seboj padalo in pustolovščino zaključijo s skokom čez steno. Žal so te podvige in tudi tiste z zmaji sedaj zaradi »varnosti« turistov prepovedali.
Nastanili smo se v znanem Campu IV in kmalu spoznali, da so v Yosemitih civilizirane tudi živali. Srnjadi, rakunov, kojotov, veveric je tod polno, prav nič se ne bojijo ljudi in če le morejo, jim izmaknejo kaj iz šotorov. Rangerji se zato strogo držijo pravil: vsakdo mora hrano obešati na za to pripravljene drogove, da se živali ne bi navadile samopostrežbe in postale odvisne od ljudi.
V travah pa živi še ena živalska vrsta, ki je po mojem mnenju deležna premalo pozornosti. To so drobni, človeškim očem nevidni chigrsi, ki so na mojih nogah povzročili pravo razdejanje. Kdo ve, kje sem jih staknil in ker sem nanje očitno alergičen, so se mi pod koleni naredili izpuščaji in kasneje mehurji. Dolgo nisem vedel, kaj bi to bilo, šele ko me je Nuša napodila k zdravniku - o bog, petdeset dolarjev, samo da te sprejme - sem zvedel za krivca.
Nasploh so bili Yosemite v znamenj Murphyjevega pravila: nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Neko jutro, ko sem se zvalil iz šotora, sem pozabil, da gleženj še ni povsem dober, in že sem se zvijal po tleh. Šele dve steklenici mrzle vode sta pomagali, da sem prišel k sebi. Tako je šlo izmenično: chigrsi, gleženj in ko je bilo oboje za silo dobro, je padal dež. Kljub vsemu sem splezal tri dobre smeri, od katerih vsaka zasluži komentar.
»Mirage« je moja - in tudi jugoslovanska – prva, tipična ameriška poč devete stopnje. V za spoznanje previsni, gladki steni je samo poč in ničesar drugega. V njej ni varovalnih klinov in tudi niso dovoljeni, tu velja le čisto plezanje, z zatiči in friendi. Dviguješ se na prstih, ki jih bolj ali manj globoko zatikaš v poč. Da tako gvozdenje ni preveč boleče, si prste oviješ z levkoplastom.
Srečo Rehberger