Alenka Goričan: Kot se spodobi je treba na koncu leta narediti pregled opravljenih tur. Start je bil vedno v Vižmarjih. Kolo ... potem pa v hrib!

Januar
Z aktivnostjo sem začela že januarja. Prvi mesec sem se s kolesom in peš podila bolj okoli Ljubljane po nižjih hribčkih. Probleme sem imela s prestavami na kolesu, zato so klanci odpadli. Mojega serviserja pozimi ni, ker ima drugo delo. Delala sem take bolj kratke, prijetne turce. Iz Kosez pri Šinkovem turnu na Koseški hrib, potem po grebenu v Topole, od tam do Mengeške koče in naprej na Rašico. To je tura za vzdrževanje kondicije. Od doma sem hodila na Šmarno goro po plezalni ali Westrovi, najprej na Grmado in potem naprej. Sestopila sem proti Šmartnemu in potem nazaj po gozdu v Vikrče in domov. Ko ne morem drugam, grem tudi od doma na Toško čelo, pa na Katarino, Grmado, Tošča, Golo brdo, Bormes in po grebenu domov. To turo imam za pozimi, ko je kratek dan in je težje it kam s kolesom. Za tak čas je tudi iz Repnjega na Smledniški grad. Vse te so kratke in jih kar pretečem.

Februar
Februarja kot zgleda sem bila lenuh, ker v beležkah ne piše nič. Edino enkrat sem šla s kolesom do Iverja in po Koželjevi v Kamniško Bistrico. Imela sem zimsko spanje kot medved.

Marec
Marca pa sem se zbudila in spet začela migat. Najprej so bile poti na nižje vrhove seveda. Začela sem z vrhovi nad Potočami, kjer sem po dvakrat spomladi, zaradi rožic seveda. Cveteli so že veliki zvončki, vmes pa je že kukal iz zemlje čemaž. Na barje sem šla fotografirat močvirsko logarico. Potem sem stikala po nemarkiranih poteh na severni strani Kamniškega vrha. Pa nad Horjulom po Ključu, Korenu in Kožljeku. Proti koncu marca sem šla iz Mač na planino Dolgo njivo in od tam na Srednji vrh, Cjanovco in pod Hudičevim borštom nazaj do kolesa. Nižje je že cvetelo, po vrhovih je bilo pa še bolj zimsko. Ponekod je bil še sneg. Na Dolgi njivi je bilo deset stopinj. Zadnjega marca sem šla na Veliko planino čez Rigel in nazaj čez Sivnik. Nad Riglom je že cvetelo, planina pa je še imela zimsko spanje. Ponekod je bil še sneg. Nižje proti Kisovcu pa se je narava že prebujala. Spodaj pa je močno dišalo po čemažu.

April
Pa je že bil april. Prva tura je bila na Petrovo brdo in na vrhove nad njim. Spodaj je bilo kopno, zgoraj pa sneg. Našla sem že popke avriklja. Tu in tam so iz kakšne skale visele ledene sveče. Na kopnih krpah pa so se postavljale nunke. Lepo je bilo videt odpadle cvetove rese na snegu. Tudi encijan me je razveselil. Kjer je nametalo snega, se mi je vdiralo skoraj do kolen. Naslednja je bila iz Polhovega Gradca na Grmado in skozi Mačkov graben nazaj. Po Polhograjcih sem iskala Blagajev volčin. Tam kjer ga je pred leti bilo veliko, nisem našla niti lista. Domačini pravijo, da ljudje vse zruvajo. Ljudje so res nemogoči, brez vesti in kulture, pa naj se še tako hvalijo kako so osveščeni. Grozljivo. Potem sem spet šla na Veliko planino po eni nemarkirani čez Sivnik in od tam na Rigelj in na planino, ter čez Sivnik nazaj. Od Sivnika je bila pot nova. Komaj sem jo sledila, a mi je uspela. Čaka me še en odcep za letos. V aprilu se mi je zgodilo nekaj, česar se pač nisem mogla izognit. To doleti vsakega, če ga prej ne zagrabi nepriljubljena gospa Matilda. Dobila sem namreč sopotnika do konca svojih dni. Obesil se je name in se ga ne da otrest. Pa me ni popeljal pred oltar, kar obesil se je name. Ime mu je pa kar Abraham. Sedaj ga moram vedno vlačit s sabo. No, pa naj mu bo dokler je še tiho in me ne ovira. Ko bo pa začel stokat, da ga kaj boli, potem bo pa treba ukrepat. Je pa res, da je bolje Abrahama nosit na plečih, kot pa, da bi me podila Matilda. Po Polhograjcih sem iskala tudi dišeči volčin. Tudi tega je znatno manj, kot ga je bilo včasih. Le zakaj bi pustili kaj za rodove za nami, je pač treba čimprej vse uničit. Miselnost naših žensk je pač taka, da mora zruvat, pa če tudi potem vrže vstran. Že to, da je neka rastlina zavarovana jih tako zamika, da je ravno tako treba iztrebit. Pa bi tako rade nekaj bile, pokažejo se pa v pravi luči kot pokvarjene primitivke.

Maj
Maj je bil malo bolj aktiven. Prva je bila spet na Petrovo brdo in po dveh novih poteh na vrhove nad njim. Takrat je pa že bila pomlad tudi na vrhovih. Naslednja je bila Krvava peč in na Podkrajnika, ter od tam na Malo planino. Lepe, velike avriklje sem zamudila. Sledil je ogled slapov v Peklu in iskanje kranjskega jegliča. Tudi ta zaradi naših osveščenih inteligentnih žensk izginja. Sram jih naj bo. Potem pa spet Polhograjska Grmada iz Mačkovega grabna mimo sv. Uršole. Sredi maja so me zamikale narcise. Drugače me je Slavi, ki pozna tam terene vodila okoli Dovške babe. Hotela sem pa videt kako je na Javorniškem rovtu, Pustem rovtu, sedlu Kočna, Koči pod Golico, Španovem vrhu, Pristavi. Tokrat sem se peljala z vlakom. Po starem. Bila sem v pravljici med milijoni narcis in brez ljudi. Malo sem pasla botanično radovednost na Malem placu na Barju. Iskala sem tudi Močvirski tulipan. Že več let me je vleklo na Radensko polje in Kopanj. Tam sem spet doživela en cvetoči raj. Še enkrat sem šla iz Polhovega Gradca na Grmado. Spet sem šla z vlakom na Javorniški rovt, pa na planino Sečo, cvetočo Struško, Savske jame, Planino pod Golico in v Jesenice. To je bilo spet uživanje med pisanimi barvami spomladanskih rožic. 

Junij
Junija sem tudi bila samo malo po hribih. S kolesom sem šla na Jezersko, potem peš na Jenkovo planino in na Goli vrh po naši strani in po avstrijski nazaj na Jenkovo. Iskala sem Lepi čeveljc. Tam, kjer so bili celi kupi orjaških lepotcev, sem našla le štiri. Še enkrat sem šla iskat nove poti na vrhove nad Petrovim brdom. Sledila je Menina planina. S kolesom sem šla v Tirosek in od tam naprej peš na Menino. Ta je bila kondicijska. Naslednja je bila na Ljubelj in peš na Stari Ljubelj in čez Ljubeljščico na Zelenico in nazaj. Ta je bila tudi ena izmed tistih, ki so mi jih odsvetovali. Domačin me je spet opozoril, da sta se na tej poti že dve ubili, da on ne gre več po njej. Obljubila sem mu, da bom pazila in sem res. Jo bom še ponovila.

Julij
Julija sem bolj počivala. Šla sem v Dražgoše in na Jamnik, potem pa peš na Vodiško planino. Nad Jamnikom moram še preiskat stare rudniške rove. To turo sem že tudi dolgo odlašala. Iz Jezerskega sem šla na Ledinski vrh. Toliko sem že hodila po Jezerskem, pa imam še vedno kaj za prehodit. Ceste sem pa vse prevozila. Druga ni bilo nič. Nisem imela motivacije.

Avgust
Avgust spet ni bil tak kot sem bila vajena. Prva tura je bila Solčava in peš na Olševo. Peco sem pa na žalost samo gledala. V planu je letos, če bo dovolj kondicije. Spet je sledilo Jezersko in peš na Ledinski vrh in na Storžek ali Belski turn. Tega sem si posebej želela. Potem spet Polhov Gradec, pa Grmada in Tošč. Sledilo je spet Jezersko in Mrzla gora. Zanjo sem že dolgo tuhtala od kod bi mi uspelo zlest nanjo. Ta varianta mi je bila najlažja. Sledilo je Petrovo brdo in v Trtnik, ter peš na Črno prst. Pa spet na Karavanke nad Završnico, potem pa peš na Potoško planino in na Vajnež.

September
V septembru je bila moja prva tura v moje ljube Kamniške. Skoz Repov kot na Srebrno sedlo in naprej na Planjavo. Užitek za telo in dušo. Tako zelo sem si jih želela in prav zato sem posebej uživala. Še enkrat sem se podala v naš lepi Pekel in Šumnik. Tam sem uživala ob šumenju slapov. Sledili so zakladi Stegovnika iz Medvodjega. Spet po dolgem času na tistem delu naše deželice. Proti koncu septembra sem imela dve samo kolesarski turi. Prva je bila na Soriško planino in naprej na Bled in nazaj čez Kamno Gorico. Druga pa je bila s trboveljske strani na Kum. Ta je bila kar zahtevna za mojo zdajšnjo kondicijo.

Oktober
V začetku oktobra mi je uspela edina tura v Avstrijo v tem letu. To je bil Grlovec. No, nekaj je pa le bilo. Potem pa do Trbovelj s kolesom in peš skoz Čebulovo dolino na Kum. Sledila je Dolenjska tura. Potikala sem se nad Stično in po eni lepi romantični soteski pri Višnji gori. To bom letos ponovila. Malo sem šla še na Menino iz Gornjega grada in na Storžič po kraljevski poti kot jo jaz imenujem. Oktobra sem uresničila moje sanje na Zajmenove peči. Na to sem pa res ponosna. V tem letu najbolj.

November
V novembru so bile poplave in sem šla še enkrat pogledat v divji Pekel, kjer je bilo noro lepo. S kolesom sem šla na Limbarsko goro uživat v jesenske barve. Že dolgo sem si želela tudi na Zasavsko goro s kolesom in tudi to sem uresničila. Šla sem ob Savi in skozi Vače in potem gori, doli naokoli na Zasavsko goro. Vreme sem ujela fantastično. Med potjo sem še videla posledice podivjane Save. Najdejo se še opuščene sušilnice sadja, kozolci in še kakšna stara hiša. Pogledat sem šla tudi v Kamniško Bistrico in do Orglic kako je podivjala voda. Morala sem še prehodit dve poti nad Petrovim brdom in mi jih je tudi uspelo. S kolesom sem šla na Rakitno in še na Krim, kjer me je pri spustu v Iško zeblo v roke in noge kljub dobri obutvi in rokavicam. Poskušala sem tudi s kolesom prit na Menino iz Tiroseka, pa sem nad vasjo obrnila zaradi megle. Počakala bo za letos.

December
Ker nisem bila zadovoljna s svojo hribovsko kolesarsko letno sezono, sem si zadala, da vsaj izboljšam svoj letno kolesarski rekord. Tako sem se decembra podila okoli samo s kolesom. Pesimisti so mi zatrjevali, da mi ne bo uspelo. Pa me niso odvrnili od zastavljenega cilja. Bila sem prepričana, da ga bom dosegla in sem ga. Tako sem raziskala nekaj novih cest in videla meni neznane vasi. Ker sem navajena kombinacije kolo-hribi, sem se počutila prav neumno. Mislim, da jaz ne bi mogla nabirat kilometrov po enih in istih cestah samo s tem ciljem. To me odbija. Jaz moram imet nekaj novega in raziskovat. Tako sem se še za Silvestrovo podila okoli s kolesom.
Izboljšala sem svoj letni prevoženi rekord za 149 km. Skupaj sem lani prevozila 5154 kilometrov. Eni rečejo, da to ni nič. Najvišje sem bila samo na 1300 metri, imela sem pa večinoma vse v kombinaciji s hribi. Vozim se z gorskim kolesom, ki je otovorjeno in pride zelo težko. To se posebej pozna pri vzponih, ko me vleče nazaj.
Na vsak hrib je treba it iz vseh strani, po vseh poteh in še po kakšnem brezpotju, da dobiš sliko hriba ali gore. Dobro pa je tako nikoli ne moreš spoznat. Ne razumem ljudi, ki gledajo, da gredo po najkrajši, najlažji poti, ker sploh ne vedo kaj zamujajo. Pa še peljejo se dokler gre, da ja ne bi naredili kakšnega koraka več. To zame niso planinci, ampak sprehajalci. Na tak način premalo spoznaš in zveš o območju po katerem hodiš.
Tako sem preživela leto, ker sem se trudila in s pomočjo dobrih ljudi. Ja, tudi taki se še najdejo, čeprav jih je vedno manj. HVALA JIM.

Kljub temu, da so se nekateri trudili, da bi me ustavili, jim ni uspelo. Sem kar sem in grem naprej. Kamniški pesnik Anton Medved je lepo napisal.

Ni malo me ne briga, kaj svet o meni klepeta,
V nebo deveto naj me dviga, ali peha na dno pekla!
Nikomur ni pogodi, na kakovem človeku vse.
Ni vreden, da po zemlji hodi,
Kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
 

HURA, PA SEM DOSEGLA CILJ IN PESIMISTOM ZAVEZALA JEZIK. Ko bi mi le še uspelo v glavah neumnežev kaj spremenit, da ne bi uničevali zaščitenih rastlin in jih pustili na miru, da jih bodo občudovali tudi rodovi za nami.

Alenka Goričan