Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Joža Čop – spomin še živi

Na obisku »Pr Čop« - Majda Gašperin: »Skalo in babo spoznaš šele takrat, ko jo pošvataš,« berem Čopove vragolije. Tudi spomnim se ga, ko je bil že malo starejši. Vendar se takrat otroci nismo zavedali pomena poznati Čopovega Joža.

27. marca bo minilo 120 let, kar se je rodil Joža Čop, alpinist in gorski reševalec.

Veliko sem že prebrala in slišala o njem. Jaz pa bi rada izvedela kakšno stvar od nekoga, ki ga je osebno poznal. Pa čeprav samo bežno. Moral je biti prav zanimiv človek, ves predan goram. Razmišljam, koga naj povprašam o njem. Pa se spomnim. Ja, gospo s Prihodov bom vprašala. To je čisto blizu Planine pod Golico. Sigurno bo kaj vedela. Skupaj obiskujeva tečaj kreativnosti. Hitro poiščem njeno številko v imeniku in jo pokličem.
»Kaj sprašuješ mene, Joževega sina ali hčer vprašaj,« mi je dejala.
»Kako? Ne morem se kar tako iti novinarja«.
»Zvečer me pokliči,« mi je naročila, »bo mož več vedel«.
Pa je nisem. Nisem je hotela nadlegovati, ko vem, da ima že svojih skrbi dovolj. Mislila sem si, da jo bom povprašala že drugič na vajah. Saj imam še dovolj časa do obletnice. Zaradi tega pa je bila kar malo huda. No, pa sva se spet zmenili. Po kosilu sem poklicala njenega moža.
Prijazen je bil ta gospod Franci. Skupaj sva hodila na računalništvo. Kako je svet majhen! Vedno najdeš koga, kjer ga najmanj pričakuješ. Tudi on se še dobro spomni Joža, čeprav je bil tedaj še otrok. Obljubil mi je, da se bo pogovoril s Čopom mlajšim, tam v gostilni »Pr Čop« na Planini pod Golico in mi malo pripravil teren.

»Ja, Majda, sedaj pa moraš iti v napad,« sem si rekla. Pa sem šla. Poiskala sem Vulkanizerstvo Čop pod Mežaklo. Malo od športne hale naprej. Srce mi je bilo, kakor da bi šla kam v hrib. Parkirala sem pred dnevnim barom, ki je poleg delavnice, in vstopila.
»Je Joža že prišel?« sem vprašala prijetno dekle za pultom.
»Ja, je,« mi je odgovorila. Ko je videla, da sem se še kar nekaj obotavljala, mi je rekla: »Tam je!« Ko sem pogledala proti mizam, sem ga tudi jaz opazla. Dvignil je glavo iznad časopisa in me gledal. »Pa saj mu je čisto podoben po slikah sodeč . Saj sem že bila pri njem v delavnici, a se mi danes zdi drugačen,« sem ugotavljala sama pri sebi.
»Majda sem,« sem se predstavila in nadaljevala, »ti je Franci povedal, da pride ena naokoli. Pa kar tikala se bova, kajne.«
Naročila sem čaj, Joža pa ga je že pil.
»Greva ven v predprostor. Se bova lažje pogovarjala,« mi je predlagal.
»Ja, prav,« in sva se preselila ven iz bara.

»Mi boš lahko kaj povedal o očetu?« sem ga vprašala.
»Pa saj nimam kaj dodati, saj je že vse napisano,« mi je odvrnil.
»Saj vem, da je veliko napisanega, pa mi vseeno kaj povej.« Hitro se je malo omehčal.
»Pri 59. letih me je imel.«
»Potem je bila pa mama precej mlajša,« hitro ugotovim.
»Ja, 18 let je bila mlajša. Spoznala pa sta se na Golici, v Kadilnikovi koči. Prišli sta s sestro iz Ljubljane. Tako se je začelo. V koči je delala tudi teta Jerca. Ko sem bil star štiri leta, me je odvlekel na Triglav. Vzgoja je bila pri nas doma kar trda. Najprej smo stanovali »Za štreko«, tako se je reklo tistemu delu Jesenic, potem pa smo se preselili na Plavž. Vedno je bilo pestro. Imam še sestro, ki tudi živi na Jesenicah. Skupaj bi sedaj imel oče tri vnuke in štiri pravnuke.
»Ja, Čopov rod gre naprej,« si mislim.

»Bil je veliko odsoten. Veliko je vedel o alpinizmu in je znanje posredoval tudi drugim ... Sedmega februarja sem bil v Planinskem muzeju v Mojstrani. Tega dne leta 1968 je bil narejen prvi zimski vzpon po Čopovem stebru, ki je trajal kar osem dni. Od takrat je minilo že 45 let. Predvajali so tudi film. Vse je organizirala Dušica Kunaver, Aleševa žena.«
»Pa veš, kdo se je takrat povzpel po Čopovem stebru,« me je zanimalo.
»O, vem, Stane Belak - Šrauf , Aleš Kunaver in Tone Sazonov -Tonač. Živ je samo še Tonač.«

»Ljudje smo kakor drevesa. V gozdu so skoraj vsa enaka. Čim više sega v goro gozd, tem manj je dreves in tem bolj so si med seboj različna. V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje, tem globlje poganjajo korenine v dno skalovja …«

Joža Čop

»Te lahko fotografiram?« sem ga vprašala.
»Joža, nasmehni se,« se je slišalo iz bara. Gostje so naju opazovali. Pa sem ga imela z nasmeškom in brez.
»Brala sem, da ste živeli tudi v Vratih v Šlajmerjevem domu.«
»Ja, oče je imel tečaje o alpinizmu in reševanju v gorah, mama pa je urejala dom.«
»Pa ti dosti hodiš v gore?«.
»Gore imam rad, plezam pa ne. Na Triglavu sem bil blizu 50 krat. Ko je bil oče star 75 let, ga je prizadela možganska kap. Hodil je, če si mu pomagal.«
»Kakšen udarec je to moral biti zanj,« sem si mislila.
»Umrl pa je v 83 letu starosti. Pokopan je pri cerkvi sv. Križa v Planini pod Golico. Taka je bila njegova volja. Tako gre življenje dalje«.
»Je veliko pripovedoval o gorah, pa o Pavli, ko sta prvič preplezala ta steber?« me je zanimalo.
»O, je. Pavli so takrat vrgli vrv in je sama izplezala iz stene. Veliko smeri je preplezal, pa saj vse piše, kaj naj še rečem,« je bil že kar malo hud.
»Ja, saj vem. Imaš letos tudi drsališče v Planini pod Golico,« sem obrnila pogovor drugam.
»Ja, pozimi ga imam, potem pa postavim šotor za razne prireditve. Tako se vedno nekaj dogaja.«
»Pa planinci se dosti ustavljajo pri tebi, ko hodijo mimo na Golico, na Črni vrh, Španov vrh … «
»Niti ne, se ponavadi kar mimo peljejo. O, za pusta je bilo kar živo. Se je pa poznalo, da sedežnica Španov vrh ni delala. Ljudje se radi pripeljejo do vrha. Nekaterim se ne da iti po strmini. Mnogi pa ne zmorejo več poti, pa bi si radi ogledali Svinjsko glavo.«
»Veš kaj, Joža, ko bom šla na Golico, se sigurno oglasim pri tebi, na kakšen čaj. No, narediva še »fotko« zunaj,« sem mu predlagala.

Ko sem hotela plačati čaj, ni pustil. Oblekel se je in sva šla ven. Naredila sem nekaj fotografij. Lepo sem se mu zahvalila in mu obljubila, da ga bom obvestila, ko bo pogovor objavljen.
»Kar dobro je šel tale pogovor z Jožom mlajšim. Ni me bilo konec,« sem si mislila, ko sem se peljala proti domu.

Majda Gašperin
 

 


Joža Čop (1893 - 1975)

Foto: arhiv Tatjane Trobec


Jeseniški zbornik (2004)/G-L - Elizabeta Gradnik: Anekdote o Jožu Čopu

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti

1 komentarjev na članku "Joža Čop – spomin še živi"

Heinrich Blagne,

Majda, prav zanimivo branje je tole, kljub temu da si je Joža jn. mislil, da ne bo več kaj povedati o senioru..! Tudi obnavljanje znanega materiala je lahko vedno nova zgodba, videna skozi tvoje oči.

Beseda je podobna goram, - bogati duha. Besede o gorah in zaljubljencih vanje, pa so kakor hrana, ki jo človek potrebuje za svoje zdravje.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti