Planinski vestnik (1950) - Stanko Hribar: Prišla je (z nekaj zamude) spoznanje vodstvu PZS, da so se iztekla 9. februarja petdeseta leta glavnemu uredniku Planinskega Vestnika, in dan mi je bil ukaz, naj napišem (kar čez noč) našemu Tinetu, mimo njegove vednosti, »nekrolog« ob tem življenjskem prazniku.
Nekrolog? Saj v nekem pomenu je: so tudi rahlo otožni spomini na rosne dni prve mladosti, ki jih ni več, in še na razgibana fantovska leta, s korajžnimi dejanji v gorskih stenah – kaj več pa ne! Vse drugo je življenje, Tinetovo moško, nadvse delavno in uspehov bogato življenje. To pa se preliva naprej, potem ko se je ustavilo samo za kratek hip, preden se je prevagalo v drugo polovico njegovega stoletja, ki naj se mu izteče do kraja!
Rojenemu v Trzinu (9. II. 1913) so sijale Tinetu Savinjske Alpe, ponosni Storžič in drugi vrhovi v njegovo otroštvo, odkar se je zavedel. Gore so ga pričele vabiti k sebi, ko je odraščal; dovzetnemu za vse lepo so mu pokazale pot v svoj svet, postale so del njegovega življenja.
V gorah Tine ni bil kdor si bodi. Dvajsetletnega je prvič prevzela Triglavska severna stena (Zimmer-Jahnova smer, katero je največkrat preplezal), ki ga je kasneje še dostikrat sprejela v goste (Prusik-Szalayeva smer, Dolga nemška, Jugova grapa, Smer skozi Okno). Poznajo ga severne stene Škrlatice, Razorja, Visokega Rokava, Jalovčeva stena, grebeni Ponc in Mangrta. Precej lepih plezarij je ponovil Tine v Savinjskih. Od severne stene Kalške gore, Štruce in Szalay-Gerinove smeri v Turski gori do zapadne stene Planjave in najtežje Herletove smeri v Ojstrici. V Gesäuse je preplezal Tine sedem smeri (III. do V. stopnje) in pisal o tem v PV (1950 in 1951).
Ta zastavni gorenjski fant je bil skoraj vedno »na vrhu« in če ni bil, so bili drugi krivi. Maturo je »položil« z odliko (na gimnaziji je bil v tesnih stikih s krogom partizanskega pesnika Karla Destovnika-Kajuha), diplomiral je na slavistiki z dvema odlično ocenjenima (dr. Kidrič, dr. Prijatelj) nalogama, pa je vendarle dve leti trpel brezposelnost, preden so ga sprejeli jeseni 1938 za suplenta na celjski gimnaziji. Profesorski izpit je napravil 1941 »povsem odlično«. Nemški okupator ga je zagnal v pregnanstvo, od 1942 je služil na ljubljanskem magistratu kot začasni pomožni delavec, dokler ga niso 1944 zaprli. Pa osvoboditvi je skoraj ves čas gimnazijski direktor, od tega več kakor 15 let v Celju.
V tem času je opravil Tine delo, ki bi mu komaj bili kos trije drugi. Prav izredna življenjska sila, visoka nadpovprečna razumnost, obširna razgledanost in včasih (posebej v literarnih krogih) že kar diplomatska obzirnost so mu zagotovile uspehe, na katere je lahko ponosen (in mu jih ne samo eden zavida, kar pa ni lepo).
Ni časa in prostora, da bi več kakor samo omenil, poleg Tinetovega političnega organizacijskega in predvsem ideološkega, kulturno prosvetnega dela in delovanja v raznih družbenih organizacijah, njegovo splošno publicistično (strokovno, pedagoško, literarno in politično) delo in še od tega samo to, da piše Tine »celjske« gledališke kritike od 1945 do danes, že 13 let zunanjepolitične članke v lokalni tednik (vsako leto približno 50 člankov) in do od 1957 dalje ureja Celjski zbornik.
Omejiti se moram na ugotovitev, da je »predelal« Tine po osvoboditvi takole okrog 40 različnih funkcij – raje kakšno več kakor manj – pa na njegovo planinsko delo v tej smeri.
Od 1946 dalje vodi Tine PD Celje kot njegov predsednik, od 1949 naprej pa urejuje Planinski Vestnik. Zanj je napisal precej ideoloških in načelnih člankov, spominov na zaslužne planince in drugo, glavno njegovo pisateljsko delo v PV pa pomenijo krajši ali daljši zapiski o dogodkih v tujih gorstvih in o tujih planinskih organizacijah, zbrani iz tuje planinske literature in opremljeni s Tinetovimi kritičnimi pripombami, posebej glede na naše planinstvo. Samo približno sem na hitrico preračunal, da se je nabralo doslej 3500 do 4000 teh zapiskov, ki bi zajeli, skupaj zbrani, najmanj dva letnika PV. Sodim, da ni treba še posebej hvaliti teh »Razgledov po svetu«, ki jih pozna vsak bralec PV.
Malokomu pa je znano tisto garanje, ki ga mora opraviti glavni urednik PV: dopisovanje s pisci (800 dopisov na leto ni najvišja mera), posebej prošnje za prispevke in za malomarneže zelo vljudna opozorila, branje prispevkov, urejevanje, ponovne korekture, delo v tiskarni in kar je še treba. Uspeh tega skritega dela se pokaže le v vsebini in obliki našega glasila, za katero moremo ne da bi bili neskromni – reči, da se more (z izjemo opreme in papirja) mirno postaviti ob stran drugim svetovno znanim planinskim revijam.
Ko smo že zamudili, da bi pravi čas voščili Tinetu, ko je tako uspešno priplezal na svoj petdeseti življenjski vrh, se spodobi, da mu pripravimo gorenjski pušeljc, nageljne rdeče pa rožmarin in roženkravt, ko pride v Ljubljano, da doda svojim dosedanjim planinskim uspehom nove, še večje in lepše!
Stanko Hribar